Včasih se zavem, kako je lahko človek privilegiran. Pa ne zaradi denarja ali ugleda, temveč ker lahko dela nekaj, kar ga veseli. V zadnjih dveh tednih imam privilegij, da se lahko skozi izobraževalni projekt o drogah družim z dijaki in strokovnimi delavci Srednje zdravstvene šole v Ljubljani. Spoznal sem 540 mladih in mnoge odrasle. Tako prvi kot drugi se trudijo, da bi celotno norijo slovenskega šolskega sistema utirili v nekaj takšnega, da bo imelo smisel. Hvala Mariji in Katarini za to izkušnjo ter seveda petim stotnijam bistrih, živahnih in nadarjenih mladih, ki so res naša prihodnost. In to prihodnost želijo mnogi birokrati in vzvišeni odrasli pohoditi, stlačiti v okove in mogoče celo zavreči. Za vse vas, ki se trudite, da se to ne bi zgodilo po vsej Sloveniji, je tale kolumna. In v njej bo veliko klicajev.
Nujno in takoj potrebujemo nov šolski sistem, zaradi mene učni načrt in natančno strategijo. Večletna kriza se je zajedla tudi v mlade, kaj šele v vse odrasle, ki morajo dnevno izpolnjevati butaste naloge, ki jih nalagajo uradniki. Slednji niso nikoli v resnici delali v šoli ali vsaj govorili z ljudmi, o katerih odločajo. Varno pospravljeni v svojih pisarnah drgnejo miške in tipkovnice za še več neživljenjskih pravil. Dame in gospodje uslužbenci ustanov v povezavi s šolstvom – vaše odločitve so povsem skregane z zdravo pametjo in dejstvi življenja. Skupaj s svojimi papirji ste postali zastareli in neposredno škodljivi za prihodnost mladih. Morali se boste odstraniti, moteči ste in nadležni. Ne želim pisati negativno, zato se ta odstavek končuje. Gremo v upanje!
Upanje je v teh stotnijah mladih, ki so si izbrali težek poklic, za katerega že sami vedo, da ni dovolj cenjen niti ne dovolj plačan. Kljub temu vztrajajo. Mogoče nekateri razmišljajo, da bodo enkrat tudi zapustili domovino, vendar niso v večini. Tako kot smo se mi spopadali s težavami odraščanja, počnejo to tudi oni. Moralistični odrasli jim želijo zatreti željo po resničnem znanju in iskanju svoje identitete v tem svetu. Da, pri tem bodo tudi spodrsnili in padli, vendar … to smo počeli tudi mi! Ste vse pozabili? Vas je zadela množična amnezija, ker morate igrati vlogo vsemogočnega odraslega, ki ni nikoli delal napak. Nekaj skromnosti ne bi bilo odveč. Tudi mladi imajo oči in možgane, saj vendar vidijo, kaj smo odrasli naredili iz vsega skupaj, in napak res ni težko najti. Naučiti se moramo resničnega poslušanja in opazovanja. Da, mi odrasli, in ne mladi!
Ni bilo naključje, da sem zjutraj na kavi srečal še dr. Erika Breclja. Točno ve, da se nam sesipa prihodnost, če ne bomo hitro obnovili stebrov naše družbe. Takoj. O tem govori in piše že kar nekaj časa, vendar nekako ni posluha. Predstavljam si, kako kak zdravstveni aparatčik menca in zardeva ob konkretnih predlogih resničnih reform, saj bo on raje glasoval za nekaj kozmetike in šel mirno domov ob treh popoldne. Briga ga, da bodo plačevali tudi njegovi otroci. In mi vsi skupaj. Plačevali bomo z obrestmi naslednji dve generaciji ali več. In plačilo ne bo v denarju, temveč v človeških življenjih. Čas je, da se zmigamo in načrtujemo spremembe. Vsi skupaj in vsak po svojih močeh. Ne čakajte Godota, vi ste sprememba.
»Predstavljam si, kako kak zdravstveni aparatčik menca in zardeva ob konkretnih predlogih resničnih reform.«
