Boljkovac je bil po drugi svetovni vojni častnik v nekdanjem jugoslovanskem Oddelku za zaščito naroda (Ozna), potem pa tudi direktor policije v Karlovcu. Med letoma 1963 in 1969 je bil tudi župan Karlovca, potem pa tudi poslanec v takratni hrvaški skupščini.
Iz političnega življenja se je moral začasno umakniti leta 1972, ker je podpiral gibanje, ki se je prizadevalo za boljši položaj Hrvaške v nekdanji Jugoslaviji.
V politično življenje se je dejavno vrnil z demokratskimi spremembami na Hrvaškem, najprej kot saborski poslanec, potem pa leta 1990 kot prvi hrvaški notranji minister. Leta 1991 se je pridružil hrvaškim obveščevalnim službam. Bil je tesen sodelavec pokojnega predsednika Hrvaške Franja Tuđmana, ki je bil tudi partizanski častnik in general jugoslovanske vojske.
Boljkovac se je upokojil v prvi polovici 90. let. Zaradi suma povojnih zločinov so ga prijeli konec leta 2011, ko je bil notranji minister današnji predsednik HDZ Tomislav Karamarko, a je ustavno sodišče razveljavilo odločitev o preiskavi in priporu.
V ponovljenem postopku so ga septembra lani obtožili, da je maja in junija 1945 kot vodja Ozne v Karlovcu zahteval prijetje, zapor, zaslišanja in usmrtitev za najmanj 21 civilistov z območja Duge Rese na podlagi obtožb, da so sodelovali z ustaškimi oblastmi.
Boljkovca so maja letos nepravnomočno oprostili obtožb. Od začetka sojenja je trdil, da ni odgovoren za aretacije civilistov in povojne poboje. Na večino obravnav sojenja, ki se je začelo februarja letos, so ga pripeljali v invalidskem vozičku.
V karlovško bolnišnico so ga pripeljali danes zjutraj, v popoldanskih urah pa je preminil.
Boljkovac se rodil 12. novembra 1920 v Vukovi Gorici nedaleč Karlovca.
