Taylorjeva je preučevala tudi prepričevalne tehnike pri skrajnežih in pravi, da je pranje možganov sestavni del vsakega prepričevanja.
Kathleen Taylor se predstavlja kot znanstvena publicistka, »pridružena oxfordskemu univerzitetnemu Oddelku za fiziologijo, anatomijo in genetiko«. Svoj predlog o zdravljenju verskega fundamentalizma je razkrila na literarnem festivalu Hay v Walesu med razlago o raziskavah možganov. V odgovoru na vprašanje o prihodnosti nevroznanosti je Taylorjeva dejala, da bi bil lahko »eden izmed presenetljivih vidikov obravnava ljudi z določenimi prepričanji kot oseb, ki bi jih bilo mogoče ozdraviti«.
»Primer nekoga, ki je na primer svoja prepričanja radikaliziral do te mere, da časti kult neke ideologije, bi lahko prenehali dojemati kot stvar osebne izbire oziroma izbora po zaslugi čiste svobodne volje in bi jo lahko začeli obravnavati kot neko vrsto mentalne motnje,« je povedala Taylorjeva. »Na veliko načinov bi bilo to lahko zelo pozitivno, saj je v naši družbi nedvomno veliko prepričanj, ki povzročajo presneto veliko škode.«
Avtorica je stališče še okrepila s pojasnilom, da pri tem nima v mislih zgolj »očitnih kandidatov, kot je radikalni islam«, ampak cilja tudi na prepričanje, kot je na primer tisto, da je pretepanje otrok sprejemljivo in koristno.
Taylorjeva ni novinka v raziskovanju miselnih procesov pri skrajnežih. Leta 2006 je napisala knjigo o miselnem nadzoru z naslovom 'Pranje možganov: Znanost o nadzoru misli', v njej pa je raziskovala ozadje prepričevalnih taktik pri skupinah in kultih, kot je Al Kaida.
»Seveda vsi spreminjamo svoja prepričanja,« je Taylorjeva komentirala knjigo v predstavitvenem videu na portalu YouTube. »Drug drugega prepričujemo; vsi gledamo reklamne oglase; vsi se izobražujemo in dobivamo (religiozne) izkušnje. Pranje možganov, če že hočete, je skrajni konec tega. Je prisilna, nepopustljiva, psihološko nasilna oblika prepričevanja.«
Taylorjeva je tudi opozorila, da je pranje možganov, čeprav skrajna oblika, sestavni del »veliko bolj razširjenega pojava« prepričevanja. Gre za to, »kako uspemo ljudi prepričati v razmišljanje o stvareh, ki mogoče niso dobre zanje in za katere se sicer mogoče ne bi odločili, da bodo tako razmišljali«.
Taylorjeva je po drugi strani tudi glas previdnosti, ko gre za vprašanje etike pri raziskovalnem prodiranju v skrivnosti delovanja možganov. Nevroznanstvene raziskave so namreč že nekaj let priljubljeno orodje marketinških strokovnjakov, ki na osnovi raziskovalnih rezultatov utemeljujejo nove subliminalne tehnike prepričevanja porabnikov. »Tehnologije, ki neposredno skenirajo ali manipulirajo možgane, ne morejo biti nevtralno orodje – enako dostopne za komercialno izkoriščanje kot katerokoli drug nov tehnološki pripomoček,« pravi Taylorjeva. »Prevlada možganov ponuja možnosti za izboljšanje človekovega dostojanstva, hkrati pa dopušča tveganje za zlorabo.«
