Tistega sončnega zimskega popoldneva sta se dekleti odločili uresničiti njun načrt. Na odročni poti je Juliet padel rožnat kamen; ko se je Honorah sklonila, da bi ga pobrala, jo je Pauline od zadaj večkrat udarila po glavi s pol opeke v nogavici. Ko se je ta strgala, sta dekleti žrtev izmenično, držeč za grlo z obrazom navzgor, z opeko udarjali po glavi, dokler ni od te ostala le še nerazpoznavna masa.
Odnos med obema dekletoma je bil in še vedno je vir zanimanja. Prepis Paulininega dnevnika delno odpira vrata v njuno zvezo. V času umora je Juliet štela le nekaj manj od šestnajst let – bila je visoka, sloka, samozavestna in privlačna. Paulina, ki je bila raje imenovana Paul, je bil od Juliet pol glave manjša, s temnimi kodrastimi lasmi, a pristriženimi krajše kot pri večini deklet. Bila je nekakšna odpadnica z večnim izrazom jeze na obrazu. Laskalo ji je, da se je Juliet, sicer iz premožne družine, spoprijateljila z njo, in bila kaj kmalu uročena. Skupaj sta se navduševali nad opero in filmsko umetnostjo – zase sta verjeli, da sta izredni operni pevki. Njuni zvezi pa bi lahko naredila konec bolezen, saj so Juliet starši zaradi tuberkuloze nameravali preseliti v Južno Afriko k teti, kjer naj bi ozračje dobro delo njenemu zdravju. Julietini starši so sicer dekleti prepričevali, da bi Paulina lahko prijateljico spremila do Južne Afrike, vendar je Paulina vedela, da tega njena mati ne bi dovolila, s tem pa naredila konec njeni sreči. Načrt sta dekleti zasnovali tako, da bi bil incident videti kot nesreča. Do devetnajstega junija je bil dokončen. Dober udarec v glavo od zadaj – in zgrudila bi se mrtva. Njeno telo bi nato zvalili navzdol proti rečnemu bregu, kot da je padla in se udarila v glavo. Vendar na prizorišču zločina ni nihče niti pomislil, da gre za nesrečo.
Pauline in Juliet sta bili iz zapora izpuščeni novembra 1959, potem ko sta odslužili malo več kot pet let in pol. Obe sta dobili novi identiteti in izginili z oči javnosti, a le do julija 1994, ko se je razvedelo, da je znana pisateljica kriminalk, Anne Perry, živeča v Škotskem višavju, v resnici Juliet Hulme. Anne Perry je napisala serijo del o skrivnostnih umorih v viktorijanskem Londonu, prodanih v 25 milijonih izvodov.
Razkritje prave identitete je le še povečalo prodajo, saj je le šlo za pisanje iz osebnih izkušenj. Anne Perry oziroma Juliet Hulme menda ne razmišlja o umoru, ki sta ga zagrešili s Paulino, saj se, po njenih besedah, noče mučiti, to pa naj ne bi služilo ničemur. Tudi o svoji žrtvi ne razmišlja. »Bila je nekdo, ki sem ga le bežno poznala,« je dejala. Pauline Parker je postala Hilary Nathan. Tudi ona živi na severu Škotske, le nekaj sto kilometrov od Anne Perry. Pa se še videvata? To ostaja zadnji manjkajoči kos sestavljanke, ki je umor stoletja.
