»Moja redovniška pot se je začela v Ljubljani, kamor sem s kmetije v zgornji bohinjski dolini, iz vasi Jereka, prišel v samostan. Ko pride kmetič v Ljubljano, je morda res nekoliko čudno videti. Tudi sam najprej nisem vedel, kaj naj počnem. Doma smo imeli hlev, veliko dela in zemlje. V Ljubljani tega ni bilo. Na trenutke mi je bilo celo dolgčas, saj sem ves čas želel nekaj početi. In tako sem spoznal, koliko se moram v sebi življenjsko umiriti. Ves čas sem imel občutek, da moram nekaj narediti, nekomu nekaj dokazati ali nekaj rešiti. Bog ne daj, da bi bil v miru in pri miru! Potem sem kot človek zorel, dobil redovno obleko in tako pridobival mir v sebi. Spoznal sem, da ni nujno, da rešim vse stvari ali da nekomu nekaj dokazujem. Preprosto sem uvidel, da je treba biti to, kar si. Naučil sem se sprejemati mir v svojem svetu, svojo dejavnost in svoj čas. Dobro je, da preprosto sem. To je najtežje: biti in vedeti, kdo si.«
Vam je bilo od prvega trenutka jasno, da boste duhovnik?
Bratje v samostanu so me takrat vprašali, ali bi postal duhovnik. Razmišljal sem, da nisem vreden biti duhovnik. Študiral sem agronomijo in teologijo. To, da bom duhovnik, mi ni bilo samoumevno, vedno sem rekel, da sem brat kapucin. Toda potem sem vedno bolj razmišljal. Res je, da slabo berem, nekoliko jecljam, misli mi preveč letijo, včasih sem raztresen, sploh pa nisem želel biti gospod ... Vse to sem razmišljal, a sem se vseeno pustil posvetiti. Duhovniško pot sem začel spoznavati v Ljubljani, pet let sem nato bil v Vipavskem Križu pri Ajdovščini. Primorska me je sprostila, moram priznati. Primorci človeka odprejo, še posebej Gorenjca, kot sem sam. V Vipavskem Križu sem spoznal, da je moje življenje pravzaprav lepo in da je polno lepih stvari. Prirejali smo božične zgodbe, pasijone, bratje kapucini smo dihali s krajani. Nato sem bil poklican v samostan v Škofjo Loko, kjer so po smrti enega od bratov potrebovali pomoč. Nato sem tam tudi ostal.
Znano je, da so premestitve duhovnikov že ustaljene v Cerkvi. Ampak verjetno se ni preprosto navezati na ljudi v nekem okolju, nato od tam oditi v popolnoma drug kraj. Tudi vi ste samo človek. Je to težko?
O, je. Ko odidem iz nekega kraja, je enako, kot bi presadil drevo. To boli. Tudi jočem. Ko sem odhajal iz Vipavskega Križa, sem jokal, poslovil sem se od tistega načina življenja, od ljudi in šel naprej v Škofjo Loko. Ampak tako v sebi človek tudi raste. Iz Škofje Loke sem prišel v Celje. Da, bilo je težko. Toda trenutno sem vesel, da je v meni vedno manj čustvenega pogrešanja. Sem namreč človek, ki se hitro in zelo rad naveže na ljudi. Preprosto potrebujem občutek, da smo skupaj. Z izrazom čustveno pogrešanje mislim na to, da vedno manj razmišljam, kaj puščam za seboj, kaj bo, ko bom šel. Zato mi je lažje in zato tudi pravim, da sem v Celje prišel v svobodi. Že drugi ali tretji dan sem tu polno zaživel. Opazil sem, da imajo ljudje težave, če je človek neposreden in odkrit. Zakaj? Štajerci ste vendar veseli ljudje! Včasih doživim odpor pri človeku ali občutek, da mu je nerodno, če ga vprašam, kako živi, kako je. Morda je ta zaprtost posledica življenja v mestu, ne vem. Navajen sem, da sem pozoren do človeka.
Res ste izredno neposredni in odkriti. Od kod ta vaša neposrednost v času, ko smo v sodobni družbi pozabili na sočutje, empatijo in objeme ...?
Spomnim se, da smo, ko sem bil mlad in doma na kmetiji v Bohinju, samo delali. Ko je kdo prišel k nam na obisk, se skoraj nismo hoteli rokovati, ker ›roka je samo moja‹. Takšna trdota je vladala v odnosih. Sam sem bil od nekdaj nežen, romantičen. Zdaj vidim, da sta nasploh v naravi ljudi nežnost ali toplina v odnosih zelo zatrti. Že v študentskih letih sem odkrival, če me je kdo objel, da mi je bilo lepo, telo je bilo na trenutke celo zmedeno. Včasih sem se vprašal, kaj ta človek želi od mene. Sčasoma sem znal ubesediti te občutke. Tudi sam sem bil zakrknjen, zaprt, kot bi bil vklenjen. To je bila posledica tega, da sem se v resnici bal ljudi, bal sem se, da bom koga užalil, ker sem zelo neposreden. Velikokrat sem kot otrok dobil »po ustih« od starega očeta, ker sem vse tikal. Ampak tikanje je zame tisto pravo, vikanje mi je popolnoma nenaravno.
Vam s takšnim pristopom uspe omehčati ljudi?
Ne bi rekel, da je to moj cilj. Ne ukvarjam se s tem, da bi jih spremenil. Ker jih ne morem. To, kakšni so ljudje, je njihova pot. Jaz sem to, kar sem. Če bi se ukvarjal s tem, bi to pomenilo, da želim biti všečen. Če me po Jezusovo sprejmejo, me sprejmejo, če ne, pač ne. Gredo. In pridejo drugi. Kot bi naredil prostor za druge ...
A ni zanimivo, da ljudje niso navajeni na iskrenega človeka ali nekoga, ki želi tudi drugim, da bi postali najboljša različica sebe?
Uh, če bi razmišljal o tem in o vzorcih, kako in kaj, bi se mi zmešalo! Toda vidim, da ljudem prija, da živijo v svojem svetu. Smo v družbi mehurčkov, balončkov, oblačkov ..., vsak po svoje. Ko človek odkrije, da je ob nekom dobro, se ti balončki hitro razblinijo. To je enako kot to, da ljudje lažje žalijo in opravljajo nekoga, ki je daleč od njih. Tak primer so družbena omrežja. Ko ljudje pridejo skupaj, je drugače. Včasih, ko me kdo ne razume ali me žali na družbenih omrežjih, mu napišem, da se lahko dobiva in pogovoriva v živo. Takrat se ljudje ustavijo in komunikacija je čisto drugačna.
Naletite pogosto na negativne opazke, izjave o svojem delu ali zaradi svoje obleke? Jo nosite ves čas?
Da. Veliko. A še vedno jo nosim premalo. Ko tečem ali kaj delam, se tudi preoblečem. V mesto grem v obleki brata kapucina, da. To mi ni problem, težko mi je morda le, če grem v kakšno ustanovo, da se ne bi obremenjevali z menoj ali žalili Boga. Sem pa že doživel neprimerne izjave. Takrat rečem: »Lahko se delaš norca iz mene, resnično pa ti ne priporočam, da se delaš norca iz Boga ali moje poklicanosti.« Na drugi strani mi je všeč, ko opazim, da se kdo, ki me sreča, z menoj – tudi zaradi moje poklicanosti in obleke – ne pogovarja o vremenu in praznih stvareh. Takrat se pogovarjamo globlje. Tudi o tem, kako živimo in ali nam je težko, lepo. In ti pogovori so lepi, hitro odkrijejo svetost trenutka in prostor človeštva. Spet drugi vidijo v meni predstavnika cerkve in izbruhajo marsikaj. Kot bi držal samokolnico za gnoj, a ko ta izbruh mine, se pogovarjamo v miru. Dovolim ljudem, da dajo iz sebe stvari, kajti nato pridejo na plan lepe reči. Tudi sam vem, da se v Cerkvi dogaja marsikaj, kar je človeško narobe. Ampak še vedno je večina stvari lepih in svetih. Tisto, kar je človeško, ni vse dobro, tisto, kar je božje, pa je lepo in to nas rešuje.
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Ste kdaj tudi zaradi takšnih stvari v precepu oziroma razmišljate, ali je vredno početi, kar počnete?
Včasih občutim negotovost ali se sprašujem, ali sem na pravi poti ... Ali je res »to to«, kar želi Bog narediti po meni. Nanj se obračam. Res je, da sem v teh letih bolj pomirjen, čeprav sem še vedno nemirnega duha. Gre bolj za notranji občutek, ali delam prav. Obračam se k Bogu in sprašujem, ali govori skozme on ali sem prazen v sebi. Bojim se, da bi kaj naredil po svoje ali da je v odnosih preveč mene. Bog mora delovati skozme. Gre za zelo globoko vprašanje. Vse to se kaže v vsakdanjih odnosih. Pomembno je že, ko se pogovarjam s kom, da ga poslušam, slišim, ne da imam že vnaprej pripravljen odgovor.
Imate morda zato občutek, da vas v življenju še čaka kaj več?
Oh, da. Sanjač sem. Ves čas si želim še nekaj več. Vedno me vznemirjajo nove stvari. Ves čas. Zato se izprašujem, kje je meja. Vem, da imam v sebi nekaj več, nek dar, a ne vem, če še lahko kaj počnem. Vpisan sem celo na fitnes, plavanje.
Vaša odprtost zna privabiti ljudi v cerkev. Morda jo bodo začeli dojemati drugače. Toda v cerkvah je vedno manj vernikov. Se vam zdi, da bi se tudi cerkev morala bolj odpreti? Bolj privabiti mlade?
Zame je odprtost pomembna. A ljudje smo različni. Nekateri Boga vidijo v svojem notranjem svetu in izza štirih zidov, jaz ga vidim naokoli, med ljudmi. In k njim grem. K ljudem. Nekateri čakajo, da ljudje pridejo k njim. Meni je super, ko papež Frančišek reče: »Pojdite iz zakristij!« On ve. Gre v zapor, gre med ljudi. Nismo vsi enaki, smo različni in ta različnost je dobra. Vsak ima nekaj, vsi pa imamo veliko. To je zame Cerkev: živa, privlačna, lepa, krhka, nepopolna ...
Dobra stvar za Celje je, da različne verske skupnosti tukaj zelo dobro sodelujejo. Zdi se mi, da v Celju ni veliko nestrpnosti do drugačnih religij ...
... morda bi tukaj pojasnil besedi religija in vera. Religija je ideološki konstrukt, ki dela precej velike težave. Religija je človeška, včasih nasilna zadeva. Vzdržujejo jo denar, strah, odvisnost, manipulacija ... Gre za umeten konstrukt. Potem je tukaj vera, ki je osebna drža do Boga. In to je več od religije. Vera ne more povzročiti vojne, ampak ustvarja mir. Mir včasih napada nemir, torej tisti, ki je nemiren, preverja tvoj mir. Razlika med religijo in vero je velika. Ljudje ta dva izraza pogosto zamešajo. Mnogo vernikov je religioznih, hodijo v cerkev samo zato, da jim bo dobro ali da bodo zdravi. Prisegajo na Boga kot na avtomat, ampak to je religija in to ni dobro. Vera je tista, ki mora biti v človeku, intimna in osebna ... Zgodilo se mi je, da sem zadnjič nekaj ljudi v cerkvi vprašal, kaj počnejo tukaj. Besede so kar poletele iz ust, nisem jih več mogel vzeti nazaj. A res me je zanimalo, zakaj so prišli. Vera je zame namreč čudež, religija pa je lahko nevarna. Ker v religiji lahko človek hitro fantazira, vera pa je intimnost življenja Boga in človeka.
Kaj lahko storijo ljudje, ko življenjske okoliščine kdaj oslabijo vero? Vsak v življenju kdaj pade in takrat podvomi.
Nič ne moreš narediti. S tem otežuješ situacijo. Najbolje, da se človek takrat zave, kako je, sprejme padec in se počasi pobere. Naj ne zapletajo svojega odnosa z Bogom. To je enako kot odnos z ljubljeno osebo. Ta je ljubeč, a včasih se zgodi nekaj, kar ga okrni. Kaj storimo? Opravičimo se, se pogovorimo in gremo naprej.
Je vaša vera dovolj trdna? Moški ste. Simpatični. Ste imeli kdaj težave, ker so se vam ženske poskušale približati kako drugače? Veste, kaj mislim.
Seveda. Toda človek mora biti takrat pošten do sebe. Takšnih zgodb imam kar nekaj. V mladosti sem imel dekle, vendar bi danes, če bi bilo drugače, vsaka ženska, ki bi bila z menoj, trpela (se nasmeji, op. p.). Vidim, da imam veliko srečo. Kot pravi Martin Golob: »Edino, kar znam, je to, da sem duhovnik. In to je to«.
Zanimiv je ta vaš odnos do ljudi. Vaš način pogovora in iskrenost.
Sem samo človek. Vem, da mi kdaj ne gre dobro. Včasih je tudi moja molitev površna, včasih samo preberem, da mine čas, nisem povsem prisoten. Toda v srcu vem, da Bog ni samo v kapeli, ampak je z menoj ves čas. Ni z menoj samo v času molitve, ampak vedno. V vseh situacijah moraš preprosto biti pošten do sebe. Tudi naklonjenost je pomembna. Vsak je naklonjen komu. In to je tisto, kar je zdravilno. Če se midva pogovarjava, sva naklonjena drug drugemu. To je zdravilo za oba. Takrat deluje energija naklonjenosti. To so zame blagoslovi. Kaj je lepšega od tega?
