Danes je holistični zdravnik, predavatelj in trener za osebni in duhovni razvoj ter še marsikaj. Ima klasično medicinsko izobrazbo in veliko znanja z drugih področij; tako svojim klientom pomaga na različne načine – kot začuti, da bo najbolj pomagalo. Pogovor sva začela s temo, o kateri je pred kratkim govoril na zelo odmevnem dogodku.
Pravite, da je zdaj čas prebujenja. Kako pa se sploh lahko »prebudimo«?
Prebujanje zavesti je proces. Ponavadi se začne s preseganjem vloge žrtve, smiljenja sebi ter neprevzemanja odgovornosti zase, za svoje zdravje, misli, besede in dejanja. V začetnih fazah je pomembno preseči travme iz otroštva, transgeneracijske in karmične vplive ter se dotakniti tudi področja kolektivnega nezavednega. To zajema globlje razumevanje in čutenje sebe z opazovanjem lastnih misli, čustev. Razodevajo se nam uvidi narave stvarnosti in našega mesta v svetu. Pri tem nam lahko pomagata redna duhovna praksa (meditacija, joga in dihalne tehnike) ter preseganje podzavestnih omejitev – vzorcev mišljenja in občutkov. Tako lažje vzpostavimo možgansko-srčno koherenco, ki je ključna za notranje zdravljenje in povezavo s sedanjim trenutkom, ki je v resnici vse, kar imamo.
Kako si še lahko pri tem pomagamo?
Dobro je začeti z opazovanjem svojih misli, čustev, besed in dejanj brez obsojanja. Pomaga tudi, da si zastavljamo vprašanja, kot so: Kdo sem jaz v svojem bistvu? Kaj je drugi? … Pišite dnevnik. Ključno pa je, da zaupamo v življenje. Prebujanje zavesti ni vedno lahka pot. Pridejo trenutki dvoma, strahu ali zmede. Pomembno je vztrajati in zaupati.
Po čem pa sodite, da je zdaj čas prebujenja? Kajti zdi se, da so ljudje drug do drugega čedalje bolj nesramni, ne pa prijazni.
Verjetno vsi čutimo, da pritiska tema. Ogromno je vplivov, astroloških in drugih, ki povzročajo, da vse, česar nismo predelali, lažje in hitreje pride na površje. Zdaj je čas brutalne iskrenosti, zato prihaja na plan tisto, kar se je skrivalo za masko prijaznosti, laži in manipulacij. Seveda smo še v kaosu: po svetu divjajo vojne, človeštvo je na prelomnici, ali se bomo uničili in sami sebe izbrisali ali pa se bomo dvignili na novo, višjo raven bivanja. Leto 2025 bo, tako čutim, burno, sploh spomladi so aspekti težki. Stanje ni rožnato, saj k meni prihaja veliko ljudi v hudih stiskah, tik pred samomorom, v depresiji, anksioznih stanjih, izgoreli … A najtemnejša noč je, tik preden se zdani, zato sem optimist, da se bodo zadeve postavile na pravo mesto in bomo skupaj zmogli preseči trenutno stanje.
Kaj vaše stranke večinoma spravlja v tak obup?
Pogosto si pritisk ustvarjamo sami zaradi vzorcev, percepcije, potlačenih energij, vsega, česar nismo predelali od otroštva naprej in nam je povzročilo travme.
Strokovnjaki pravijo, da še nikoli nismo živeli tako dobro, zakaj torej toliko travm, ko pa je bilo nekoč življenje bolj kruto?
Da živimo v materialno ugodnejšem svetu, ne pomeni nujno, da smo psihološko ali čustveno stabilnejši in srečnejši. Razlogi, zakaj danes opažamo toliko travm, so kompleksni. Med drugim se bolj zavedamo psiholoških posledic težkih izkušenj. Kar je bilo nekoč sprejeto kot »normalno« (npr. telesno kaznovanje, zanemarjanje), zdaj prepoznavamo kot travmatično. Z razvojem psihologije in nevroznanosti smo sposobni identificirati travme, ki so bile prej neopažene. V preteklosti so ljudje živeli v tesnejših skupnostih, kjer so imeli več čustvene podpore, sodobna kultura pa poudarja individualno srečo in uspeh, kar poveča pritisk in občutek osamljenosti, če teh pričakovanj ne dosežemo. Čeprav imamo več materialnih dobrin, to ne zagotavlja čustvene stabilnosti ali notranjega zadovoljstva. Preveč poudarka na materialnem uspehu in potrošništvu lahko še oslabi našo povezanost s sabo ter drugimi, kar vodi v občutek praznine. Tu so tudi travme iz preteklosti, ki se prenašajo iz generacije v generacijo in lahko vplivajo na nas celo do osem generacij nazaj. To dokazuje uradno sprejeta znanost epigenetika, kot navaja vrhunski celični biolog dr. Bruce H. Lipton, ki sem ga imel milost osebno spoznati. Teme, ki so bile nekoč tabu (npr. zloraba, anksioznost, depresija), so bolj odprto obravnavane, kar spodbuja ljudi, da spregovorijo o svojih izkušnjah.
Zanimivosti
Ozaveščenost o pomenu zavarovanj se v Sloveniji iz leta v leto povečuje
Spremembe v družbi so torej pozitivne za standard, za nas osebno pa ne toliko?
Res je. Hiter tehnološki napredek in družbene spremembe zagotovo ustvarjajo občutek izgube stabilnosti ter povezanosti z naravo, skupnostjo in s sabo. Sodobna družba nas zasipa z informacijami, kar otežuje čas za čustveno predelavo. Digitalizacija zmanjšuje kakovost odnosov in povečuje občutek osamljenosti. Tudi sedenje, delo za računalnikom in urbanizacija prispevajo k občutku stresa ter ločenosti. Da ne omenjam družbenih medijev, ki z medijskimi ideali ustvarjajo iluzijo, da bi morali vsi imeti popolno življenje, kar povečuje frustracijo. Imamo pa danes priložnost, da travme prepoznamo in ozdravimo. Po eni strani smo razvajeni, pomehkuženi. Vse nam je dano. Zaradi umetne inteligence nam niti razmišljati ni več treba. Po drugi strani smo odvisni od dopamina, saj smo ves čas na pametnih napravah, ki nas bombardirajo s trapastimi vsebinami. Očitno se ne znamo več boriti, kot so se nekoč znali in morali naši predniki.
Ali težavo povečuje tudi obilje vseh mogočih diagnoz? Hiter otrok ima ADHD, po novem imamo že diagnozo za počasnejše … komaj kdo bo še ustrezal »normali«.
Res je, vsakomur damo nalepko, kar je tudi problem. No, jaz ne. Vsakogar obravnavam kot popoln potencial, zavestno duhovno bitje, ki ima trenutno težave, a tudi možnost za napredek. To pomeni, da lahko s pomočjo delavnic, seminarjev, terapij olupimo te plasti kot čebulo, da pridemo v stik s svojim bistvom ter povežemo um in srce. To delam tudi z meditacijami. Pred kratkim sem imel spletno delavnico Osvoboditev s pomočjo diha – vstop v novo zavest, saj preko dihanja lažje pridemo v podzavest in predelamo pretekle travme. Ljudje so kričali, izjokali svojo bolečino, povratne informacije so me res navdušile. Možno je napredovati, če ima človek pogum, da pogleda vase, v svoje sence, dvome, strahove. Gandi je rekel, bodi ti ta sprememba, ki jo želiš videti v svetu, zato tudi jaz pravim, da če bi vsak začel delati na sebi, se obrnil vase, bi bil svet drugačen. A ljudje se počasi zbujajo. Ko sem se pred 17 leti začel ukvarjati s tem delom, je bilo težko, stopnja zavedanja je bila precej nižja kot danes.
Zakaj bi se sploh morali ves čas izboljševati? Ali ni ravno to, da nikoli nisi dovolj dober, pot ki pripelje do samomora?
To je zelo pomembno vprašanje, ki odpira ključne teme o samosprejemanju, vrednosti in smislu osebne rasti. Res je, da lahko nenehen pritisk po izboljševanju vodi v občutek, da nikoli nisi dovolj dober, kar povzroča stiske, izgorelost ali obup. Vendar pa prizadevanje za rast samo po sebi ni napačno – težava je v načinu, kako o tem razmišljamo. Ko nam je mama rekla, tega nisi dovolj dobro naredil, smo ustvarili program, da nismo dovolj dobri. Otrok je do sedmega leta v theta stanju hipnoze in kot spužva vsrkava vse informacije, to gre v podzavest. Dobro je, da se trudimo za preseganje vloge žrtve, podrejanja, razdajanja … Taki ljudje težko postavijo mejo, težko se postavijo zase, ker imajo nizko samopodobo zaradi travm, vzorcev poniževanja. Potem se morajo dokazovati, potrjevati … To je treba predelati. Ni treba biti vedno boljši. Dovolj je, da si v stiku s seboj, da si sočuten do sebe in da sprejemaš nihanja kot del procesa čiščenja sence. Osebna in duhovna rast ni obveznost – je priložnost, ki jo izbereš, kadar te to navdihuje. In najbolj osvobajajoče je, da veš, da si že zdaj vreden ljubezni in spoštovanja točno takšen, kot si. Ko sprejmemo svoje »nepopolnosti«, se šele lahko osvobodimo.
Kaj vaši nekdanji kolegi zdravniki pravijo na to, da ste zapustili medicino?
Dostikrat sem bil tarča kritike, celo posmeha. Ampak mene zanimajo rezultati. Že na začetku sem imel dobre, ko sem preko kvantnega enotnega polja transformiral podzavestne vzorce. Imel sem človeka, ki so mu zdravniki želeli odrezati obe nogi zaradi gangrene in popolne odpovedi pretoka krvi ter prenehanja pravilnega delovanja nevrološkega sistema, saj niso našli boljšega načina, da bi ga ozdravili. Odkril sem, da je vzrok bolezni v tem, da je imel frustracije, ker ni mogel preskrbeti družine, zato si je praktično skreiral bolezen, da je imel izgovor, da ne more preskrbeti družine in delati. Ko smo te vzorce transformirali, je po prvi terapiji vstal, šel sam v avto, po drugi pa se mu je stanje toliko izboljšalo, da je začel normalno hoditi. Takrat sem videl, da terapija učinkuje. Zato sem začel drugače gledati na medicino. Danes je čas za holistično, celostno medicino, ki združuje pristope in upošteva najnovejša spoznanja epigenetike, kvantne fizike in nevroznanosti. Vedno pravim, da je klasična medicina super za akutna stanja, ampak zadeve je treba nadgraditi in pogledati človeka na vseh ravneh. Gabor Mate je rekel, da so v ozadju vsake bolezni travma, zgodba, nerazrešena bolečina, ki jo je treba preseči. Kot holistični zdravnik vsakogar pogledam celostno in mu dam, kar potrebuje, tudi podporo s prehranskimi dopolnili, gibanjem, prehrano, dihalnimi tehnikami, meditacijo … Sicer pa ja, kritike so bile. Ko sem imel samo še tri izpite do konca, so mi hoteli prepovedati študij. To je bila velika preizkušnja. Bila so podtikanja, mobing v službi, šikaniranje, opazke, kaj se grem …, čeprav sem v službi vedno delal po protokolu. Res pa sem kdaj komu povedal, da obstaja še kakšna druga pot, če sem začutil, da je bolnik odprt za celosten pogled na zdravje.
Zakaj slovenska medicina tako zavrača vse druge pristope? Zakaj odpor do kitajske medicine, ajurvede, masaže, ko pa to mnogim pomaga, sploh preventivno?
Seveda so to koristne stvari, a v zdravstvu so močni lobiji. Farmacija se trudi za čim boljši promet svojih zdravil. To je milijardni biznis, eden največjih na svetu. Pa tudi lažje je dati tabletko in tako utišati simptom kot rešiti vzrok, saj mora v tem primeru bolnik sodelovati in prevzeti odgovornost za zdravje. Zagotovo bi si želel, da bi se stvari uredile in bi zavarovalnica krila še kakšne terapije poleg uradne medicine, saj si nekateri tega sami žal ne morejo privoščiti.
Več zanimivih vsebin iz revije Jana je na voljo tudi na spletu.
