Odvisnost od osebnih avtomobilov in s tem povezani visoki izdatki za osebno mobilnost botrujejo ranljivosti ljudi za prevozno revščino. V Sloveniji je po ocenah približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev, stanje pa se močno razlikuje po regijah, kakor kažejo izsledki projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji. V Sloveniji namreč približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj osem parov ob delavnikih).
Na to temo je bila v okviru raziskave lani marca izvedena tudi delavnica z naslovom "Ukrepi zoper prevozno revščino", ki je ponudila širok nabor idej o raznoraznih ukrepih, ki bi jih lahko v naslednjih letih izvedli tako na državni kot na lokalni ravni. Udeleženci so med drugim zlasti za manj dostopna in redkeje poseljena območja predlagali sheme souporabe avtomobila na ravni gospodinjstev (car sharing), brezplačen javni potniški promet (JPP) za vse prebivalce, urejanje peš in kolesarske infrastrukture ter prilagoditev postajališč osebam z oviranostmi. Ob tem so bili mnenja, da morajo ukrepi krepiti dostopnost in kakovost sistema JPP za vse, a hkrati omogočiti tudi prilagodljivo infrastrukturo ter relevantne informacije prevozno ranljivim skupinam. Prepoznali so veliko vlogo lokalnih skupnosti, pa tudi odgovornost države pri usmerjanju teh ukrepov. Prav tako so udeleženci tudi podrobneje razdelali posamične ukrepe zoper prevozno revščino. Predlagali so stalno financiranje JPP iz t. i. bencinskega evra oziroma drugih dajatev iz porabe fosilnih goriv. Hkrati so pokazali veliko znanja glede potencialnih tveganj, ki bi spremljali tovrstne ukrepe, od pomanjkanja ustreznih kadrov za izvajanje ukrepov (voznikov) do trenj med različnimi ustanovami oziroma njihovimi pristojnostmi, je razvidno iz poročila ob zaključku projekta.
Med najranljivejšimi ženske na podeželju, v nezavidljivem položaju tudi invalidi
Analiza ranljivih skupin v projektu je prav tako pokazala, da je v Sloveniji veliko skupin prebivalstva z različnimi oviranostmi, ki jih slaba dostopnost do storitev močno prizadene, zlasti če nimajo svojega osebnega avtomobila. Izpostavljeni so bili starejši, invalidi, tujci, romska skupnost, pacienti in revni zaposleni, kot še posebej ranljive pa so bile med njimi prepoznane ženske. Če te osebe živijo na podeželju s slabo organiziranim javnim prevozom, se njihova ranljivost dodatno poveča, so izpostavili raziskovalci.
Na nezavidljiv položaj invalidov z različnimi oviranostmi, ko gre za njihovo vsakodnevno mobilnost, je na eni od delavnic o prevozni revščini opozoril tudi Primož Jeralič, strokovni sodelavec Nacionalnega sveta invalidskih organizacij, ki je izpostavil (ne)zmožnost uporabe javnih prevozov in opozoril na dostopnost postajališč in neustrezna vozila v javnem prevozu. Vse to po njegovih besedah marsikaterega invalida pahne v izolacijo in socialno izključenost, ob že tako velikem bremenu invalidnosti.
V združenju za dostojno starost jih skrbi pojav starizma
V Srebrni niti z zaskrbljenostjo spremljajo tudi počasno, a vztrajno širjenje pojavov starizma, kar pri nas hitro sledi tujim zgledom. Gre za nenaklonjenost ljudem zaradi starosti, včasih prav sovražno nastrojenost do starejših na več področjih in s strani različnih povzročiteljev na osebni, medosebni, institucionalni, družbeni, tudi politični ravni. Kot pravijo, je od bolj izpostavljenih problemov udeležba v prometu, kjer veliko starejših voznic in voznikov poroča, da so doživeli nestrpnost s strani mlajših, ki z nepotrpežljivostjo izkazujejo nezaupanje in nestrpnost do njih kot enakovrednih udeležencev v prometu, četudi ne povzročajo zastojev in ne delajo prekrškov. »Že samo sivolasa glava za volanom nekaterim povzroča frustracije na cesti. Ravno tako tudi vožnja po pravilih (upoštevanje omejitev hitrosti, vzdrževanje varnostne razdalje ipd.),« so zapisali.
Za samostojnost je eden bistvenih pogojev prav mobilnost
V združenju Srebrna nit se jim ob vsem tem poraja vprašanje, ali kot družba želimo uveljavljati dolgotrajno oskrbo na način, ko starejši ostanejo čim dlje samostojni in v svojem domačem okolju.
»Za samostojnost je eden bistvenih pogojev prav mobilnost. Vemo, da je v Sloveniji javni promet slabo razvit in v krajih, bolj oddaljenih od mestnih središč, ponekod sploh nina voljo. Hkrati pa se vedno več včasih dostopnih storitev seli na splet ali pa v večje kraje. Ukinjajo se manjše trgovine, bančne in poštne poslovalnice, tudi bančni avtomati, in še bi lahko naštevali,« menijo pri združenju, kjer predlagajo, da o pravici do mobilnosti starejših širše javno spregovorimo in jo ovrednotimo z različnih vidikov.
Starejšim povzroča ogromno težav tudi podaljšanje vozniških dovoljenj
»Posebej želimo opozoriti na podaljševanje vozniških dovoljenj starejših. Marsikomu podaljšanje vozniškega dovoljenja predstavlja velik problem. Mnogim zaradi visokih stroškov, saj je potrebno tako zdravniški pregled kot pregled pri psihologu plačati, starejši pa teh stroškov ob nizkih pokojninah ne zmorejo poravnati. Ostati brez avta pa za njih pomeni izolacijo, osamitev, manj možnosti samooskrbe, onemogočanje življenja v domačem okolju, tudi slabšanje samopodobe,« so opozorili.
Društvo Srebrna nit predlaga, da se področje podaljševanja vozniških dovoljenj pri starejših ustrezneje uredi. Prvi nujni korak je, da bi bila zdravniški pregled in obravnava pri psihologu storitvi, ki sta plačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako opozarjajo, da zaradi slabih izkušenj pri zdravniških pregledih in psihološki obravnavi prejemajo vse več pritožb, da so obravnave starejših neprijazne in nestrpne ter obremenjene s predsodki, kakor da je njihova vozniška zmožnost že vnaprej ovrednotena kot slabša ali neprimerna. Tudi v teh primerih gre za starizem oz. staromrzništvo, so poudarili.
»Ne zagovarjamo podaljševanja vozniških dovoljenj brez izpolnjevanja zahtevanih pogojev, želimo le korektno, spoštljivo obravnavo starejših, ki naj jim pooblaščeni strokovnjaki enako kot ostalim prosilcem pregledajo ter ocenijo njihove telesne in duševne zmogljivosti, vendar brez stereotipne obravnave in presoje na osnovi predsodkov do starejših, s katero bi jim vnaprej odrekali vozniško usposobljenost, s tem pa omejevali samostojnost, pravico do mobilnosti in enakovredne vključenosti v družbo. Če starejšim voznikom ne bi zaračunavali potrebnih storitev, bi že samo s tem izboljšali pogoje ohranjanja njihove mobilnosti,« so prepričani.
Mobilnost naj se zapiše v zakon kot dodatna pravica starejših
Ob tem še dodajajo, da bi bilo treba mobilnost zapisati kot dodatno pravico starejših v Zakon o dolgotrajni oskrbi (kot pravico do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti v 32. člen in pravico do storitev e-oskrbe v 33. člen).
Starejši želijo več preventivnih akcij policije in njene prisotnosti na avtocestah
»Pozdravljamo brezplačne IJPP vozovnice za starejše, invalide in vojne veterane. Zelo dobrodošli so tečaji varne vožnje za starejše voznike, predavanja (spremembe cestno prometnih predpisov, komentirane vožnje, osvežitvene vožnje, predstavitve naprednih asistenčnih sistemov, …). Vse to bi moralo biti dostopno vsem po proračunsko podprti subvencionirani dostopni ceni,« so navedli v združenju Srebrna nit.
Ob tem so spomnili, da je državni zbor letos soglasno sprejel predlog o spremembah in dopolnitvah Zakona o javni rabi slovenščine, ki predvideva, da bodo meniji v avtomobilih v slovenskem jeziku. »Tako bo uporaba asistenčnih sistemov za starejše, ki jim pešata vid in/ali sluh, veliko lažja. Poudariti velja dobre prakse v posameznih občinah, kjer s pomočjo prostovoljcev zagotavljajo prevoze starejših (Prostoferji, Sopotniki idr.), a zaenkrat je vse odvisno od dobre volje lokalnih odločevalcev, prostovoljcev in posameznega občinskega proračuna. Gre tudi za razbremenitev zdravstvene blagajne in prebivalcev s pomočjo tovrstnih prevozov, saj se zaradi neprimernih čakalnih vrst ljudje vozijo na zdravstvene preglede in posege po vsej Sloveniji.«
Starejši si zaslužijo dostojno starost in odločanje o svojem življenju
»Prihodnost starejših v Sloveniji bo odvisna od tega, koliko denarja bomo kot država iz proračuna prispevali za ta namen. Države EU v povprečju namenjajo 1,7 odstotka BDP za starejše oziroma storitve DO, Slovenija 1 odstotek. Zato moramo povečati proračunska sredstva ob drugih sistemskih virih financiranja. Tudi višja namenska povprečnina občinam, ki bo namenjena za potrebe starejših, je stvar razprave. Najboljši način boja proti diskriminaciji starejših je krepitev pravic starejših ljudi. Starejši si zaslužijo dostojno starost in odločanje o svojem življenju. Potrebujemo Konvencijo o pravicah starejših, prav tako Srebrna nit že dlje časa poudarja, da v Sloveniji potrebujemo Varuha pravic starejših,« še opozarjajo v združenju Srebrna nit.
