Grožnja strelskega pohoda

Ob zaključku šolskega leta: kako pomagati otroku, ko se znajde v stiski?

Petra Znoj
29. 5. 2024, 06.11
Deli članek:

Počasi se končuje šolsko leto, ki ga je zagotovo zaznamoval tudi izredni dogodek, strah ob napovedi strelskega pohoda na slovenski šoli 10. aprila. Kako prepoznati znake stiske pri otroku?

Dreamstime
Treba bi bilo ugotoviti, zakaj so nekateri otroci tako krhki in dovzetni za ustrahovanje, kar skupaj z drugimi dejavniki prispeva k odločitvi za strelski pohod na šoli, meni psiholog Langman.

Lansko streljanje v šoli v Beogradu je tudi v Sloveniji dvignilo veliko prahu, saj je nasilje postalo bolj oprijemljivo – iz daljne Amerike se je »preselilo« precej bližje, v Srbijo. Maja lani je učenec sedmega razreda na osnovni šoli v beograjski soseski Vračar med strelskim pohodom ubil osem učencev in varnostnika ter ranil sedem ljudi. Na napad se je pripravljal dlje časa, streljal pa naj bi, ker se v razredu ni počutil sprejetega.

To je bil prvi takšen dogodek v Srbiji. Največ strelskih pohodov v šolah se zgodi v ZDA, kjer je bilo v desetletnem obdobju kar 288 streljanj na šolskih območjih. V grozljivi statistiki jim sledi Mehika – za primerjavo, v Mehiki so v istem obdobju poročali o osmih streljanjih, na tretjem mestu je Južnoafriška republika, na četrtem Indija ter na petem mestu skupaj Nigerija in Pakistan. Pri teh statistikah je seveda treba upoštevati, da mediji držav različno poročajo o takšnih dogodkih. Eden najbolj odmevnih v ameriški zgodovini je bil pokol na srednji šoli Columbine, ki sta ga 20. aprila leta 1999 zagrešila študenta Eric Harris in Dylan Klebold.

V Evropi je teh dogodkov precej manj, a so zaradi bližine odmevnejši. Najhujši strelski pohod v Evropi se sicer ni zgodil v šoli, so pa bili žrtve večinoma mladostniki; zgodil se je na otoku Utøya, kjer je Anders Behring Breivik leta 2011 ubil kar 76 ljudi in ranil več kot 90 drugih. V grozljivem pokolu konec lanskega leta pa je David Kozak v Pragi ubil 16 ljudi in jih več deset ranil. Na Telegramu je pred usodnim napadom napisal: »Vedno sem hotel ubijati, mislil sem, da bom manijak. Potem sem spoznal, da je množični umor veliko bolj dobičkonosen kot serijski.«

Čeprav je tveganje majhno, vsako grožnjo jemljejo resno

V Sloveniji takega dogodka na srečo še ni bilo, je pa anonimna grožnja sprožila paniko med starši osnovnošolcev aprila letos. Spomnimo: po poročanju spletnega portala o streljanju na Finskem, kjer je 12-letnik ubil svojega sošolca in ranil še dve učenki, je nekdo objavil anonimni komentar, da se bo podoben dogodek zgodil pri nas, in sicer 10. aprila. Minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda je takrat dejal, da je tveganje ekstremnega nasilja v slovenskih šolah majhno, vendar je treba vsako grožnjo obravnavati resno. 10. aprila je tako policija povečala prisotnost okoli šol in šole so uvedle različne ukrepe (zaklepanje vhodnih vrat, varnostnike ...), kljub temu pa veliko staršev svojih otrok tisti dan ni poslalo v šolo. Zgodba počasi dobiva epilog, saj so pred kratkim policisti podali kazensko ovadbo proti osebi, ki naj bi ta komentar napisala.

Ko slišimo ali beremo o takem dogodku, se večkrat (predvsem starši) sprašujemo, kako je do tega prišlo. Kdo je mladostnik, ki je ubil nedolžne ljudi? Kakšni so znaki, da se lahko zgodi kaj takega? Lahko to nekoč stori sošolec mojega otroka ali celo moj otrok? Raziskav, ki bi jasno opisale razloge, da se nekdo odloči za takšno dejanje, ni oziroma so premajhne, da bi iz njih lahko sklepali. Kljub temu, da imamo občutek, da je streljanje na šolah pogost pojav, ni tako, zato je težko analizirati vzroke, ki so strelce pripeljali do tega ravnanja. Peter Langman, psiholog v otroški psihiatrični bolnišnici in avtor knjige Why kids kill, je poskušal odgovoriti na vprašanje, kakšne so osebnostne značilnosti mladostnikov, ki so šolski množični morilci. Preučil je deset strelcev in ugotovil, da takšno dejanje nikoli nima enega samega razloga, temveč več prepletajočih se. Največkrat raziskovalci ta dejanja povezujejo z depresijo in nadlegovanjem/ustrahovanjem (ang. bullying). Zanimivo je, da je eno od pogostejših prepričanj, da so ti otroci osamljeni in izolirani ... Vendar to ne velja: otroci, ki jih je Langman vključil v raziskavo, so večinoma imeli prijatelje, obiskovali so interesne dejavnosti ... Treba bi bilo ugotoviti, zakaj so nekateri otroci tako krhki in dovzetni za ustrahovanje, kar skupaj z drugimi dejavniki prispeva k odločitvi za strelski pohod na šoli, je še zapisal Langman.

Profimedia
Poleg ZDA imajo največ strelskih pohodov v šolah v Mehiki, Južnoafriški repubiki, Indiji, Nigeriji in Pakistanu.

Ključ je reševanje socialne problematike

Peter Umek, redni profesor za kriminalistično psihologijo na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, v svojem članku Osebnostne značilnosti nasilnih storilcev in možnosti predvidevanja ekstremnih nasilnih dejanj pravi, da lahko kriminaliteto omejimo le z reševanjem socialne problematike, se pravi družbene neenakosti, nizke izobrazbe, slabih zaposlitvenih možnosti, diskriminacije, revščine in socialne izključenosti. Na žalost, pravi, je pri nas socialna preventiva v ozadju.

»Vsekakor pa je treba uvesti programe ničelne tolerance do nasilja in jih tudi primerno izvajati. Na žalost je včasih tako, da so tisti, ki so nasilni v šoli, deležni samo kazni, ne pa pomoči, ki bi jo resnično potrebovali. Kazni ne preprečujejo nasilja, večkrat vzbudijo težnje po maščevanju, mladostnika izolirajo in tudi stigmatizirajo. Mladostniki, ki grozijo, in to tudi z množičnimi poboji, so v krizi in te krize sami ne zmorejo razrešiti. Taki mladostniki potrebujejo pozornost, in ne izolacije,« je zapisal Peter Umek.

Ljudje v ZDA so prepričani, je še zapisal profesor Umek, da streljanje na šolah predstavlja največjo nevarnost za njihove otroke, kljub temu, da podatki kažejo drugače – leta 1999 je bilo v šolah v ZDA umorjenih 17 dijakov, več kot 2500 mladih pa je bilo umorjenih izven šole in prav toliko jih je storilo samomor. Kaj pa pri nas? V zadnjih petih letih je kar 23 mladoletnikov storilo samomor. Še več je poskusov samomora, samo lani so jih zabeležili kar 569. Svetovalni delavci so preobremenjeni, stisko doživlja vse več mladoletnikov in ta je vse hujša.