Prva točka dnevnega reda je bila na pobudo poslanca Damijana Zrima razprava o protitočni zaščiti kmetijstva, izzivih in ukrepih za prihodnost. Kot je Zrim pojasnil v obrazložitvi, so toča, suša in zmrzal pojavi, ki slovenske kmetovalce vsako leto prikrajšajo za pridelke. Ti zato iščejo pomoč države, ki pa z različnimi prijemi, največkrat z interventnimi zakoni in pomočjo finančnih izplačil, pomaga prizadetim pri premagovanju kriz. Tudi območje Pomurja toča prizadene najpogosteje, škoda pa je najbolj vidna na trajnih nasadih, kot so vinogradi, oljne buče, vrtnine in žita. »Rešitve, da se kmetovalce in druge obvaruje pred točo oziroma da so posledice padanja toče čim manjše, obstajajo,« je bil jasen pomurski poslanec in pri tem izpostavil letalsko protitočno zaščito, katere učinkovitost je velikokrat predmet polemik, ter nakup in postavitev mrež proti toči, ki je velik finančni zalogaj za kmetovalce.
Rešitev mora biti celostna
Kot je povedala Čalušićeva, je letalska obramba pred točo vedno aktualna tema. Na ministrstvu so se jo odločili v enakem obsegu in pod enakimi pogoji podpreti tudi letos, si pa prizadevajo, da bi do prihodnjega podaljšanja ukrepa zagotovili konkretne zakonodajne predpise in akte, ki bi to področje obravnavali. »Usmeritve ministrstva so celostno nasloviti problem in zagotoviti načine, kako preprečevati škodo po toči. To pomeni bodisi trajnostno in drugačno usmerjeno kmetovanje, pa vključevanje stroke v čim večjem obsegu, na koncu so tu še trajnostni načini, kjer ministrstvo skozi subvencije in ne nazadnje skozi zavarovalne premije podpira kmete. V prihodnjih tednih bomo zato imeli na ministrstvu prvi sestanek z nevladnimi organizacijami, kako širšo strokovno javnost vključiti v delovno skupino, saj si želimo v čim krajšem času poiskati skupne korake,« je izpostavila kmetijska ministrica.
Poudarila je, da je sistemska rešitev obrambe pred točo mnogo širša in ni samo v pristojnosti kmetijskega ministrstva, zato so pozvali ministrstvo za naravne vire in prostor, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ministrstvo za zdravje, ministrstvo za infrastrukturo, ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ter ministrstvo za obrambo k posredovanju stališč o izvajanju letalske obrambe pred točo. »Medtem ko prva tri našteta ministrstva tovrstne aktivnosti ne podpirajo, preostala tri temu ne nasprotujejo, vendar za to nimajo denarja,« je dejala ministrica.
Za več kot le obrambo pridelkov
Slovenski kmetje si prizadevajo za protitočno obrambo, vendar se morata za njeno učinkovito izvajanje opredeliti in uskladiti tako stroka kot politika, in sicer za celotno Slovenijo. »Dejstvo je, da pri učinkoviti letalski obrambi pred točo nima koristi le kmetijstvo, temveč tudi ostala infrastruktura. Gre torej več kot le za obrambo pridelkov,« je povedal Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, čemur je prikimal tudi Franc Küčan, pomurski sindikalist, ob tem pa še dodal, da odškodnine, ki jih kmetje po uničenju pridelka zaradi toče dobijo, ne pomenijo toliko, kot pomeni prihodek od pridelka.
»Dejstvo je, da je na branjenem območju največ neviht, zaradi izvajanja letalske obrambe pa manj toče. Dejstvo je tudi, da imamo pri nas le eno letalo, vendar boljše rezultate kot sosedje Avstrijci, ki imajo dva letalska centra in osem letal. Dejstvo je tudi, da poznamo vse tehnologije za letalsko obrambo pred točo, ki so na svetu, v Sloveniji pa nimamo monitoringa za srebrov jodid, s katerim posipamo točonosne oblake. Prav tako nimamo dovolj denarja za certificiranje dodatnega letala za delo v obrambi pred točo, s katerim bi lahko naenkrat obdelali še toliko več točonosnih oblakov. Vsekakor se bomo tudi letos potrudili, da bomo območje, ki ga pokrivamo, branili po najboljših močeh, več kot to pa žal z enim letalom ne gre,« je dejal Darko Kralj, vodja protitočne obrambe v Letalskem centru Maribor, ki edini v Sloveniji izvaja letalsko obrambo pred točo. Z njo pokriva celotno Pomurje in Podravje.
Razpravljavci so se strinjali, da je treba storiti vse za ohranjanje kmetijske dejavnosti, zato so soglasno podprli sklep, da odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga pristojnemu ministrstvu, da v luči vse pogostejših negotovih in ekstremnih vremenskih razmer preuči dodatne možnosti za zagotovitev pomoči in zaščite kmetijstva proti toči.
Vode v Muri je dovolj
Na pobudo poslanca Jožefa Horvata je bila kot druga vsebinska točka dnevnega reda razprava o gradnji namakalnega sistema v Pomurju. Kot je predstavil Horvat, klimatske spremembe in slabšanje pridelovalnih pogojev zadnjega obdobja vplivajo na ekonomičnost pridelave hrane in narekujejo gradnjo namakalnih sistemov tudi v državah Srednje Evrope, med katerimi je tudi Slovenija. Namakanje v kmetijstvu postaja edini ukrep, s katerim lahko ob suši kot enem od vremenskih ekstremov zagotovimo stabilno kmetijsko pridelavo, zelenjadarstva pa brez namakanja ni. »Kljub veliki vodnatosti države namakanje še vedno premalo uporabljamo. Ne le da imamo glede na možnosti malo zgrajenih namakalnih sistemov, tudi obstoječi so preslabo izkoriščeni. Gradnja sodobnih namakalnih sistemov in zagotavljanje poceni vode je edina in prava pot za uspešno kmetovanje,« je menil pomurski poslanec.
Po treh desetletjih razprav, da bi za namakanje kmetijskih površin v Pomurju uporabili reko Muro, sta Pomurska gospodarska zbornica in Kmetijsko-gozdarski zavod (KGZ) Murska Sobota pripravila osnutek projekta namakanja z vodo iz reke, s čimer bi pokrili 15 tisoč hektarjev kmetijskih površin, od tega več kot dve tretjini na levem bregu Mure, vrednost investicije pa bi znašala 150 milijonov evrov. Voda iz Mure bi se odvzemala na Petanjcih in v Vučji vasi, na odvzemnih lagunah bi bila črpališča, prek vodotokov pa bi vodo speljali do hidrantov, ki bi bili ob kmetijskih površinah. Za namakanje omenjene površine bi potrebovali od devet do 18 milijonov kubičnih metrov vode na leto, povprečen pretok Mure pa je okrog 13 milijonov kubičnih metrov vode na dan, kar pomeni, da bi voda, ki po Muri priteče v enem dnevu ali dveh, zadostovala za celoletno namakanje omenjenih kmetijskih površin.
Najlažje rešljiva točka
»Želja ministrstva je, da bi čim hitreje čim več kmetijskih zemljišč opremili z namakalno infrastrukturo. Odboru smo pojasnili, da je bila za potrebe projekta namakanja Pomurja iz reke Mure ustanovljena medresorska delovna skupina, v katero je vključena tudi stroka, na takšen način pa bomo skupaj z ministrstvom za naravne vire in prostor vse v zvezi s tem tudi usklajevali,« je pojasnila kmetijska ministrica. Da je bila to vsebinska točka odbora, ki je najlažje rešljiva, je menil Stanko Kapun, direktor KGZ Murska Sobota. »Imamo vir, imamo vodo, naša naloga pa je, da to vodo speljemo na kmetijske površine, vendar mora biti to tudi politična želja. Trideset let opozarjamo, da je treba nekaj narediti, če želimo ohraniti kmetijsko proizvodnjo na prodnatih tipih tal. Suše so vse bolj intenzivne, zime mile, spomladi je veliko vetra, padavine so porazdeljene neenakomerno, vse to pa pomeni pomanjkanje vlage v določenih obdobjih. Če želimo torej tu ohraniti kmetijsko proizvodnjo in kmeta, moramo nekaj storiti.«
Le pravilno učinkovito
Na seji odbora je bila tudi Marina Pintar, profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja ravno z agrometeorologijo, urejanjem kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvojem podeželja. »Kot strokovnjakinji za namakanje mi gre malo na smeh. O namakanju govorimo zmeraj samo v kombinaciji s podnebnimi spremembami, vendar vemo že od nekdaj, da kdor ima doma solato, jo je vedno zalival, da mu je zrasla. Če zalivamo solato za domačo pridelavo, kako lahko pričakujemo, da bo kmetijstvo, ki je gospodarska panoga, zdržalo brez namakanja. To je izhodišče, iz katerega moramo izhajati,« je bila praktična Pintarjeva. Ob tem je navedla še en pomemben vidik namakanja. Če je namakanje strokovno pravilno, je to najboljši varovalec kakovosti podzemne vode. Rastline namreč kmetje gnojijo vnaprej, vendar ta hranila rastline uporabljajo le, če je v tleh ustrezna količina vode.
»Tretja zadeva, pomembna pri namakanju, je, da lahko z njim naredimo ogromno okoljsko škodo, če namakamo preveč. Sami torej povzročamo spiranje, ki ga ne želimo, po drugi strani pa obremenjujemo vodne vire. Kljub vsemu navdušenju in izrecni podpori vašemu projektu in podobnim tovrstnim projektom opozarjam, da moramo torej namakanje izvajati strokovno pravilno, kar pomeni, da moramo v prvi vrsti delati tudi z uporabniki namakalnih sistemov ter jih izobraziti. Tudi kar zadeva dolžino birokratskih postopkov, je tako, da se največ časa pri gradnji namakalnih sistemov porabi za pridobitev privoljenj kmetov oziroma uporabnikov namakalnih sistemov,« je še razpravljala profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Po razpravi so poslanci soglasno sprejeli sklep, da odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga ministrstvu za kmetijstvo ter ministrstvu za naravne vire in prostor, da na podlagi ustanovljene delovne skupine nadaljujeta aktivnosti na področju namakanja kmetijskih površin na območju Pomurja v okviru projekta namakanja v Pomurju.
