Se lahko za začetek na hitro predstavite?
Stara sem 25 let, sem iz Kranja, pred dvema letoma sem diplomirala na fakulteti za organizacijske vede. Zaposlena sem tri leta kot razvijalka programske opreme. Vseeno sem se odločila tudi za nadaljevanje študija, študiram še pravo na evropski pravni fakulteti, ravno zdaj opravljam prvi letnik dodiplomskega študija.
Kaj je motiviralo nekoga tako mladega, kot ste vi – a po svoje ste tudi že kar izkušeni – da ste se podali na takšno pot. Kako ste dejansko nabirali izkušnje v svetu odraslih?
Že v času študija na fakulteti za organizacijske vede sem se odločila, da si nekako naberem čim več izkušenj. Dela se nikoli nisem branila, delala sem kot študentka, ko je bilo le mogoče. Iskala sem se, tako kot se iščejo in iščemo vsi mladi, vedela pa sem, da se moram v svet odraslih podati s čim več izkušnjami. Kako je, ko moraš zaslužiti svoj denar, kako je, ko želiš biti samostojna oseba, ne preveč odvisna od staršev, od družine, sploh pa ne komurkoli v breme. Želela sem postati odgovorna članica družbe, zato sem se zaposlila že z 22 leti, kar je po današnjih merilih dokaj zgodaj. Zdi se mi, da se moji vrstniki ne zaposlujejo tako hitro, opažam, da jih veliko poskuša podaljšati študentski status, kolikor se le da. Jaz sem raje zgrabila prvo solidno priložnost in si rekla »zakaj pa ne, prej ali slej bo treba«. To je bila moja največja motivacija, ne biti obremenitev za starše in družbo, ter da znam sama poskrbeti zase.
Ampak to je danes, kot ste rekli, bolj izjema kot pravilo. Je mladim danes prelepo, zakaj ne zberejo dovolj moči in ne naredijo tega koraka?
Mladim je danes danih veliko priložnosti, veliko ugodnosti. Včasih se zgodi, da so študenti plačani celo bolje kot redno zaposleni. In to mlade demotivira, saj se vsak vpraša, zakaj bi karkoli spreminjal, če mi je zdaj bolje. Študentsko delo ti da lahko še bistveno več, ni tako velikih obveznosti, si svoboden, delaš, ko ti ustreza in kar ti ustreza, veliko bolj mobilen si med poklici, med službami. Malo delaš, malo si na dopustu, malo se zabavaš. In te ugodnosti so mlade razvadile. Je pa res, da ima kdo tudi slabe izkušnje. Marsikje namreč delo študentov izkoriščajo, plačujejo jim celo manj za enako delo, ki ga opravi redno zaposleni. Zato nočejo odrasti ali pa se jim ne ponudi priložnost. In potem si kupujejo študentski ali celo dijaški status ter še pozneje vstopijo na trg dela. Ampak čas študija naj bi bil namenjen v prvi vrsti študiju, vse ostalo je tako malo za zraven. Pri nas je pogosto žal obratno.
Ko sva ravno pri tej »obratnosti«, narobe svetu. Kaj vas kot mlado dekle, ki ima vseeno že dober vpogled v družbo, najbolj moti pri Slovencih in kaj najbolj veseli?
Opazila sem, da smo kot narod zelo nenaklonjeni izpostavljanju. Ko se nekdo izpostavi, v dobrem ali slabem, ga družba takoj poskuša zatreti v kali, da ne bi preveč izstopal. V drugih družbah in kulturah veliko bolj spodbujajo drugačnost, da mislijo s svojo glavo, veliko bolj so veseli, ko vidijo, da gre nekomu drugemu dobro. Mi pa kar začutimo nek odpor, takoj zazvonijo alarmi »zakaj bi pa njemu šlo bolje, kot gre meni«.
To je ta pregovorna slovenska nevoščljivost?
Da, pregovorna »fovšija«. Zdi se mi, da šolski sistem spodbuja tekmovalnost med nami, med vrstniki, kar je do neke mere zdravo, a če je tega preveč, ni v redu. Mislim, da bi morali veliko več poudarka dati temu, da delujemo skupaj, da si pomagamo med seboj, da si privoščimo, da je nekdo nagrajen za dobro in pošteno delo. Če gre nekomu dobro, je to lahko dobro za vse, za celotno skupnost. Tukaj moramo naredi še velike premike v družbi. Med pozitivne stvari bi uvrstila to, da smo Slovenci zelo zelo uspešen narod na področju športa, gospodarstva, znanosti. Imamo res ogromno vplivnih Slovencev, ki so dosegli ogromno. Z določenega vidika smo napredni, smo inteligenten narod, v sebi imamo tudi prirojeno skromnost, ki je lahko pozitivna, a vsak mora vseeno znati poudariti svoje prednosti in slabosti. Znamo pa tudi ostati na realnih tleh.
Kaj lahko naredimo, da bi naše okolje izboljšali, da bi spremenili stanje duha, da bi se otresli negativnih stvari?
Največji vpliv bi imel šolski sistem. Saj se dogajajo premiki, mlade spodbujajo k sodelovanju, vključevanju. Druga raven bi bila, ko bi le premogli manj neke sovražnosti v narodu. Preveč je polarizacije, preveč je hujskaštva. Namesto da bi združili moči in na prvo mesto postavili dobrobit naroda, ne glede na ideološke razlike, raje kažemo s prstom drug na drugega ter iščemo krivce povsod, samo pri sebi ne. To je velik problem, ki se povečuje. Če bo to šlo še takole naprej, bomo samo še bolj razdvojen narod.
Je to mogoče doseči v doglednem času ali je to projekt, ki bi lahko trajal skoraj neskončno dolgo?
Kot sem omenila, na prvem mestu bi morala biti korist celotnega naroda, ne glede na vse ideološke opredelitve. Res pa vse to lahko traja nekaj let, da bi dokončno združili slovenski narod. Nekaj časa še imamo, a se nam že zelo mudi. Drugi nas prehitevajo, zato bi morali pospešiti vse skupaj, preden se naredi trajna škoda.
Kako se tako mlado dekle pravzaprav spoprijema s svetom, ki je pri nas verjetno še precej moško usmerjen? Po drugi strani pa imajo dekleta, ženske tudi vedno »več besede«?
Osebno nikoli nisem doživela kakršnekoli diskriminacije na podlagi mojega spola, tudi moje vrstnice tega nikoli niso doživele. Zdaj smo res že družba, ki se ne ozira več na take stvari, zato je ukvarjanje s tem problemom že malo mimo. Seveda se dogajajo določeni ekscesi, na žalost so še vedno ljudje, ki so nestrpni, do vseh, ne le do žensk. A imamo kot družba orodja, da to rešujemo. Mislim, da smo naredili velik korak naprej. Tudi zaradi moje starosti nisem nikoli začutila, da bi bila zato manj vredna. Še več, ker delujem na področju informacijskih tehnologij, so v tem poslu večinoma moški, tako da so kar veseli, če se tudi ženska zanima za te stvari. V bistvu sem bila mogoče celo malo privilegirana ravno zaradi tega, ker se delodajalci zavedajo, da je to bolj moški svet, in si želijo neke dinamike, želijo si tudi žensk, ker smo ženske drugačne, drugače delujemo, drugače razmišljamo.
Pa vas kdaj niso jemali resno, ker ste bili premladi?
Pravzaprav še nisem doživela česa takega, sploh ne v službenem okolju. Mogoče so me malo manj resno jemali le na začetku, ko niso vedeli, kdo sem, kaj znam. Na mlade se je vedno gledalo z nekaj nezaupanja v slogu »še včeraj je bila ali bil študent, saj nič ne zna«. Potem sem se dokazala, da imam neke sposobnosti, da znam razmišljati, da znam reševati probleme. Spoznali so, da nisem samo neko mlado dekle, ampak da lahko nekaj prispevam v delovnem procesu. Mladi smo morda velikokrat »diskriminirani«. Več opazk na mojo starost je na družbenih omrežjih, tam je veliko komentarjev, da kaj se oglašam, naj se spravim delat. Pa sem že nekaj let na trgu dela.
Kakšni se vam zdijo moški pri nas, tako stari kot mladi?
Za mlade bi lahko rekla, da so ponekod res preveč poženščeni, a to ni samo problem Slovencev, ampak na splošno na Zahodu, v Evropi. Mladi so zdaj ves čas na družbenih omrežjih in to se pozna pri mladih fantih. Niso več odločni, že v moji generaciji smo dekleta tista, ki večkrat prevzamemo pobudo. Kar pa zadeva starejše moške, bi verjela, da bi lahko bili pogosto bolj za zgled mladim. Starejšim se prepogosto pripisuje neko toksično moškost, da so pregrobi, neotesani, da nimajo občutka za ženske. Seveda so tudi taki, na takšne stvari se moramo takoj odzvati, na primer na nasilje v družini. A se mi zdi, da smo šli malo preveč v skrajnost, da zdaj vsakič, ko vidimo moškega, ki izraža zdravo moškost, v tem že vidimo problem. Lahko napredujemo kot zdrava uravnovešena družba, za to pa potrebujemo ženski in moški pol, drugače se ravnovesje podre in se začne dogajati to, kar se zdaj dogaja pri mojih generacijah, da so fantje neodločni, da jih je strah odnosov med obema spoloma. Zato si želim, da bi malce ustavili te trende, da vseh moških ne smemo metati v isti koš.
Kako gledate na družbena omrežja, ali niso naredila precej škode v glavah ljudi, da mladi preveč verjamejo vsemu, kar se tam pojavi? Na drugi strani so alibi, da lahko dejansko rečejo ali napišejo čisto vse.
Res je, družbena omrežja so postala prostor za sproščanje različnih frustracij in so naredila kar nekaj škode, sploh med mladimi. To vidim pri sovrstnikih. Sem iz generacije, ki je odraščala z družbenimi omrežji, a so vseeno še iz tistega časa, ko njihov vpliv še ni bil tako močan, kot je danes. Z njimi smo se spoznavali v času najstništva, zdaj pa so aktivni udeleženci omrežij, osem ali devet let stari otroci. To se jim zelo pozna pri veščinah komuniciranja, občutek imam, da mladi ne znajo ali znamo več komunicirati. Že z osnovnimi stvarmi je velika težava. Kako se na primer dogovoriti, kdaj bi se dobili prihodnji teden. Bizarna stvar, ampak to je zdaj že postal cel projekt. Vmes si trikrat premislijo, trikrat prestavijo, na koncu je takšen kaos v komuniciranju, da nihče ne ve več, kaj se sploh dogaja. Veliko je tudi nekega strahu v socialnih interakcijah, postali smo zelo otopeli. In bolj ko greš nazaj z leti, več je tega, že nekaj let mlajši od mene imajo lahko povsem pomešane pojme in vrednote. Ker je veliko škodljivih trendov na družbenih omrežjih, sploh pri mladih dekletih. Ženske imamo vse večje težave s samopodobo, ne glede na to, da živimo v dobi feminizma in opolnomočenja žensk.
So dekleta še bolj pod pritiskom teh omrežij? Jim bolj verjamejo?
Tako imenovani lepotni trendi, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih, so dejansko vse bolj nedosegljivi in dekleta so zato nesrečna. Zdaj že 11 ali 12 let stare deklice na veliko uporabljajo ličila, najstnice se odločajo za lepotne posege, to je huda težava. In istočasno družbena omrežja preplavljajo fotografije, ki niti niso realne. Mlada dekleta imajo ves čas občutek »zakaj nisem takšna kot tista na družbenem omrežju«. V bistvu pa se jim predstavlja fotografije in ideale, ki jih sploh ni, ki so povsem nedosegljivi in niso odraz naravne lepote, ampak so neke izumetničene podobe. Zato verjamem, da imamo kot družba velik problem z duševnim zdravjem mladih, ki se je še dodatno poslabšalo po koroni. Velik krivec za to so družbena omrežja. Ta dajejo, kot ste omenili, tudi neko masko, za katero se lahko skrijejo, in potem svoje frustracije sproščajo na drugih, so žaljivi, nestrpni. Tega je tudi ogromno, to opažam tudi sama. Pri tem bi morali biti vseeno previdni, kajti je korak do omejevanja svobode govora.
Karin Planinšek se je rodila leta 1999 v Kranju, nima bratov in sester, v osnovno šolo je hodila v Predosljah, gimnazijo in maturo pa je opravila v Škofji Loki. Na fakulteti za organizacijske vede je diplomirala z nalogo Razvoj namizne aplikacije za izračun potnih stroškov. Kmalu zatem se je zaposlila v podjetju za razvoj računalniških tehnologij. Zdaj študira še pravo in je družbeno angažirana kot kritična opazovalka dogajanj v družbi ter politiki. Je tudi ustvarjalka podkasta Na tekočem, kjer se dotika političnih in družbenih problematik. Predvsem pravi, da je ni ne strah ne sram povedati svojega mnenja na glas, kljub mladosti pa ima že precej izkušenj na različnih področjih. A najbolj jo skrbijo vse slabši stiki med ljudmi, ki posebej med mladimi vedno bolj pešajo. Ker si želi lepše prihodnosti, je privolila v kandidaturo za evropsko poslanko.
A družbena omrežja so lahko tudi dobra osnova za komunikacijo?
Res je, so prostor velikih priložnosti, prostor, ki ga premalo izkoriščamo za širjenje pozitivnih sporočil. Ne vem, sem privrženka manj ličil za ženske, kakšen dan bi lahko bile povsem brez ličil. Da pokažemo to, kar smo, ne to, kar nam narekujejo drugi. Biti brez ličil ni nič slabega. Zato bi tudi družbena omrežja morali izkoristiti v smislu, da bi nam postala neke vrste obveza, da na dan objavimo vsaj eno pozitivno sporočilo. Zakaj bi pustili, da se širi samo slabo, če lahko širimo tudi dobro? Vedno sta dve plati in samo od nas je odvisno, ali bomo izbrali dobro ali slabo. Mislim, da je prav, da se vsakič odločimo za dobro.
Kje vidite Slovenijo čez nekaj desetletij, kakšna bi lahko bila naša vloga v svetu? Danes vemo, da se ta svet lahko zelo hitro zamaje.
Slovenija bi lahko bila že zdavnaj ena najbolj naprednih držav v Evropi, ravno zaradi izvrstnega kadra, zaradi izjemnih znanstvenikov, gospodarstvenikov. Ampak namesto da bi delali na teh potencialih, se preveč ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi, z notranjimi razdori, zato sem pesimistična. Naša prihodnost ni svetla, poglabljanje teh razdorov nas hromi in zaradi tega bomo le nazadovali. Nujna, res nujna bi morala biti takojšnja sprememba v naši družbi. Naš prostor je v jedrni Evropi, nikjer drugje, imam občutek, da gremo v smer približevanju državam, ki nimajo ravno vzpostavljenih postulatov demokratične države. Zmerjanje podjetnikov z grdimi kapitalisti je zgrešeno in s tem izgubljamo razvojni potencial. Rešitev vidim v korenitih spremembah v družbi, da bomo kot narod stopili skupaj, se zavzeli za dobro, za napredek, za razvoj. Brez tega težko napovem lepšo prihodnost.
Takšen naboj smo Slovenci že imeli, ob času osamosvojitve?
Res je, od leta 1988 dalje se je zgodil ogromen premik v naši družbi in takšni premiki so potrebni tudi danes. A kaj ko smo se začeli obnašati, kot da to ni naš problem, ampak problem nekoga drugega. V resnici pa zadevajo vse nas. Če nazaduje država, nazadujemo vsi z njo, problem je edino pri ljudeh, da so malo zaspali. Vsi se moramo truditi, da nam bo jutri bolje, naša dolžnost je, da poskrbimo za zanamce, uporabiti moramo vsa demokratična orodja, ki jih imamo na voljo, da ozaveščamo druge in da jih pozivamo k boljši prihodnosti. Časa za izgovore ni več.
