Novice Svet24

Na vratih je zapisana tudi Ivanka Mežan, ampak ona je bila tu že pred vami. Kako se vam zdi garderoba sedaj, ko so jo naselile »novinke«?

Ne boste verjeli, ampak ob vrnitvi se mi je zdelo, kot da sem včeraj odšla od tod! Občutek je enak, čeprav sem se vrnila po 13 letih. Vmes sem dosti hodila v Dramo gledat predstave, igrala pa nisem. Leta 2011 smo imeli premiero predstave Orkester Jeana Anouilha v Mali Drami, pa prireditev, posvečeno mojim kolegom, lavreatom, na velikem odru, tam pa sem bila resnično zadnjič na odru Drame do zdaj.

Vrnili ste se prav zaradi predstave Te igre bo konec. Vas je pritegnila vloga?

Pravzaprav sem prišla namesto kolegice, ki je žal zbolela. Je pa to moje sodelovanje zelo simbolično in absolutno mi ni žal. To je moja zadnja premiera v Mali drami, saj te hiše, takšne, kot je, ne bo več. Naslov drame je Te igre bo konec, v njej igram Smrt, tako da bo res konec. (smeh)

Kakšen odnos imate s smrtjo?

Joj, nikakršnega! Nič ne razumem, vem pa, da je to nekaj, česar se ne sme mistificirati. Je del našega življenja. Tako smo jo tudi predstavili v predstavi: da ni okostnjak z masko, ampak dokaj realen človek, ki pa lahko vzbuja strah. Videli bomo, kakšen bo odziv.

Mnogo vaših bližnjih se je že poslovilo …

Ogromno, zmeraj več jih odhaja. Tudi zato sem vesela, da delam. Ekipa je perfektna, z režiserjem Matjažem Zupančičem delam prvič in je izvrsten. Če ne bi imela vaj, bi morala biti ta teden na dveh pogrebih! Tu imam zato neki optimizem. Moja generacija se pogovarja o boleznih, težavah … Saj imamo vsi težave, tudi jaz, samo ni fino, če se vse vrti okoli tega. Ko smo snemali serije, so me vprašali, kako je delati z mladimi. Meni je perfektno, ker gre za izmenjavo. Jaz dam njim, recimo, izkušnje, oni pa meni energijo.

Se še spomnite, ko ste bili čisto na začetku kariere Julija v Romeu in Juliji? Kako ste takrat gledali na starejše kolege?

Takrat je bila večja razlika med starejšimi in nami mladimi. Se je pa to kmalu porušilo in danes tega ni. Še vedno je prisotno spoštovanje, ampak ne na takšen način. Ko sem začenjala, nisem vedela ničesar …

To pa ne bo držalo, saj ste že takoj prejeli nagrado za študentsko delo!

(smeh) Ogromno vlog se je nabralo v teh letih. Imela sem srečo, da sem sorazmerno veliko delala. Nisem imela hudih problemov prehajati iz enega žanra v drugega, niti starostno ne. Tudi če sem morala igrati starejšo osebo, ne. Odkar sem upokojena, sem dosti delala, ampak ne v gledališču. Ravno zadnjič sem razmišljala, kako se moj krog počasi zaključuje. Ko sem začela, sem zelo veliko delala na radiu, zdaj sem že spet dosti tam. In tudi v teater se vračam.

Je predstava Te igre bo konec ena vaših ljubših v karieri?

Absolutno mi je trenutno najljubša, ker je zadnja! (smeh) Naš čas je katastrofalen, zato je dandanes težko odraščati. Mislim, da je tudi staršem težko. Moje odraščanje je bilo lažje. Ni bilo vse samo skromnejše, ampak je bil tudi red, stvari so bile jasnejše. Jasno je bilo, kaj je dopustno in kaj ne. Danes tega ni.

Ksaver Šinkar

Vedno pravijo, da otrok potrebuje meje, ampak tudi odrasli jih potrebujemo, kajne?

Absolutno. Ampak meje si moraš postaviti predvsem sam.

Je bilo pri vas vedno jasno, kje so vaše meje?

Včasih sem hodila malo po robu … Tako je pač naneslo.

Kako torej gledate na današnji čas?

Samo poglejmo, kaj se dogaja danes, vse te nesmiselne vojne. Sprašujem se, koliko je človek sploh vreden.

Verjetno smo vsi upali, da so vojne stvar preteklosti.

Smo, ja. Začelo pa se je pred našimi vrati, v Bosni.

Tisto se vas je verjetno kar dotaknilo, kajne?

Ja, zelo. Svojo rano mladost, nekje od desetega do osemnajstega leta, sem preživela v Beogradu in sem se zelo vrasla v te ljudi, njihovo mentaliteto, način življenja. To obdobje mi je ostalo v neizbrisno lepem spominu. Tam je ulica Strahinjića Bana, kjer cvetijo in dišijo lipe, ki so prispodoba tistega mojega časa.

Kako ste se počutili, ko ste prišli nazaj, glede na to, da je srbska mentaliteta čisto drugačna? To je bil za mlado dekle najbrž kar izziv?

Tam sem od blizu spoznala neposrednost med nami. Ko si srečal človeka, si ga objel, poljubil. Zame je bilo zelo hudo, ko sem se vrnila, prav zaradi razlik v mentaliteti, odprtosti. Spomnim se, da sem rekla, če bom imela otroke, jih ne bom nikdar tako mučila, da bi jih iz ene sredine, kjer so zrasli, potegnila drugam. Takrat sem razmišljala samo o tem, da bom končno stara 18 let in bom šla nazaj v Beograd! Zmenjena sem bila s sošolko, da bom živela pri njih, tam končala šolo in šla na akademijo. No, to se ni zgodilo. Sem pa delala sprejemne izpite na naši AGRFT v srbohrvaščini. Meni se je zdelo to normalno, ne vem pa, kaj so si mislili naši profesorji. A mi nikoli ni nihče nič rekel, očital. 

Srbi so ponosni na svoj uspeh in se radi pohvalijo, kar je pravo nasprotje slovenski miselnosti, da ne smeš izstopati.

Tu imate popolnoma prav. So samozavestni, vedo, kaj znajo, kaj naredijo. Včasih tudi ni čisto tako, pa vseeno mislijo, da je. (nasmešek) Samozavest in ambicija sta gotovo dobri.

Marjan Pfeifer/zbirka Slovenske kinoteke

Ste imeli obojega v pravi meri?

Seveda sem ambiciozna, sicer ne bi bila tukaj in v tem poklicu. Saj ni ambicija samo to, da nekoga suneš z odra in greš namesto njega gor.

Kar se je nekoč zgodilo prav v Drami, kajne?

Uuu, to so bili škandali. Res je bilo menda šokantno pri Hamletu, ko je Bert Sotlar odrinil Rudija Kosmača in sam igral kralja na premieri, čeprav ni bil predviden.

Mlajše generacije pa tega niso več ponavljale?

Ne da bi jaz to vedela in v mojem obdobju tudi ni bilo takšnih nestrpnosti.

Si predstavljate, da bi šla današnja mularija v delovne brigade, kot ste šli vi?

Zelo težko. Razen če bi bilo pod veliko prisilo. To je bil drug čas.

Kaj so vam dale delovne brigade?

Dale so mi to, zaradi česar so bile tudi ustanovljene. Čeprav smo delali, rezultati niso bili na prvem mestu, ampak je šlo za povezanost, prijateljstvo, bratstvo in enotnost.

Povezanost bi mladim danes zelo koristila.

Saj vidimo, da med mladimi sploh ni veliko neposredne komunikacije. Zdaj bom zvenela kot zelo star človek, a moram povedati: vsi so na telefonih. Dva človeka srednjih let gresta na kosilo, sem ju zadnjič opazovala, pa sta oba na telefonih. Jaz še nimam pametnega telefona, ga ne potrebujem. Imam pa računalnik za nujne stvari.

Se vam zdi pomembno, da je umetnost tudi duhovita?

Absolutno. Zato je tudi bolj sprejemljiva. Ne moreš kar naprej težiti in težiti. Saj je že vsepovsod tega dovolj.

Kakšno pa je življenje ob Cerkniškem jezeru? Se tudi tam kaj spreminja?

Seveda je lepo, spreminja pa se urbano okolje. To pomeni, da se povsod, kjer je možnost, gradi – tako kot v Ljubljani. Vas, v kateri živim, si ni več podobna. Pa saj stvari ne morejo ostati takšne, kot so bile pred sto leti. A pogrešam neko enotno zamisel, kaj sodi v ta prostor, občutek imam namreč, da vsak na svojem gradi, dela, kar želi.

Kako so videti vaši dnevi v pokoju, kadar niste na vajah?

Sem na relaciji Grahovo–Ljubljana, ker imam rada to kombinacijo. V Cerknici zelo rada zahajam v kavarnico Debeli bar, smo že skoraj kot družinski člani. Pogrešajo me, če me nekaj časa ni. (smeh) Imam dobre odnose s sosedo. Blizu živi moja mlajša hči Liza, pri kateri se veliko dogaja. Vedno je nekaj.

Šimen Zupančič

Dolgočasite se torej ne?

Ne. Lahko se zahvalim dobrim genom, da imam energijo in sem radovedna. To ohranja človeka vitalnega.

Pogrešate bližino nekoga?

O svojem zasebnem življenju sicer nerada govorim, lahko pa povem, da imam dolgoletnega, potrpežljivega spremljevalca.

Je življenje v dvoje lepše?

Gotovo. Saj včasih paše biti sam, ampak ne ves čas.

Ste zdaj bolj v navezi s svojimi sorodniki?

Največ sem skupaj s hčerkama. Tudi še z edinim od treh bratov, ki je upokojeni zdravnik.  

Torej vas ne skrbi, če stavkajo, saj imate za zdravstvo poskrbljeno kar v družini.

Predvsem imam zelo poskrbljeno za zdravstvo v zdravstvenem domu v Cerknici. Tam imam zdravnico, ki je tudi direktorica tega doma. To funkcionira, pa ne le zame, za vse! Živeti v majhnem kraju je prednost. Že zaradi infrastrukture, zaradi česar porabim manj časa, recimo, za urejanje stvari na občini, pri mehaniku …

Premiero ste pred kratkim uspešno odigrali. Kakšni so občutki, če jih primerjate s premierami na začetku kariere?

Trema je zmeraj večja. Enkrat sem Mileta Koruna (režiser in dramatik, op. a.) vprašala, v čem je bistvo vedno večje treme z leti. Je to občutek večje odgovornosti? Pa je odgovoril, da ne gre za to, ampak da je z leti manjša kondicija in s tem tudi večja odgovornost.

Kako pa tremo premagujete?

Ne vem, mogoče z globokim dihanjem. Ampak trema je vedno, preden stopiš na oder, ko pa si enkrat tam, izgine.