Slovenijo ste navdušili kot Meri v uspešni TV-seriji Skrito v raju. Kako je bilo ustvarjati Meri? Sta se hitro »spoprijateljili«?
Zelo sva se »zaštekali«. (smeh) Rada imam take nevsakdanje vloge. Meri namreč ni ravno vsakdanja gospa. Uživam v vlogah, kjer moraš nekaj nalepiti na lik. Z velikim užitkom sem ustvarjala Meri in se ob tem res zabavala. Tudi z Gabrom Trseglavom, ki igra mojega moža Frenka, sva stkala fino vez. Veliko sva se družila že na akademiji, zato sva imela precej sproščen odnos pred kamero. Verjetno je tudi to razlog, da mi je bilo tako lepo delati to vlogo.
Res je, Meri je prav posebna gospa. Katere lastnosti so vam pri njej všeč in v katerih se z njo »ne strinjate«?
Zelo se lahko poistovetim z lastnostjo, ki je pri njenem liku precej poudarjena, in to je ljubezen med njo in Frenkom. Sta prva partnerja drug drugemu že iz srednje šole. To je lepo sporočilo njunega lika. Z njuno ljubeznijo se lahko marsikdo poistoveti. In to je v seriji zelo pozitiven element, ta njuna ljubezen, ki traja že vrsto let in ju tudi določa. Ne morem pa se poistovetiti z Merijinim spletkarjenjem, s tem, da se vtika v zadeve, ki se je ne tičejo, ni mi blizu njena obsedenost z videzom, vse to je daleč od mene. To je šibka stran njenega značaja, vendar dela njen lik zabaven, komičen.
Tudi sicer vas gledalci poznamo bolj po komičnih vlogah, večina se vas verjetno spomin kot Anice v Eni žlahtni štoriji, Silvike v Lepo je biti sosed ... Jih ustvarjate raje od resnejših?
Zanimivo je, da so ti komični liki pogosto negativni in mešajo štrene, takih ljudje načeloma ne maramo. Vendar sem ravno skozi humorno noto teh likov želela pokazati, da so zaradi svojih negativnih lastnosti in napak tudi zelo človeški. Humor je tisti, zaradi katerega jih ljudje sprejmemo in nanje ter njihove napake, negativne karakteristike gledamo bolj sproščeno. Morda bi morali tudi v vsakdanjem življenju na take ljudi pogledati s humorjem, saj so v tem, kaj vse so pripravljeni storiti, da se izmažejo, zares smešni.
Vam je tudi sicer v življenju pomemben humor?
Zelo mi je pomemben. V naši družini je humor ves čas prisoten, tudi v moji primarni družini je bilo tako. Na stvari, tudi izzive, pogosto gledam s humorjem, čeprav to ne pomeni, da kdaj nisem sitna. Sem. Zdi se mi, da bi bil brez humorja svet pust in žalosten. Humor mi pomaga, da lažje prebrodim tudi težja življenjska obdobja. Vendar moram poudariti, da imam v mislih žlahtni humor, in ne tistega, ki je ponižujoč. To zame ni humor.
In kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali?
Vsak dan se nasmejim različnim stvarem. Zato težko rečem, čemu konkretno sem se nazadnje od srca nasmejala. Največkrat se v smeh spravim kar sama zaradi kake svoje nerodnosti. Pravzaprav ne potrebujem veliko, da se začnem smejati. V smeh me najhitreje spravijo povsem običajne in vsakdanje reči. In tudi moji bližnji so pogosto razlog za smeh.
Ste mama trem fantom. Tretjega sina ste imeli pri 42 letih, kar so razmeroma pozna leta za materinstvo. Kako je biti mama v zrelih letih?
Precej drugače, če primerjam s prvima dvema materinstvoma. Bolj mirno je. Morda tudi zato, ker je tretji sin kot dojenček spal, nič ali zelo malo jokal, kot da bi slutil, da mora biti tak, saj nisem bila najmlajša mama z veliko energije. (smeh) Starejša sinova sta že tako velika, da mi že veliko pomagata pri vsem, hkrati se fantje odlično razumejo. Imajo lep odnos. Mirna sem tudi, ker vem, da se lepo razumejo, in ker verjamem, da bodo zrasli v krasne ljudi.
Kakšna mama ste sicer? Kaj pravijo vaši otroci?
Nisem zelo dosledna, to moram priznati. To me je vedno »nosilo«, če lahko tako rečem. Kazni nikoli nisem znala izpeljati do konca, ker so se mi sinovi vedno zasmilili. Sicer pa bi morali to, kakšna mama sem, vprašati sinove. Čeprav so mi že priznali, da sem v redu. (smeh) Najbolj me je namreč skrbelo, da bodo zaradi narave mojega poklica, večernih vaj in predstav, otroci prikrajšani za mojo prisotnost. Vendar pravijo, da se jim to ni zdela težava, da so razumeli, da je taka moja služba in da opravljam pomembno delo. Saj veste, kot mamo te vedno skrbi, da boš naredil kake hude napake. Očitno sem jaz glede tega kar dobro prišla skozi.
Kaj želite predati svojim otrokom, s kakšno doto jih želite opremiti?
Želim si, da spoštujejo ljudi, da se zavedajo, da smo vsi ljudje enako pomembni. Želim si tudi, da bi bili samozavestni in ne bi podlegli najrazličnejšim manipulacijam. Da bi znali slediti srcu in da bi vedno ostali družina. Starejša sinova sta ravno v obdobju, ko želita biti samostojna, iščeta svoje mesto. In želim si, da se, ko se najdeta, »vrneta« domov, da ostanemo povezani, kajti to mi največ pomeni – družina.
S katero modrostjo vas je opremila vaša mama?
Tudi moja mama me je učila spoštovanja in razumevanja vseh ljudi, tudi takrat, ko se ti zdi, da gre vse narobe. Pa skromnosti in ponižnosti me je učila in tega, da se ni treba preveč izpostavljati. Vcepila mi je zelo pomembno stvar: ljubezen do družine. In to vrednoto predajam dalje.
Kdo so pomembne ženske v vašem življenju?
Mama, ona je še vedno zelo prisotna v mojem življenju. Je moja opora. Zelo sva povezani. Pogosto se spomnim tudi na svojo babico po očetovi strani, ki je bila prav tako pomembna zame. Pa moje zlate prijateljice – zelo jih potrebujem. Sploh se mi zdi, da ženske ob sebi potrebujemo druge ženske. Predvsem za pogovore, ki jih imamo z moškimi bolj težko, in tudi za kak sproščujoč šoping so prijateljice krasne. Z moškimi je tudi to bolj težko izvesti … (smeh)
Vas je kak ženski lik, ki ste ga upodobili, posebno zaznamoval?
Edith Piaf. Vloga v moji predstavi Piaf, Edith Piaf. Zelo me je zaznamovala. Igram jo že 20 let. Na dan žena sem ravno imela predstavo v Cankarjevem domu. Brez te vloge, brez Edith Piaf, ne bi bila to, kar sem. Sicer svojega življenja ne morem primerjati z njeno nesrečno življenjsko zgodbo, mi je pa bila Edith navdih in spodbuda, ko sem se sama znašla na preizkušnjah. V nekem trenutku se mi je namreč zazdelo, da sva si na neki čuden način podobni.
Za to vlogo ste dobili tudi Borštnikovo nagrado za igro. Kako je sploh nastala ta monodrama? Baje je imel pri tem ključno vlogo vaš oče Jože Pernarčič.
Tako je, oče me je skoraj prisilil v to predstavo, ko me je slišal, kako pojem šansone Edith Piaf. Kar nekaj let me je prepričeval, naj se je lotim. Nato se je odločil in napisal besedilo ter predstavo tudi produciral. Oče je torej krivec, da sem naredila to monodramo.
Omenjate težja obdobja v svojem življenju. Za sabo imate namreč tudi izkušnjo ločitve.
Ločitev za nikogar ni lahka, pa čeprav se razideš sporazumno. Ostati sam z otroki, kot sem takrat ostala jaz, ni preprosto, čeprav sva oba z bivšim možem skrbela zanje. Strah me je bilo, počutila sem se tako samo … Hvala bogu, da sem imela mamo, ki mi je stala ob strani. Z bivšim možem sva zdaj prijatelja. So pa bila tudi težka obdobja. V nekem trenutku sem ločitev občutila kot osebni poraz. Razočarana sem bila nad sabo, da mi ni uspelo obdržati družine. Da nisem speljala zadeve, kot bi morala. Odločitev za ločitev se mi, ne glede na posledice, zdi pogumno dejanje, če se ne da več ostati skupaj. Veliko ljudi raje ostaja skupaj, ker se bojijo procesa, ki sledi ločitvi. Z bivšim možem imava lep odnos predvsem zato, ker se nama je uspelo še pravočasno raziti. Pa tudi zaradi otrok, tudi zaradi njih sva prijateljska in ohranjava zdravo komunikacijo. Večina bivših zakoncev namreč nima dobrega odnosa, jaz sem za najinega hvaležna.
Kaj je za vas dober, zdrav partnerski odnos?
Predvsem tak, v katerem je prostor za razumevanje drugačnosti, za razumevanje partnerja, za medsebojno prilagajanje ... Oba se morata truditi za kakovosten odnos. Začetna zaljubljenost hitro mine. Nato morata oba ohranjati pravo ljubezen, razumeti in spoštovati želje in negativne lastnosti drugega, si odpuščati. Ja, sposobnost odpuščanja je zelo pomembna. Če sta si partnerja sposobna odpuščati, lahko ustvarjata trden in zdrav odnos.
