Slovenija po zdajšnjih enačbah vse bolje ločuje in reciklira, to dokazujejo tudi številke, a kaj po tem? Papir, plastika in steklo krožijo po ločenih shemah, komunalni odpadki pa po obdelavi končajo na različne načine – večina odpadkov gre po obdelavi v sežigalnice, nekaj odpada še vedno konča na odlagališčih, a ta delež bo nujno treba še zmanjševati. Načrti za dve slovenski sežigalnici, natančneje obrata za termično izrabo odpadkov, so na začetku realizacije – ena v Ljubljani in druga v Mariboru. »Obe občini izdelujeta potrebne strokovne podlage za umestitev objektov v prostor. Aktivnosti obeh občin so na točki izdelave strokovnih podlag za pripravo postopkov za umestitev v prostor,« odgovarjajo na ministrstvu za energijo, okolje in prostor (MOPE), a zdi se, da so tovrstne pobude nekoliko zastale.
V Sloveniji glede ločenega zbiranja in recikliranja komunalnih odpadkov dosegamo dobre rezultate. Leta 2021 je bilo ločeno zbranih 74 odstotkov komunalnih odpadkov, leta 2022 73 odstotkov, recikliranih je bilo leta 2021 61 odstotkov odpadkov, leta 2022 pa 62 odstotkov, kar je po podatkih Eurostata nad povprečjem EU, ki je za leto 2022 48 odstotkov, se pohvalijo na pristojnem ministrstvu.
Prvič rast BDP in manjše količine
A kljub rasti učinkovitosti, vsaj ko gre za komunalni odpad, je prostora za izboljšanje še veliko, kot se je pred kratkim ob dnevu Zemlje izrazil direktor mariborske Snage Franc Dover. Tako za bolj dosledno ločevanje kot za zmanjševanje količin na izvoru. Skupna letna količina zbranih komunalnih odpadkov namreč v zadnjih letih večinoma narašča, izjema je leto 2020, ko je država praktično zastala zaradi covida-19. Leta 2021 je prebivalec Slovenije v povprečju pridelal 518 kilogramov komunalnih odpadkov, leta 2022 pa 496 kilogramov, kar je po podatkih Eurostata še vedno pod povprečjem EU, ki je za leto 2022 513 kilogramov na prebivalca. V povprečju je med letoma 2006 in 2022 v Sloveniji rast letne količine nastalih komunalnih odpadkov sorazmerna rasti družbenega proizvoda, poročajo z ministrstva. Tudi direktorji komunalnih podjetij zagotavljajo, da količine komunalnih odpadkov rastejo, in na tem (ter na nestabilnih razmerah in ceni sežiga v tujini) utemeljujejo nujnost investiranja v obrate za termično izrabo odpadkov. A Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja opozarja na pomembno novost: »Podatki za leto 2022 prvič kažejo odklon od tega trenda, saj smo zabeležili gospodarsko rast, hkrati pa padec, ne rast količine komunalnih odpadkov. Tako velikega razkoraka ni bilo niti med gospodarsko krizo pred 10 leti.«
Izvoz v sežig
Zanimivo je, da Slovenija komunalne odpadke celo uvaža. Po podatkih agencije za okolje je bila leta 2021 masa uvoženih komunalnih odpadkov 95.489 ton, od tega iz držav zunaj EU 2170 ton, torej 2,3 odstotka (iz Bosne in Hercegovine, Črne gore, Severne Makedonije in Srbije). Iz EU (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Francija, Grčija, Hrvaška, Italija, Latvija, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovaška) je bilo torej uvoženih 97,7 odstotka vseh v Slovenijo uvoženih komunalnih odpadkov, poročajo z MOPE.
Tudi odpadki, namenjeni sežigu, povečini romajo v tujino. Edina sežigalnica v Sloveniji obratuje v Celju in ima kapaciteto 40 tisoč ton na leto, skupno pa je za sežig na voljo okoli 250 tisoč ton materiala. »Glede na nastale količine odpadkov, ki jih ni mogoče predelati, Slovenija na področju sežiga še ni samozadostna, zato se v tem trenutku poslužuje izvoza v tujino. V strateških dokumentih je predvideno, da bo treba zgraditi dodatne kapacitete za termično obdelavo odpadkov,« pravijo na MOPE. Leta 2021 je bilo po podatkih Arsa izvoženih na sežig (postopka R1 in D10) 58.170 ton komunalnih odpadkov, vse v države EU (Nemčija, Slovaška), naštevajo na MOPE, a pred sežigom je po hierarhiji ravnanja z odpadki še nekaj opravkov: »Sežig preostanka odpadkov je zadnja stopnja v hierarhiji ravnanja z odpadki pred odlaganjem odpadkov (najbolj nezaželen postopek). Po izkušnjah in podatkih celotne EU je to tudi edina možnost, da se odpadki, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti oziroma reciklirati, termično obdelajo na tehnološko varen način (skladno z BAT).«
Izvoz je za zdaj edina možnost, pravi Franc Dover, direktor mariborske Snage in predsednik združenja centrov za ravnanje z odpadki. »Madžarska je zaprla uvoz odpadkov in bo kurila le lastne odpadke. Mi imamo srečo (prevzemnik mariborskih odpadkov je Surovina, op. p.), da imamo za letos zagotovljen odkup, imamo pa v GIZ člane, ki imajo druge prevzemnike, ti pa svarijo, da je treba iskati nove načine za ravnanje z odpadki. Medtem bo cena z današnjih 120 do 150 evrov za tono skočila na 300 do 350 evrov. Kdo bo za to odgovarjal,« je spraševal Dover na nedavnem posvetu o odpadkih. Komunalna podjetja rešitev vidijo v sežigalnicah.
Tudi BAT ni vedno odgovor
A družbena sprejemljivost obratov za energetsko izrabo odpadkov je majhna. Že ob zbiranju podpisov za izenačitev mejnih vrednosti izpustov cementarne Salonit Anhovo (danes Alpacem) z drugimi sežigalnicami, ki ga je pognal 8. marec v sklopu kampanje Naj Anhovo zadiha, je prav v Mariboru podpisalo pobudo veliko ljudi, zaskrbljenih zaradi morebitne postavitve tovrstnega objekta v Mariboru.
Izbira Maribora in Ljubljane je logična predvsem zaradi možnosti uporabe toplote, ki nastaja v obratih, znan je tudi dunajski vzor, kjer s sežigom odpadkov ogrevajo mesto in proizvajajo elektriko. A pred sežigom je dobro opraviti še druge domače naloge, meni Kranjc: »Sežig je primeren za uničevanje na primer nevarnih odpadkov, ki jih ne znamo nevtralizirati na boljši način. Sicer pa gre za uničevanje virov, ki je na dnu hierarhije ravnanja z odpadki. Pridobljena energija je ogljično izjemno intenzivna, kar je najlažje ilustrirati s plastiko: če bi za pridobivanje energije uporabili fosilna goriva, iz katerih je plastika, bi bil odtis precej manjši, zdaj pa konkurira odtisu premoga ali ga celo presega (odvisno od celotnega sistema). Dokler ne naredimo dovolj za preprečevanje nastajanja odpadkov, se nam zdi osredotočanje samo na (so)sežig povsem neprimerno. Hkrati nas skrbi za zdravje ljudi, saj imamo tudi po Evropi kup primerov, kjer nove sežigalnice, skladne z BAT (Best Available Technology), pogosto presegajo emisije strupov. Tako pogosto, da je v več mestih prepovedano jesti hrano z vrtov v njihovi širši okolici.«
