Dolgoletni glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj je pred 1. majem, praznikom dela, v pogovoru za STA pojasnil, da so se pogoji dela, kakovost delovnih mest in materialni položaj zaposlenih od osamosvojitve do danes občutno izboljšali. "Izključna zasluga za to gre sindikatom, ki smo bili v Sloveniji bolje organizirani, kot je to značilno za države vzhodne Evrope," je izpostavil.
To ne pomeni, da v praksi v Sloveniji ni težav, še vedno namreč prihaja do kršitev na področju spoštovanja elementarnih pravic do odmora, plačila malice, nadurnega dela, regresa, je naštel. V javnem sektorju je izpostavil še dodatne obremenitve določenih zaposlenih, denimo učiteljev, za katere niso plačani. Poseben izziv so tudi tuji delavci, ki jih je v Sloveniji vse več. Štrukelj je zgodbe o kršenju njihovih pravic pospremil s kritiko sindikatov, ki "absolutno premalo naredimo za te najbolj izkoriščane, s katerimi se ravna malo bolje kot z živalmi", države, "ki tujce potrebuje, a jih hkrati prepušča brutalni pridobitni logiki delodajalcev", in posameznih političnih strank, "ki nimajo nič proti temu, da ti delavci garajo pri nas, hkrati pa jim pripisujejo vse mogoče lastnosti oz. jih na nek način izganjajo".
Delavstvo ima največjo moč kadar je pomanjkanje delovne sile
V zvezi z nadzorom delodajalcev je opozoril, da Inšpektorat RS za delo nima niti ustreznih pooblastil niti ustreznega kadra, da bi lahko sankcioniral kršitve. "V neki spodobni državi tistemu, ki krši pravice delavcev, preprosto zaprejo podjetje, pri nas pa se dogaja vse mogoče," je bil oster. Ne glede na to pa so iskalci zaposlitve in zaposleni dandanes, ko je brezposelnost na rekordno nizkih ravneh, v določeni prednosti, je nadaljeval. Tega se sicer še ne zavedajo v celoti: "Delavstvo ima največ moči takrat, ko je pomanjkanje na trgu dela. Takrat pride - tudi zgodovinsko gledano - do največjih dosežkov, izboljšav pri pogojih dela in plačah. V Sloveniji bi lahko verjetno delavstvo te razmere še bolje izkoristilo."
Prav zdaj naj bi bila priložnost tudi za zmanjšanje uravnilovke na področju plač. Sindikati so namreč v minulih letih pomembno prispevali k zvišanju minimalne plače, čemur pa ni sledila tudi rast preostalih plač. "Ocenjujem, da je zdaj pravi trenutek, da bi se del dobičkov v zasebnem sektorju prelil tudi v zvišanje drugih plač. To je pač bitka med delom in kapitalom, ki je neizprosna," je navedel Štrukelj.
Država ni konkurenčen zaposlovalec
Dotaknil se je tudi razlik med javnim in zasebnim sektorjem. Država po njegovih besedah ni konkurenčen zaposlovalec, trendi namreč kažejo na odhode zaposlenih iz različnih poklicev v zasebni sektor in tujino. "Tako je, ker ni ustreznega plačila, ker pogoji niso več toliko boljši in ker varnost ni več takšna, kot je bila," je dejal. "Imamo recimo primer, da vrtec ne funkcionira, pa ne zato, ker nima vzgojiteljice, ampak ker ne more dobiti kuharice, saj ima ta čez cesto v hotelu bistveno višjo plačo kot v vrtcu," je ponazoril.
Problema vrednotenja javnega sektorja na podlagi zmožnosti državnega proračuna se po njegovih besedah ne da rešiti čez noč. Vlade bi morale imeti strategije za javni sektor za daljše obdobje, verjame. Tako pa sta v Sloveniji dve odprti krizi, ena v javnem zdravstvu, druga v javnem izobraževanju. "To na daljši rok ogroža socialno državo, oblasti pa se vedejo, kot da se ne dogaja nič posebnega," je posvaril.
Na vprašanje, ali po dolgotrajnih pogajanjih še verjame v reformo plačnega sistema v javnem sektorju, je odvrnil, da mora, saj da je alternativa kaos. "Če me pa vprašate, ali trenutna situacija omogoča racionalen sklep, da bo do reforme prišlo, pa sem bistveno bolj zadržan," je pristavil.
Kje so razlogi za stavke v javnem sektorju
Niz stavk, do katerih v zadnjem obdobju prihaja v javnem sektorju, je pripisal "pomembnim težavam segmentacije sindikalizma v Sloveniji", zaradi česar se posebej v javnem sektorju t. i. ekonomistični sindikati osredotočajo "le na eno delovno mesto, na en poklic" in "ne presežejo tega ozkega sebičnega okvirja". "To drobljenje je izjemno, izjemno destruktivno za ključna vprašanja delavstva, kot so pogoji upokojevanja, zdravstveni pogoji, delovne razmere in tako naprej," je opozoril.
Do krize socialnega dialoga, ki smo ji priča v zadnjih letih, je medtem po njegovih besedah prišlo, ker je politika začela ubirati lažjo pot. To se je izrazito pokazalo s prejšnjo vlado Janeza Janše, ki je zakonske predloge začela pošiljati v DZ mimo ESS, pri tem pa v slogu politike madžarskega predsednika Viktorja Orbana želela omejiti zlasti vlogo sindikatov, je dejal. Vlada Roberta Goloba je trend avtoritarnosti ustavila, a je nato ponovila nekatere napake, ki jih ob pomanjkanju obvladovanja obrti socialnega dialoga ni znala popraviti, je dodal.
ESS naj bi sicer po skoraj enoletni zamrznitvi kmalu vendarle vnovič zaživel, med njegovimi osrednjimi temami pa je minister za delo Luka Mesec ta teden izpostavil pokojninsko in davčno reformo.
O pokojninski in davčni reformi
Štrukelj je v zvezi s prvo dejal, da je ne sme opredeljevati bonitetna ocena Slovenije, ki jo kot argument omenja finančni minister Klemen Boštjančič, glede druge, ki posebej skrbi delodajalce, pa, "da je pretirana obremenitev slovenskih podjetij glede na podatke Evropske komisije mit", "stokanje delodajalcev, kako je kapital obremenjen, kako se podjetja dušijo in bodo šla tako rekoč jutri v tujino, pa neupravičeno". Razbremenitev plač podpira, vendar le na račun večje obremenitve kapitala, premoženja, nepremičnin.
Izpostavil je še, da si je Golobova vlada ob nastopu postavila zelo visoke cilje, tudi sam pa je razočaran nad dozdajšnjim izplenom. Zlasti mu je žal, da vlada ni našla stabilne rešitve za zdravstvo, s katero bi javnost prepričala, da utrjuje javno zdravstvo. "Ključna pomota je bil po mojem mnenju zdravstveni minister Daniel Bešič Loredan," je povedal.
Članstvo v sindikatih upada
Svoje težave pa imajo tudi sindikati, je priznal. Tudi v Sloveniji namreč sindikaliziranost upada. "Čarobne palice sicer ni, je pa treba ljudi potrpežljivo prepričevati, da brez kolektivnih akcij ne bo izboljšanja njihovega življenja. Treba je odpraviti vrzel med zasebnim in javnim sektorjem, kjer bi morali solidarno podpirati drug drugega, in seveda zlasti mlade prepričati, da če bodo poskrbeli samo zase, ne bodo poskrbeli za nič," je dejal.
Sindikalizem v svetu ima po njegovi oceni dva bistvena cilja - skrajševanje delovnega tedna in naslovitev podnebnih sprememb kot temeljnega eksistencialnega vprašanja, "med drugim tudi na zelo sindikalni točki, to je pri vprašanju, kdo bo plačal prehod v družbo, ki ne bo ogrožala planeta, da bo pravičen in ne bo obvisel na plečih delavcev".
Štrukelj je sicer tudi član stranke Levica, saj meni, da navidezna politična nevtralnost sindikatov in sindikalistov omogoča "nepregledno cono 'podmiznih' dogovarjanj in dogovorov". V stranki nima nobene funkcije.
