Jure Franko je pred kratkim v ljubljanskem Muzeju novejše in sodobne zgodovine kot posebni gost odprl razstavo Srebrne igre 1984. Generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije Tomaž Jontes je ob tej priložnosti poudaril izjemen pomen in ugled njegovega dosežka: »Srebrno odličje Jureta Franka je zlatega leska. Pred nedavnim sem bil na slovesnosti ob 30. obletnici Olimpijskega komiteja Bosne in Hercegovine. Naši olimpijci iz Sarajeva '84 imajo med njihovimi poznavalci športa status legend, Jure Franko pa je zanje v eni osebi predsednik, kralj in bog.«
Danes, skoraj 40 let po tem, ko je 14. februarja na olimpijski veleslalomski progi na Bjelašnici nad Sarajevom zaostal le za zlatim Švicarjem Maxom Julnom, se Juretu pri skoraj 62 letih (praznoval jih bo 28. marca) še vedno orosi oko ob obujanju spominov na njegovi veleslalomski vožnji kariere. Tedaj je bil po prvi vožnji četrti, v drugi pa se je z absolutno najboljšim časom zavihtel na drugo mesto.
Nekaj sarajevskega dogajanja je ob odprtju razstave o prvih in edinih olimpijskih igrah v Jugoslaviji še enkrat podoživel pred novinarji in tudi za Primorske novice.
Jugoslavija je šla v kandidaturo za olimpijske igre, ker so tedaj uspehi Bojana Križaja, Borisa Strela, Tomaža Cerkovnika, Jožeta Kuralta in tudi vas že kazali možnost za vrhunsko uvrstitev. Koliko pritiska ste čutili pred vašim nastopom?
Pritisk je bil, a sem imel jaz glede tega srečo, da je večina ljudi v Jugoslaviji tedaj smučanje bolj slabo spremljala. V glavnem so poznali le Bojana Križaja, ki je bil četrti na predhodnih olimpijskih igrah v Lake Placidu. Glavnina bremena je padla nanj. Precej ga je nosil tudi Boris Strel, ki je že osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu. Jaz sem bil v njuni veliki senci in sem se nekoliko lažje osredotočil le na smučanje, na to, kar moram narediti pred tekmo in na njej. Breme rezultata na srečo ni pritisnilo na moje noge. Na koncu se je pokazalo, da je bila to pravzaprav moja zmagovalna vožnja. Moje odličje je dalo sarajevski olimpijadi oceno uspešnosti v očeh organizatorjev in jugoslovanske javnosti.
Za občinstvo je bil vaš uspeh presenečenje. Koliko je bil tudi za vas?
Za strokovnjake nisem bil presenečenje, saj sem bil v tisti sezoni na tekmah svetovnega pokala vselej med petimi najboljšimi. Celotna naša ekipa na čelu s trenerjem Filipom Gartnerjem je verjela v možnost mojega uspeha. Zanje sem bil med favoriti. Tudi jaz sem verjel v svoje sposobnosti. V reprezentanci so poskrbeli, da smo imeli praktično vse, kar smo želeli.
Na olimpijski razstavi se vrti posnetek vaše olimpijske vožnje. Kolikokrat ste si ga ogledali? Kaj občutite ob tem?
Olimpijske vožnje si nisem velikokrat ponovno zavrtel. Je pa res, da me vsakič, ko jo vidim, popelje nazaj ter povzroči plaz čustev in spominov. Se moram kar zadržati, da mi ne gre na jok. To je bilo nekaj posebnega. Kaj takšnega doživiš le enkrat. Predvsem je po uspešni vožnji prišel krik velikega olajšanja, ker sem svoji domovini še precej pred koncem iger že zagotovil tako želeno odličje. Cilj organizacije olimpijskih iger je bil s tem dosežen. Če Jugoslavija odličja ne bi dobila, bi bila prva gostiteljica olimpijskih iger brez osvojenega odličja. Razplet moje tekme je bila sreča tudi za prvega asa naše reprezentance Bojana Križaja, pred katerim je bila še njegova paradna disciplina, slalom. Od njega se je po tem pričakovala le še zlata kolajna. Ta pritisk pa je bil zanj vendarle prevelik in do nje ni prišel.
Šport in glasba Solkanec Jure Franko se je ob očetu, smučarskem navdušencu, prvih zavojev naučil na bližnjih Lokvah. Kot deček je v Smučarskem klubu Gorica hitro napredoval in bil že ob koncu osnovne šole najboljši primorski veleslalomist. Domače okolje je prerasel. Sledila je selitev v (tedaj še smučarsko) gimnazijo v Škofji Loki in k ljubljanski Olimpiji ter preboj v slovensko reprezentanco. V njej je vrhunec doživel prav v olimpijski sezoni 1983/84. Poleg srebrne olimpijske kolajne je v svetovnem pokalu zbral še tri tretja mesta in 23 uvrstitev med najboljših deset. Od tekmovalnega smučanja se je zaradi težav s kolki poslovil leta 1985 z zlatim odličjem v veleslalomu na univerzijadi v Bellunu. Pozneje je bil uspešen poslovnež na področju smučanja v ZDA in na Japonskem. Po vrnitvi v Slovenijo si je družino ustvaril v Radovljici. Kot producent slovenskih različic mednarodno uspešnih muzikalov v zadnjih dveh desetletjih podpira kariero soproge, glasbenice Simone Vodopivec Franko. Od leta 2020 je častni meščan Sarajeva.
Ali se spomnite kakšnega kritičnega trenutka med smučanjem?
Bil je nekje na sredini druge vožnje, kjer sem pustil nekaj stotink sekunde Maxu Julnu. Z današnjo opremo bi lahko tisto linijo idealno odpeljal, s takratno pa sem med ekstremnim nagibom s čevljem zadel snežno podlago in mi je spodnjo smučko za trenutek odneslo, vendar bi se na takšni vožnji na meji možnega lahko zgodilo še marsikaj drugega. Srečen sem, da se je iztekla tako, kot se je.
Kakšno je bilo slavje?
Po prvi evforiji pred polnimi tribunami mi je precej časa vzela dopinška kontrola. Potem smo s kombijem noreli z Bjelašnice proti Sarajevu in med vožnjo zverinsko tulili. Vzdušje na prostoru za podelitev kolajn pred Skenderijo je bilo noro, dogodek pa bi zame lahko bil bolj nevaren kot tekma, saj mi je ob vzpenjanju na oder spodrsnilo. Takrat sem bil precej bliže padcu kot na smučanju za odličje. Iz ozadja sem nato slišal komentar enega od novinarjev, da je še dobro, da bolje smučam, kot hodim.
Tedaj se je pojavil tudi slogan »volimo Jureka više od bureka«. Ali ste zaradi priljubljenosti morali pojesti kakšen burek več?
Zelo hitro se je ta slogan pojavil na enem od svetlobnih transparentov. Avtor je menda znameniti ustvarjalec nekdanjega TV-šova Top lista nadrealista Nele Karajlić. Po celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije zdaj dedki o tem pripovedujejo vnukom. Po tem sem še vedno znan. Je pa zato bilo še vrsto let med mojimi dobrodelnimi in poslovnimi obiski v Sarajevu kar naporno, ker so mi gostitelji pogosto prinašali bureke. Kar dosti sem jih moral pojesti. V zadnjem obdobju se to počasi umirja. Generacije so se zamenjale in zdaj mi je Sarajevo spet bolj všeč. Ne le zato, ker je obnovljeno, ampak tudi zato, ker me ljudje ne prepoznajo več na vsakem koraku ter se lahko po mestu mirno in z užitkom sprehodim.
Kaj ste po srebrni kolajni dobili za nagrado?
Nagrada je bil videorekorder pokrovitelja naše reprezentance Emona Commerce. Bil je kakovosten. Še vedno deluje. Za tiste čase je bila to lepa nagrada. Glavna nagrada pa je bila pravzaprav prelomnica, ki jo je odličje prineslo na moji poti. Imel sem življenje pred Sarajevom in življenje po njem. Po osvojenem odličju so me ljudje gledali drugače. Odličje je bilo moja vizitka, ko sem smučarsko kariero zamenjal s poslovno in odšel v ZDA. Dobil sem veliko kredibilnost. Poslovni partnerji so imeli vame zaupanje.
Na olimpijski razstavi je vaša kolajna, ni pa vaše olimpijske športne opreme. Kaj se je zgodilo z njo?
Smuči in kombinezon, s katerima sem osvojil srebrno odličje, sem po koncu sezone prodal. Takrat je bil to običajen postopek. Prodaja opreme je bila zaslužek nas reprezentantov po koncu sezone. Če si imel z njo boljše rezultate, si jo še dražje prodal.
Kako ste doživljali Sarajevo v času vojne?
To je bilo za vse nas, takratne tekmovalce, grozno. Vsi imamo na igre izjemno lepe spomine, ne glede na športni uspeh, posebej nekdanji jugoslovanski reprezentanti. To je bil eden zadnjih romantičnih trenutkov v nekdanji skupni državi. Olimpijske igre so državo, v kateri je bilo že napeto, združile. Potem se je vse obrnilo čisto na glavo. Nepredstavljiva so bila čustva, ki so me prevevala, ko sem videl televizijske posnetke vojnega razdejanja. V času vojne smo se nekdanji olimpijci povezali. Ustanovili smo organizacijo Hope. Organizirali smo konference, prireditve in zbirali donacije za Sarajevo.
Kdaj ste prvič po vojni obiskali Sarajevo?
Pred olimpijskimi igrami v Torinu leta 2006, ko smo tja na veleslalom peljali avtobus vojnih sirot. Pri organizaciji mi je pomagal tekmovalni prijatelj iz torinskega organizacijskega odbora Piero Gros. Omogočil je, da so otroci – kljub strogim varnostnim ukrepom, v času, ko smo se že bali islamskega terorizma – obiskali olimpijsko vas in se srečali s smučarskimi legendami.
Danes ste znani kot producent muzikalov. Ali morda razmišljate, da bi tudi v tem delu dali Sarajevu posebno mesto?
Res je, produkcija muzikalov predstavlja zdaj večino mojega dela, nisem pa ustvarjalec glasbe. Gotovo pa je, da ima sarajevsko okolje ogromno zgodb, kreativcev in potenciala. Verjamem, da bo sčasoma na to temo tudi kaj nastalo. Sem pa vesel, da že s tem, kar zdaj delam, razveseljujem ljudi. Vedno je lepo videti nasmejane zadovoljne ljudi, takšne, kot sem jih srečeval v Sarajevu leta 1984, pa čeprav je bilo vsebinsko ozadje tedaj čisto drugačno, kot je danes.
Kakšen je vaš pogled na sodobne olimpijske igre?
Danes so tudi zimske olimpijske igre predvsem velikanski komercialni projekt, ki z začetnimi olimpijskimi ideali nima več veliko skupnega, je pa glavno sporočilo, ki gre s štafeto olimpijskega ognja, ostalo ter je še vedno pomembno kot nit povezovanja med športniki in različnimi ljudmi z vseh koncev sveta. Olimpijski duh vendarle povezuje vse tisto, kar je v človeštvu lepega.
