Pogovor začniva z oceno globalne varnosti in vlogo Slovenije pri spremembah pozicij in moči ter vojnih stanjih, ki smo jim priča.
Kot vemo, se je z napadom Rusije na Ukrajino začel geopolitični položaj spreminjati. Lani oktobra smo bili priča še napadu Hamasa na Izrael in od takrat naprej divja vojna tudi v Gazi. Tako imamo dve vojni žarišči, ki sta temeljito spremenili dogajanje v svetu, katerega del je seveda tudi Slovenija. Če k temu prištejemo še zadnje dogajanje v Jemnu in grožnje hutijev ter njihove napade na ladijski tovorni promet v Rdečem morju, lahko rečemo, da je svet v nekem položaju, ki si ga nismo želeli. Zato tudi Slovenija kot članica mednarodne skupnosti ni imuna do teh dogajanj. Nekateri sicer mislijo, da če ne bi bili članica zveze Nato, ne bi imeli nobenega problema, a daleč od tega. Zaradi teh globalnih dogajanj smo na ministrstvu za obrambo pripravili tri strateške dokumente – obrambno strategijo Republike Slovenije, strategijo civilne obrambe in strategijo vojaške obrambe – ter jih dali v javno obravnavo. Na ta način želimo celostno obdelati vlogo oziroma ravnanja Slovenije v primeru, da pridemo v kakšno stanje, ki si ga ne želimo. To delajo tudi druge države. Nekatere so močno revidirale svoje obrambne strategije, druge razmišljajo o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, nekatere ga že imajo, tudi članice Nata. Ne gre se zanašati samo na kolektivno varnost oziroma na Nato. Slovenija bo morala nujno razviti strategijo obrambe na lastnem terenu in tukaj je pomembno, da imamo dovolj strateške rezerve. Želimo si, da bi bili tudi državljanke in državljani ozaveščeni in razmišljali o konceptu, ki smo ga v prejšnji državi poznali pod imenom splošna ljudska obramba. Tovrsten sistem imajo na primer v Švici, za katero številni Slovenci mislijo, da zato, ker je nevtralna država, nima svoje vojske. Nasprotno, Švica je izjemno militarizirana država, vsako leto se morajo vojaški obvezniki udeležiti strelskega usposabljanja, vsak ima doma orožje, nekateri celo po več kosov, skoraj vsi državljani se udeležujejo vojaških usposabljanj oziroma imajo, kot smo včasih rekli, manevre. Skratka zagotavljajo visoko stopnjo ozaveščenosti in pripravljenosti na morebitne nepredvidene dogodke. Proračun, ki ga Švica namenja za obrambne izdatke, resda ne dosega dveh odstotkov BDP, a je njihov BDP tako visok, da gre za visok znesek. Seveda ne želimo strašiti pred kakršnokoli vojno, še manj si jo želimo, ampak dolžnost vsake odgovorne politike je, da se teh tveganj zavedamo in k temu je tudi namenjena javna razprava. Veliko je bilo povedanega tudi na javni razpravi o vseh treh omenjenih dokumentih v državnem svetu v sredo. Razpravo ocenjujem kot zelo dobro in splošna ocena je bila, da gremo v pravo smer, pogovarjali smo se zgolj o niansah.
Kaj pa ocene pripravljenosti slovenske vojske? Te že nekaj let niso ravno bleščeče.
Da, saj niso mogle biti glede na vložena sredstva, glede na stanje opreme in glede na kadrovsko stanje. In ravno temu se posvečamo zdaj, da se ta ocena izboljša. A tega ni mogoče doseči brez vlaganja v obstoječe kadre, nove kadre in novo opremo.
Kakšna je zadnja ocena? Na spletni strani ministrstva lahko preberemo, da je prišlo do izboljšanja stanja, a ne dovolj velikega, da bi se ocena spremenila. Kaj to pomeni?
Vemo, da bi morali že zdavnaj namenjati dva odstotka BDP za obrambne izdatke, a temu še ne sledimo. Slovenija je na repu držav znotraj zveze Nato. A ne gre samo za Nato, gre tudi za splošno pripravljenost in vojsko, kot si jo ljudje zaslužijo in na katero bodo ponosni. Dejstvo je, da do sprememb ne prihaja dovolj hitro, kajti 10 ali več zamujenih let se ne da nadoknaditi čez noč. Trenutno se sicer dogaja velika modernizacija. Mi smo v zadnjem času prevzeli transportno letalo spartan, drugega smo naročili, naročili smo tudi šest helikopterjev italijanskega proizvajalca Leonardo. Z nemško vlado podpisujemo sporazum v okviru Pobude za zaščito evropskega neba (angleško European Sky Shield Initiative), v kateri sodeluje 19 evropskih držav in po kateri bomo kupili protizračno obrambo, sistem IRIS-T, pospešeno v državo prihajajo tudi lahka kolesna oklepna vozila 4x4 Oshkosh. Do zdaj smo jih prevzeli že 75, v tem in prihodnjem letu pa bomo dobili še preostalih 86 vozil. Ne smem pozabiti 40 večnamenskih tovornih vozil proizvajalca Rheinmetall MAN, ki smo jih dobili kot posledico krožne menjave, ko smo Ukrajini poslali kot vojaško pomoč naše tanke. Svoje so terjale tudi poplave, pri katerih smo si nabrali dodatne izkušnje in evidentirali nove potrebe. Vsa ta oprema, ki jo, ali pa večina te opreme, ki jo kupujemo, je zato uporabna tudi v civilne namene. Tako je treba omenjenim 40 vozilom prišteti še pet cistern za vodo, ki bodo lahko nameščene na te tovornjake ... Opremljanje vojske torej poteka pospešeno.
Kaj je s kadrovsko popolnjenostjo?
Veliko smo postorili tudi pri kadrih. Že na začetku mandata sem podpisal usmeritve, kako ravnati s kadri, kako pridobivati ljudi. Moram pohvaliti Sektor za vojaške zadeve v Direktoratu za obrambne zadeve in tam zaposlene, ki skrbijo za te zadeve. Leta 2023 smo prvič po letu 2010 beležili več kot 300 zaposlitev. Zaposlili smo 325 ljudi, pri tem pa nam je pomagalo dejstvo, da smo bistveno skrajšali čas od tega, da se je nekdo želel zaposliti pri nas, do podpisa pogodbe. Prej je bila ta doba približno štiri mesece, zdaj pride do podpisa pogodbe v manj kot enem mesecu. Zdravniške preglede, ki so potrebni za zaposlitev, smo decentralizirali, tako se zdaj izvajajo na 17 lokacijah po Sloveniji, poenostavili smo tudi ostale postopke. Omeniti moram vojaške tabore za mlade, za študente in dijake, ki se jih je leta 2023 udeležilo 700. Prej je bilo število udeležencev omejeno na sto, kar smo odpravili, odziv mladih pa je bil enormen, kar me je zelo presenetilo. Po naravi sem bolj zadržan, realist. Večkrat pričakujem raje slabše kot boljše. Ampak ta odziv me je res presenetil. Mladi na teh taborih pridobijo določene veščine, naučijo se tudi preživetja v naravi. Nekateri se potem odločijo za trimesečno prostovoljno služenje vojaškega roka, iz česar dobimo tudi pogodbeno rezervo. Nekateri se odločijo tudi za zaposlitev v stalni sestavi. Trenutno imamo razpoložljive vojske oziroma ljudi pod orožjem približno 7130, pripadnic in pripadnikov pogodbene sestave pa skoraj 900.
Veliko se govori o ponovni uvedbi naborniškega sistema. Bodo spet vsi slovenski fantje služili vojaški rok?
Danes je o ponovnem aktiviranju obveznega služenja vojaškega roka, sploh o takem tipu, kot je bil včasih, še preuranjeno govoriti. Na ministrstvu za obrambo smo to razpravo sprožili tudi ob javni obravnavi nove obrambne strategijo in nove vojaške strategije, ki sta ravnokar v javni obravnavi. Ta dva dokumenta dajeta elemente, da se začnemo pogovarjati o tem – prej bi rekli – popolnjevanju kot pa o naborništvu. Skozi javno obravnavo, ki je v sredo potekala v državnem svetu, smo s strokovno javnostjo, civilno družbo in drugimi zainteresiranimi deležniki obravnavali tudi rešitve za optimalno popolnjevanje Slovenske vojske s kadrovskimi viri v luči hitro spreminjajočih in zelo zahtevnih mednarodnih obrambno-varnostnih razmer. Pripombe in predloge zainteresirane javnosti na predlagano vsebino dokumentov pričakujemo do 4. marca, potem pa bomo dokumente dopolnili in jih posredovali v obravnavo in potrditev vladi ter državnemu zboru.
Kako Slovenci gledamo na svojo vojsko in svoje vojake?
Govoril sem o opremljenosti in kadrih, tretja komponenta, ki je za Slovensko vojsko in Slovenijo zelo pomembna ter se jo večkrat prezre, je odnos družbe do Slovenske vojske. V naši državi smo v preteklih letih ali ves čas po osamosvojitvi, ko je JLA odšla, vodili neko politiko »čim manj vojske v javno življenje«. To je bila neka tema, ki si je nismo želeli. Vojska je bila neko nujno zlo. Druge države imajo na primer častno stražo, bodisi pred predsedniško palačo bodisi pred pomembnejšimi spomeniki, vsako leto, ko praznujejo vojaške praznike, je to zabeleženo tudi v medijih, v javnosti ... Državljanke in državljani so ponosni na svojo vojsko in svoje vojake. Pa ne govorim samo o ZDA, govorim o številnih evropskih in drugih državah. Pri nas je bilo to nekako tabuizirano, posledice pa so vidne še danes.
A zaradi dogodkov, ki sem jih omenil na začetku pogovora, se tudi zavest ljudi precej spreminja. Ko smo lani pripravili praznovanje dneva Slovenske vojske v Stožicah, je bil odziv ljudi kljub slabemu vremenu zelo velik tako čez dan kot na večerni prireditvi in koncertu orkestra Slovenske vojske, ki je bil osrednja točka praznovanja. Letos bomo praznovanje organizirali v Mariboru v dvorani Tabor. V Sloveniji imamo dve brigadi, ena je 1. brigada, druga je 72. brigada, ki ima sedež v Mariboru. Ob letu Rudolfa Maistra bomo torej letošnjo prireditev ob dnevu Slovenske vojske pripravili v Maistrovem mestu, torej v Mariboru, kar me izjemno veseli.
Slovenci imamo z nabavo vojaško opreme in korupcijo pri tem kar nekaj slabih izkušenj. Kako jo preprečiti? Posodobitvi opreme bo v naslednjih letih namenjenih skoraj milijarda evrov.
Res je, popolnoma pravilno ugotavljate. Zato potekajo zdaj skoraj vse nabave po sistemu vlada-vladi, torej popolnoma brez posrednikov. Tako je bilo kupljeno letalo spartan, tako so naročeni in kupljeni helikopterji, tako je kupljena protizračna obramba ... Prvič v zgodovini Republike Slovenije smo po tem sistemu tudi mi drugi državi prodali opremo, in sicer smo Črni gori prodali brezpilotne letalnike. To pomeni, da jih kupujemo po enakih pogojih, pogodbeni partner je vlada, in tudi če se pojavi kakšna tovarniška napaka ali se uveljavlja reklamacije, vse poteka prek vlade. Če je posel sklenjen med dvema vladama, so korupcijska tveganja manjša in mi se bomo tega držali.
Kako se razpletajo stvari pri prekinitvi pogodbe za nakup vozil boxer in z izstopom iz Organizacije za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (OCCAR)?
Najslabša možnost je bila plačilo 20 odstotkov celotne pogodbene vrednosti, a znesek se je znižal in trenutno znaša približno 4,1 milijona evrov. Znesek se je znižal predvsem zaradi našega hitrega ukrepanja. Tako je nastalo le malo stroškov in jih industrija niti ne more priglasiti, saj se vozila še niso začela izdelovati. Seveda pa je to nepotreben strošek, saj če bi bila takrat upoštevana želja nove vlade, da naj se pogodba ne podpiše, tudi tega stroška ne bi bilo. Naš izstop iz OCCAR mora potrditi le še ena država in s tem bo zgodba zaključena.
Vojaška oprema se nabavlja na dolgi rok, mi pa spreminjamo obrambno strategijo države. Kaj ta sprememba strategije pomeni za nabavo opreme?
Res je. Kot ste rekli, je nabava opreme vedno dolgoročen projekt. Mi smo pred 15 leti dali zvezi Nato določene zaveze, ki nam nalagajo konkretne cilje in tudi zmogljivosti, ki jih moramo doseči. Govorim o vzpostavitvi bataljonske bojne skupine in izvidniškem bataljonu. Ti cilji se niso spremenili. Hkrati moramo gledati širše in nabaviti tudi tisto, kar je nujno potrebno za obrambo domovine na lastnem ozemlju. Govorim o helikopterjih, lahkih oklepnih kolesnih vozilih, zračni obrambi ... Ne smemo pa pozabiti na obrambo kritične infrastrukture. V teh strategijah sta namreč opredeljeni tudi kibernetska in druga varnost, zagotovo bomo morali vlagati zlasti v kibernetsko obrambo, kar že delamo. V sodelovanju z Združenimi državami Amerike smo vzpostavili izredno modern kibernetski center, ki bo služil tako usposabljanju kot zagotavljanju varnosti Slovenije pred kibernetskimi napadi. Zavedati se moramo, da kibernetske vojne potekajo neprestano in ministrstvo za obrambo je napadeno praktično vsak dan. Tukaj si ne smemo zatiskati oči.
Kakšen bo delež slovenskih podjetij pri posodabljanju vojske?
Slovenska obrambna industrija pospešeno razvija nekatere produkte: drone, protidronsko zaščito, oborožitveno postajo z imenom projekt Mangart ... Vse to je posledica vlaganja v raziskave in razvoj. Te pa so ključna komponenta za to, da pridemo do tega, da bodo lahko slovenska podjetja, ki delujejo na področju obrambne industrije, razvijala svoje produkte, ki jih bo potem slovenska vojska tudi uporabljala. Zakaj bi vedno vse kupovali v tujini, če lahko izkoristimo slovensko znanje? Če smo imeli leta 2022 dva milijona za raziskave in razvoj, leta 2023 11,7 milijona, imamo letos že 23 milijonov evrov. Želimo doseči, da bodo tudi Slovenija in njena podjetja prodajali v tujino. Po domače povedano, po svetu so tudi sejmi z vojaško opremo in želimo si, da bo imela Slovenija svojo stojnico, na kateri bomo ponujali tudi slovenske izdelke. Zlasti produkte, ki so povezani z veliko znanja in visoko dodano vrednostjo.
Dvajset odstotkov obrambnih izdatkov mora biti namenjeno nakupu opreme in dva odstotka raziskavam ter razvoju. Kot ste prej ugotovili, bomo v naslednjih nekaj letih za obrambo namenili kar milijardo evrov, a je ob tem treba poudariti, da bo za vojsko namenjenih 75 odstotkov tega zneska, ostalo pa zaščiti in reševanju, kjer smo sredstva povečali. Po poplavah se je vojska odrekla delu teh sredstev in imeli smo precejšnje težave, da smo sredstva razdelili tako, da vsi ti ključni projekti, ki sem jih prej naštel, ostanejo, hkrati pa se nekako upočasnijo obrambni izdatki. Torej niso se zmanjšali, ne stagnirajo, se povečujejo, vendar se povečujejo počasneje, kot smo sprva načrtovali.
Omeniti moram nakup letal za gašenje, ki bodo financirana tudi s 85 odstotki evropskega denarja. Poleg tega smo nabavili 40 tovornih vozil za posredovanje ob poplavah. Gre za kontejnerska večnamenska vozila, opremljena tudi z nakladalno roko, ki bo omogočala hitre sanacije streh. Teh vozil je kar 40, pripravljajo se kriteriji, kako bodo ta vozila razdeljena po Sloveniji. Kot sem že povedal, smo kupili tudi letala za gašenje požarov. Dve sta že tu, še dve čakamo, hkrati vzpostavljamo sistem oziroma enoto za gašenje iz zraka. Del prej omenjene milijarde evrov bo šel tudi upravi za vojaško dediščino.
Ste že ugotovili, kaj je mislil Srečko Šestan, ko je rekel, da želijo nekateri ljudje razgraditi Civilno zaščito?
Z njim sem se pogovarjal, a ni povedal nič konkretnega. Kolikor mi je znano, tudi nikomur drugemu ne, tako da ne vem, kaj je s tem mislil. Tudi sam nisem zaznal nekega rušenja. Nasprotno, menim, da se zadeva razvija, kar se je pokazalo tudi v lanskih ujmah. Uvajamo ali smo že uvedli nekatere novosti: vojska se zdaj aktivira takoj in ne čakamo, da stanje postane alarmantno. Stanje na terenu bomo ob napovedi večjih poplav preverjali, še preden bo do vremenskih dogodkov prišlo. Ta proaktivni način delovanja smo uvedli že lani, izkušnje, ki smo jih pridobili ob gašenju požarov na Krasu in ob posredovanju ob lanskih ujmah, pa bomo integrirali v potrebne načrte in dokumente. Torej ne vidim, kje bi lahko prišlo do rušenja. Mislim celo, da se je civilna zaščita v tem obdobju okrepila. Seveda nikoli ne moremo reči, da je vse idealno, daleč od tega, ampak vidim, da sistem se razvija in napreduje.
Omenili ste že »rekordnih« 300 novih zaposlitev. Kaj pa je z upokojitvami?
Upokojitve so pri zagotavljanju potrebnih kadrov največji problem. Če ne bi bilo toliko upokojitev, kot jih imamo letno, bi mi že imeli pozitivni prirast. Upokojitve so s stališča kadrovske slike višja sila, na katero ne moremo vplivati, lahko pa upokojeni pripadniki postanejo del strateške oziroma pogodbene rezerve. Po zgledu policije smo najvišjo starost za člane dvignili na 65 let. Ko smo imeli poplave, smo se soočali s pomanjkanjem strojnikov in ostalih kadrov, ki bi jih lahko vpoklicali, če bi bila starostna meja višja. Zato smo jo dvignili. Je pa res, da je povprečna starost pripadnika Slovenske vojske visoka. Mi se včasih pošalimo, da imamo »izkušene« fante. A to ni unikum. Tudi druge države se soočajo s tem, vojska in način bojevanja se zelo spreminjata. Za pehoto, ki na primer izvaja bojne naloge neposredno, potrebujemo mlade in telesno dobro pripravljene vojake. Za druge naloge, kot je na primer operater drona, te zahteve niso potrebne. Njega nič ne ovira, če je na cooperjevem testu slabši. Ugotovili smo, da nekateri kriteriji ne sledijo sodobnim trendom. Tako je »izkušenost« naših fantov lahko težava, po drugi strani, po zaslugi spreminjajoče se tehnologije, niti ne. Sodobna vojska potrebuje najrazličnejše profile ljudi: od informatikov, operaterjev dronov, kuharjev ... Mladim ljudem, ki še omahujejo, kaj bi delali v prihodnje, predlagam, da se udeležijo kakšnega tabora Slovenske vojske. Mogoče se bodo našli tudi v tem. Nudimo tudi eno najvišjih štipendij v državi, možnosti v vojski pa je ogromno. Trenutno na primer izobražujemo 20 pilotov.
Kaj pa plače?
Plače so del krovnih pogajanj, saj vojska ni izvzeta iz enotnega plačnega sistema. Lepo bi bilo lepo, če bi obrambno-varnostni sistem imel plačni sistem, ki bi bolje upošteval naravo tega dela. Saj veste, ne moreš reči nekomu, ki bi te rad ogrozil, po tretji uri ne hodi, ker nas takrat ni. A enotni plačni sistem imamo in plače so del krovnih pogajanj, ki jih je zdaj prevzel finančni minister Boštjančič. Verjetno bi bil v očeh pripadnikov Slovenske vojske in pri poklicnih gasilcih velik heroj, če bi, bom uporabil izraz »iztrčaval«. Ampak vem, da je to del krovnih pogajanj in vsi ministri imamo svoje resorje, svoje zaposlene, ki ima vsak specifičen položaj. Toda vse je treba reševati v krovnih pogajanjih. Po drugi strani vedno govorimo le o osnovnih plačah, čeprav vemo, da ima ta sistem ogromno nekih dodatkov. Tako da ne smemo gledati samo osnovnih plač, ampak končno številko, če se izrazim po ljudsko: koliko nekdo prinese domov.
Enotni plačni sistem ima to lastnost, da ne dovoli, da se neka skupina dogovarja in dogovori ločeno. Kadarkoli se je, so nastale težave. Zato smo konstruktivni in delamo za to, da bi se ta problematika uredila. Vsakemu je danes jasno, da so se plačna razmerja porušila, ampak zdaj moramo s skupnimi močmi najti rešitev. Če pa posamezna skupina dela po svoje ali si želi izboriti pravice samo zase, potem nastanejo problemi.
Omenili ste dodatke, ki so postali nekakšen socialni korektiv. Bodo tudi po koncu pogajanj o plačah ostali del plačne politike?
Vse je stvar pogajanj. Dejstvo je, da zaposleni v obrambno-varnostnem sistemu opravljajo specifične poklice. Narava njihovega dela je popolnoma drugačna in se ga ne da normirati v okviru nekih ur. Če vojaka, policista, gasilca potrebuješ, ta ne more pogledati na uro »aha, zdaj je ura tri, gremo domov«. Mislim, da bo treba od poklica do poklica te dodatke preveriti in potem videti, kaj je upravičeno, kaj ne. Ampak kot sem rekel, to je stvar pogajanj. Kar se bomo dogovorili, bomo morali tudi vsi sprejeti in podpisati ter zapreti to poglavje, je pa to dolgotrajen in mukotrpen proces. Mogoče so nekateri ta proces podcenili ali so pričakovali hitrejše rešitve, ampak instant rešitev ni.
Kakšen motivator za zaposlitev v Slovenski vojski so dobro plačane misije v tujini?
Trdim, da za pripadnico in pripadnika Slovenske vojske denar nikoli ni bil glavni motivator, zagotovo ne. Tudi ko se pogovarjamo in ko delamo analize delovnega okolja, so na prvem mestu medsebojni odnosi, odnos podrejeni-nadrejeni, odnosi v kolektivu. Seveda so takšni in drugačni primeri, ampak v povprečju so pripadnice in pripadniki motivirani za obrambo domovine. Imamo vojakinje in vojake, ki vedo, zakaj so tukaj, ki vedo, da je domovina sveta. Domoljubje je v vojski izrazito. Pozitivno je sprejeta tudi modernizacija, o kateri sem govoril. Saj veste, tudi v gasilskem društvu, če vozijo nekega starega tama brez zavor in konjskih moči, se mladi težje približajo temu društvu, če pa je oprema nova, radi pridejo. Podobno je v Slovenski vojski. Če ljudje vidijo, da se oprema posodablja, če vidijo, da se razvijajo nekateri poklici, ki jih pred leti sploh še ni bilo, in da bodo v kolektivu upoštevani ter cenjeni, potem jih bo tudi več prišlo. In kot rečeno, denar še zdaleč ni glavni motivator.
V Slovenski vojski je torej vzdušje dobro, kaj pa v naši vladi?
Veste, kako, jaz sem že toliko vsega doživel v svoji politični karieri, da vse to jemljem zgolj kot vsakodnevno dogajanje in kot del političnega življenja. Če vsak ve, kaj je in kaj je njegova naloga, potem se da tudi vse rešiti.
