Novice Svet24

Kulturni praznik lahko pojmujemo tudi kot kulturno novo leto. Kaj lahko potemtakem kulturniki pričakujejo v novem letu?
Da imamo državni praznik, ki je posvečen kulturi, je izjemnega pomena. Pomembno je tudi, da s formalno državno proslavo in dnevom odprtih vrat vseh kulturnih ustanov vsakič znova spomnimo ljudi, zakaj mora biti kultura v središču družbe. Naše vsakoletno sporočilo pa je, da si vzemimo čas za kulturo vsak dan, ne samo 8. februarja. Letos želimo poudariti, da sta kultura in umetnost delo. V tem letu želimo okrepiti kulturo kot medsektorskega povezovalca v družbi in nosilca številnih prečnih dejavnosti. Kultura ima namreč dokazane blagodejne učinke na celotno družbo - ne govorim le o vplivu na dobro počutje in zdravje, ampak tudi o blaginji, opolnomočenju, socialnih politikah. Pri tem pa seveda v središču naših prizadevanj ostaja zagotavljanje dobrih delovnih pogojev za profesionalni del kulture.

Drži, kultura in umetnost sta delo, položaj samozaposlenih v kulturi pa danes ni ravno bleščeč. Skoraj tretjina namreč shaja z dohodki pod pragom tveganja revščine. Kako se nameravate lotiti tega problema?
V splošni javnosti se je status samozaposlenega v kulturi občasno dojemalo kot nekakšen socialni korektiv, nekaj s čimer 'pospravimo' kulturne delavke in delavce v predal, da se z njimi ni več potrebno ukvarjati. To seveda ne drži. Tisti, ki imajo status samozaposlenega v kulturi, status pridobijo na podlagi svojega dela in referenc. Gre za vrhunske ustvarjalce in ustvarjalke, kulturne delavce in delavke, ki s svojim delom bistveno prispevajo k razvoju družbe kot celote. Podobno kot na fakultetah, kjer imamo na vsake nekaj let obnovitev habilitacije, se s preverjanjem dosežkov obnavlja tudi status samozaposlenih v kulturi. Za pridobitev ali podaljšanje statusa je potrebnega veliko dela, torej že po sami definiciji in vsebini ne gre za socialni korektiv. Prav tako to ni enako kot klasični s. p., ki ga lahko odpre vsak, ne glede na svoje izkušnje ali znanje. Z reformo področja samozaposlenih in osveščanjem želimo spremeniti razumevanje samozaposlenih v kulturi tudi v širši družbi, da se delavcem in delavkam na področju kulture ne bo več potrebno toliko ukvarjati z legitimacijo svojega obstoja v javnosti. Moje razumevanje samozaposlenih v kulturi je, da so to samostojni kulturni delavci in delavke, ki imajo pravice, ki izhajajo iz njihovih referenc in dela. Te pravice ureja Uredba o samozaposlenih v kulturi in to trenutno prenavljamo. Uvedli bomo tudi karierno dinamiko, ki samostojnim delavcem v kulturi omogoča tudi spodbude za napredovanje, kakršne so pri drugih oblikah zaposlitev povsem običajne. Osmisliti je potrebno dohodkovni cenzus - kajti to je tista stvar, ki na finančni strani omejuje pravico do plačevanja prispevkov in zaradi česar se je sploh začelo percipirati status kot socialni korektiv. V naslednjih korakih bomo naslovili še vprašanje drsnega cenzusa in tako naprej. Prenavljamo tudi krovno zakonodajo, torej zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Delamo na kolektivnih pogodbah za samozaposlene, ki bodo pri delu z javnimi zavodi določile minimalne postavke. S tem bomo naslovili revščino med našimi vrhunskimi ustvarjalci.

Letos je bilo veliko govora o RTVS. Kako komentirate finančno situacijo in krčenje programa, ki se dogaja danes na RTVS?
Težave RTV Slovenija niso vezane samo na zadnje leto ali dve. Konec koncev je bil zakon o RTV star dve desetletji in težave izhajajo tudi iz tega. Že ob nastopu funkcije smo napovedali, da bomo to naslovili v dveh korakih. Prvi je, da iz vodenja in upravljanja RTVS umaknemo politiko. To smo uspešno zaključili. Drugi korak pa je sistemska prevetritev zakona, kjer smo sedaj. Imamo primerjalne študije. Pregledali smo, kako se tega področja lotevajo v Avstriji, na Danskem, Finskem, Nizozemskem itn., da bi pripravili čim bolj sodoben zakon in temu primerno televizijo in radio, ki bo v vseh pogledih neodvisna od politike.

Sašo Švigelj

Kaj pa krčenje programa? Bi kaj storili drugače, če ne bi bili kulturna ministrica, ampak članica sveta RTV?
Kot kulturna ministrica se na nobeni točki ne želim vpletati in ocenjevati programskih odločitev. Umik vpliva politike na RTV je nekaj, kar v Levici od vedno zagovarjamo in to je tudi namen našega zakona. Tega se sama absolutno držim. Si pa želim, da bi uprava slišala ljudi, ki so šli na referendum. Člani uprave so namreč v službi ljudi.

Preseliva se na splet. Tudi digitalnim medijem v tem času ni z rožicami postlano. Sploh zaradi nelojalne konkurence. Tu sta denimo brezplačna MMC RTVS in Siol.net, ki ostalim, plačljivim medijskim portalom odžirata naročnike in klike, s katerimi lahko medij sam preživi. Kako nameravate rešiti ta problem?
Ne gre za nelojalno konkurenco. MMC je spletno mesto javne RTV Slovenija, ki ga plačujemo državljani prek prispevka. Čeprav je prosto dostopen, torej ni brezplačen. Javni mediji so praviloma navzoči tudi v digitalnem okolju, saj je to del njihovega poslanstva. Zasebni mediji pa se sami odločajo, s kakšnim poslovnim modelom bodo financirali svoje delovanje. To so lahko naročnine, zaračunavanje vsebin ali oglasi. Zavedamo pa se, da se manjši mediji po dosegu ne morejo primerjati z največjimi mediji ali z velikimi digitalnimi platformami, zato se oglaševalci redkeje odločajo zanje, hkrati pa težje najdejo nove prihodke na spletu. To problematiko nameravamo nasloviti pri pripravi državnih pomoči za medije.

Vendar, kako bo to poskrbelo za preživetje nekaterih tudi regionalnih, medijskih hiš, ki so sicer v zasebni lasti, a v svojem območju veljajo za relevantne in so zato izjemnega pomena? Se v novem zakonu, ki ste ga pred tedni poslali v javno razpravo, obravnava tudi tiskane medije? Zdi se, da se jih je v zakonu malce zaobšlo. Kako komentirate te očitke?
Zakon o medijih je krovni zakon za medijsko panogo in ne zapostavlja nobene medijske oblike, ne glede na obliko ali način distribucije. Naš predlog zakona prvič bistveno razširja možne spodbude medijem, ki po novem ne bodo več omejene samo na sofinanciranje medijskih vsebin kot v veljavni zakonodaji. Na ta način dajemo pravno podlago za pripravo sodobnih shem državnih pomoči medijem kot panogi, kakršne poznajo številne države EU, a do sedaj v Sloveniji takšne pravne podlage nismo imeli. Predlagali pa smo tudi povečanje sredstev za vsebine, torej spodbujanje medijske raznolikosti oziroma pluralnosti. Ta denar pa ni namenjen reševanju medijske panoge kot take, ampak ga je treba ciljno usmeriti v medijske projekte, ki zaradi kakovosti, zahtevnosti, tematik ali inovativnih pristopov prispevajo k večji raznolikosti medijske ponudbe.

V zakonskem predlogu med drugim obravnavate tudi vprašanje občinskih glasil. Kakšen je vaš odnos do občinskih glasil?
Vsekakor so vsa lokalna glasila izjemno dobrodošla, tudi občinska, saj so tudi zaradi ukinjanja lokalnih dopisništev pri nacionalnih medijih velikokrat edini vir informacij prebivalcev o lokalnih zadevah. Žal pa vemo, da so motivi za izdajanje različni. Občinska glasila so zelo raznolika in opravljajo različne funkcije. Od posamezne občine je odvisno, kako jih razume. Ali jih dojema kot sredstva za promocijo izključno občinskih projektov in vodstva občine, ali gre za široka glasila, ki pokrivajo najrazličnejše dejavnosti. V preteklosti smo lahko videli več primerov, kako so aktualni župani izrabljali občinska glasila za lastno politično kampanjo med lokalnimi volitvami, ali celo neposredne napade na nasprotnike. Takšna poraba javnega denarja za medijske dejavnosti je nesprejemljiva, zato je nujna večja transparentnost pri financiranju. Bistveno je, da pri tem govorimo o transparentni porabi javnega denarja.

Lahko potem umestimo občinsko glasilo v razvid medijev? Je lahko potemtakem regionalni medij enakovreden občinskemu glasilu?
Tukaj gre za dve popolnoma različni vrsti medijev. Regionalni mediji so mediji z lastnimi novinarji in uredništvom. Občinsko glasilo pa v veliko primerih nastaja na občini, v kabinetu župana ali oddelku za odnose z javnostjo, zato težko govorimo o njegovi avtonomiji ali pričakujemo kritično poročanje o delovanju lokalnih oblasti. Po veljavnem zakonu so se lahko v razvid vpisala tudi občinska glasila, ne morejo pa se prijaviti na razpis za sofinanciranje medijev na ministrstvu za kulturo. To področje je bilo doslej pomanjkljivo urejeno, saj so se nekatera občinska glasila vpisala v razvid, druga pa ne. Z novim zakonom bistveno spreminjamo funkcijo razvida, občine pa bodo morale poročati o medijskih izdatkih.

Nov zakon omenja tudi spletne vplivneže. Na tej točki so se pojavili številni očitki, da je zakon nekoliko ohlapen. Kje je meja med vplivnežem in slehernikom?
Zakon smo dali v javno obravnavo za skoraj dva meseca predvsem zato, da slišimo vse odzive javnosti in jih potem upoštevamo pri oblikovanju končnega predloga. Mediji so nekaj, kar se dotika vseh nas. Pri razširitvi definicije medija smo bili to dolžni razširiti tudi na družbena omrežja. Ko je bil zakon, ki je trenutno v veljavi, pisan, teh pojavov še ni bilo. Niti uporabe spletnih medijev v današnji obliki, kaj šele družbenih omrežij. Kadar nekdo preko družbenih omrežij deluje na način, da želi bodisi vplivati na javno mnenje bodisi tržiti svoje sledilce, potem so to zelo podobne dejavnosti, kot jih opravljajo mediji. Ti pa so zavezani zakonodaji. Zaupamo jim, da informacije preverjajo in da so resnične. Podobno zaupamo tudi vplivnežem. Razlika je le v tem, da ti za verodostojnost ne odgovarjajo. V razširitev smo šli predvsem zato, da bi za vse veljala enaka, oziroma podobna pravila.

A vendarle, kako konkretno ločiti “influencerja” od “klasičnega” uporabnika družbenih omrežij z več sledilci?
Pri definiciji medija upoštevamo način distribucije, namen in poslovni model. Sleherniki ponavadi nimajo namena sistematično nagovarjati širše javnosti, vplivati na javno mnenje ali tržiti svojega dosega. Če pa gre za tržno dejavnost, vplivanje na javno mnenje ... potem govorimo o vplivnežu, za katerega velja medijska zakonodaja.

Tukaj hitro lahko treščimo ob sovražni govor. V zakonu piše, da bo od medija, v primeru zaznave sovražnega govora, zahtevan umik objave v 48 urah. Kako kompleksno bo rešiti ta problem?
Pri tej problematiki gre za tehtanje dveh pravic. Na eni strani je pravica do svobode izražanja, na drugi strani pa je treba prebivalce in prebivalke zaščititi pred medijskimi napadi, v katerih se spodbuja k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, poziva k nasilju ali vojni, ali se razpihuje sovraštvo ali nestrpnost. Pri takih napadih je ključno hitro ukrepanje, da se čim prej zaščiti žrtve in zameji širjenje sovraštva. Pristojni inšpektor sme po novem v primeru kršitve izdati začasni ukrep prepovedi razširjanja spornih vsebin, ki jih mora izdajatelj umakniti v 24 urah. Pomembna varovalka pa je določilo, da mora pristojni inšpektor ukrep takoj posredovati v presojo upravnemu sodišču, ki lahko ukrep potrdi, spremeni ali razveljavi.
Glavni namen zakona je torej zaščita pred načrtnimi medijskimi taktikami, ki določene skupine oseb ali posameznike ponižujejo, diskriminirajo, navajajo neresnične stvari ali lažejo z namenom diskreditacije. Pri tem ni dovolj samo Zakon o medijih, ampak je treba upoštevati še akt o digitalnih storitvah, ki določa, kako se tovrstne vsebine, tudi sovražne vsebine in neresnice, naslavlja na spletnih platformah, ki niso mediji. Zakaj je to pomembno? Ker imamo na spletu, kjer se zdi, da lahko pod krinko anonimnosti vsakdo vsakemu izreče vse, izjemen porast sovražnega govora, verbalnega nasilja, poniževanja ... Odločili smo se, da bomo sovražni govor zajezili, kolikor je v moči zakonodaje. Na ministrstvu izvajamo tudi projekte in izobraževanja, ki naslavljajo sovražni govor v medijih. Zavedamo se, da ni zgolj zakonodaja tista, ki sovražni govor lahko prepreči. Gre zgolj za podlago za ukrepanje. Naš cilj je, da bi do tega prihajalo čim manjkrat.

Nam lahko konkretno pojasnite. Recimo: na nekem portalu je objavljen članek, preplavljen je s sovražnim govorom. Kaj sledi?
V primerih, kadar bo to zaznano in bo kršilo vse navedene standarde, bo potreben umik vsebine.

Kako pa bo prišlo do zaznave? S prijavo?
Drži, s prijavo. Tako kot doslej.

Z bliskovito hitrostjo se bliža tudi otvoritev Evropske prestolnice kulture v Gorici in Novi Gorici. V kolikšni meri je ministrstvo za kulturo vpleteno in je seznanjeno s situacijo v zavodu oziroma kako jo komentira?
Ko smo z ekipo prišli na ministrstvo, smo se nemudoma začeli ukvarjati z Evropsko prestolnico kulture. To je eden glavnih projektov našega mandata, pa ne le ministrstva za kulturo, temveč tudi celotne vlade. Ob prevzemu mandata smo ugotovili, da pogodbe še niso podpisane, ni bilo zagotovljenih sredstev, niti postavke v proračunu, zato smo to v sodelovanju z občino v prvih mesecih uredili. S slednjo odlično sodelujemo, prav tako z zavodom, s katerim smo ves čas v rednem kontaktu, imamo usklajevanja tako tu, na ministrstvu, kot v Novi Gorici, saj je to nacionalni projekt. Sama občina brez podpore države ne more izpeljati tako velikega projekta. EPK je kot projekt zamišljen tako, da ima pozitivne dolgoročne učinke za mesto, regijo in državo. Zato temu projektu namenjamo veliko pozornosti in na nobeni točki ne dopuščamo, da bi trenja ali nesoglasja preprečila izpolnitev zadanih ciljev. Naš skupen cilj je odličnost pri izvedbi EPK, vrsta projektov in prireditev, ki bodo odmevali v letu 2025 in še dolgo po tem. Poznamo primer Gradca, ki je kot ena najboljših izvedb EPK s projektom oživil mesto. Ena od osrednjih znamenitosti mesta je Kulturhaus, institucija, ki je že 20 let med najbolj ključnimi v mestu in celotni Avstriji. EPK v Novi Gorici ima potencial za točno take primere. Trdno verjamem, da lahko v Sloveniji izpeljemo EPK, ki bo vzor drugim. Pomembnost EPK presega področje kulture, poleg turizma in gospodarstva, je tokrat priložnost tudi za premike v dojemanju meja. Z EPK v Novi Gorici in Gorici lahko prikažemo primer dobre prakse sobivanja ob meji in s tem odpremo vprašanja ali ponudimo odgovore, ki jih danes Evropa in svet še kako potrebujeta.

Sašo Švigelj

Notranja trenja v Zavodu GO!2025 že dalj časa pretresajo javnost, sploh primorsko. Lahko MK poseže v ta trenja ali se od tega popolnoma distancira?
Kolikor sem seznanjena, ima vršilka dolžnosti direktorice mag. Mija Lorbek popolno podporo zavoda in občine. Vem, da zelo dobro pozna projekt in verjamem, da bo uspela konsolidirati zavod. Predvsem pa verjamem, da se ji bo uspelo fokusirati na cilj, torej na izvedbo najboljšega EPK. Res pa je, da javnost pogosto bolj pritegnejo kakšna trenja in nesoglasja kot pa dobre prakse in uspehi. Tem občutkom se ne smemo predati. Na ministrstvu smo z vsemi vpletenimi v projekt ves čas v dialogu in lahko rečem, da je vzdušje dobro.

Kulturni ustvarjalci v slovenski Istri se že leta pritožujejo nad pomanjkanjem kulturne infrastrukture. Koprska občina zdaj načrtuje prenovo skladišča Libertas, ki bo (oziroma je že) postal stičišče kultur. Ste seznanjeni s prenovo in kako komentirate pomanjkanje kulturne infrastrukture v slovenski Istri?
Razvoj infrastrukture je ključnega pomena za kulturni razvoj v slovenski Istri. Seznanjena sem s prizadevanji in skrbmi kulturnih ustvarjalcev v regiji, ki izpostavljajo pomanjkanje ustrezne kulturne infrastrukture. To je kompleksen problem, ki zahteva celovit pristop in sodelovanje različnih deležnikov, vključno z lokalno skupnostjo, institucijami in ustvarjalci ter našim ministrstvom. S tem izzivom se soočamo resno in odgovorno, z namenom zagotoviti ustvarjalno okolje, ki bo omogočalo pogoje za razvoj kulture na tem območju. Z načrtovano prenovo skladišča Libertas nas je občina seznanila. Smatram, da je razmišljanje v smeri multifunkcionalnega kulturnega prostora, ki lahko nudi priložnosti za različne kulturne dejavnosti in dogodke, pravilno.

Prihajajoča prenova Libertasa v Kopru je nekoliko razdvojila istrsko javnost, podobno kot je prenova centra ROG v Ljubljani razdvojila celo Slovenijo. Kakšno je stališče MK do prenovljenega centra ROG in protestov, ki jo spremljajo?
Prostori za kulturo so vedno javni in skupnostni, zato je izjemno pomembno, kako jih načrtujemo. Pomembno je, da zagotovijo možnosti za ustvarjalce in skupnosti ter so odprti za vse. Še posebej, kadar gre za poseg v prostor, kjer določene skupnosti že ustvarjajo in delujejo. Zato je ključno, da smo pri načrtovanju tovrstnih novih kulturnih prostorov zavezani k spodbujanju in spoštovanja dialoga ter sodelovanju vseh deležnikov. Potrebno je najti skupne rešitve, saj je le na ta način možno zagotovili, da bodo ti prostori sprejeti in tako lahko resnično služili interesom ustvarjalcev in prebivalcev.

Pred dvema tednoma se je v Gorici na trgu Evrope ponovno zgodil incident s transparentom s fašistično vsebino. Tako vi kot vaš sekretar mag. Marko Rusjan sta edini politični entiteti, ki sta se na incident odzvali in ga obsodili. Je to, da sta edina, zaskrbljujoče?
Na ministrstvu smo reagirali z vidika, da enostavno ne moremo dopustiti revizije zgodovine, nekega dogajanja, ki je tako zelo zaznamovalo in zarezalo v našo realnost, da se te razpoke poznajo še danes. Konec koncev posvečamo posebno skrb tudi manjšinskim narodnim skupnostim na naši strani meje, obenem pa podpiramo slovenske ustanove v Italiji, zlasti SSG Trst, sodelujemo tudi z različnimi društvi in organizacijami Slovencev v Italiji, saj verjamemo, da pripadamo skupnemu kulturnemu prostoru. Prav zato smo se na ministrstvu odzvali na način, kot bi se, če bi se tak incident zgodil pri nas. Po drugi strani pa v Levici obsojamo vsako pojavnost fašizma. Morda se nam včasih zdi bolje, da takim dogodkom ali posameznikom ne posvečamo pozornosti in jim tako ne dajemo veljave. A menim da je prav in nujno, da politika opozori na nedopustnost vsakršnih sovražnih praks. Obrniti se stran v prepričanju, da bodo z ignoriranjem ti pojavi izginili, v današnjem času ni modro. Zgodovina obmejnega prostora nas uči, da je bil ta nekoč del fašistične Italije. Čeprav je bil to čas zatiranja, je bil tudi čas pogumne borbe za soobstoj različnih skupnosti in mednarodne solidarnosti, ki nam je vsem še danes lahko v navdih. Spomin na to je še zelo živ. Slovenci, živeči v Italiji se še danes soočajo z borbo za slovenski jezik v javnosti. Če vemo, do česa lahko takšne stvari pripeljejo, je naša moralna dolžnost, da na to reagiramo. Hkrati pa imamo, žal, pred našimi očmi dve točno takšni vojni. Ena divja na evropskih tleh, druga v Gazi. Sama sem se pred leti veliko ukvarjala z umetnostjo 30. let prejšnjega stoletja in umetniki v taboriščih. Ti so ves čas poudarjali, da v času pojavov nacizma, fašizma in vojne nikakor ne smemo biti tiho. To je s svojim ciklom Nismo poslednji sporočil tudi primorski umetnik Zoran Mušič. Preživel je obe svetovni vojni in izhajal je iz svoje tragične izkušnje internacije v Dachauu, h kateri se je na platnih vrnil skoraj trideset let po koncu vojne, v 70. letih, ter se s tem odzval na dogajanja v svetu, kjer so ponovno divjale grozljive vojne, saj je videl, kako pozaba povzroči, da se lahko zgodovina ponavlja. Svet je svaril pred svojo izkušnjo razčlovečenja. Na žalost je nedaleč stran od nas še danes tako.

Pa lahko rečemo, da v Sloveniji še živi protifašistični duh?
Vsakič, ko grem na tovrstne proslave, berem zapise, se srečujem z ljudmi na Primorskem in drugod po Sloveniji, začutim, da je ta borbeni duh še živ in da je točno to tisto, kar omogoča preživetje. Po vsej Evropi se krepi skrajna desnica. Pretekli boji nam morajo biti v pogum, da se s politikami sovraštva in izključevanja soočimo tudi danes.

Ko sva ravno pri vojni. Zelo hitro po začetku vojne na Bližnjem vzhodu se je v Evropi zgodil Frankfurtski knjižni sejem, kjer je Slavoj Žižek spregovoril tudi o dogajanju v Gazi. Žižkov govor je nekatere navdušil, druge pa razburil. Predvsem pa je razburil prvaka opozicije, ki vas je kmalu po zaključku govora, kot že večkrat, pozval k odstopu. Odstopili niste. Kdaj pa bi bili pripravljeni odstopiti?
Prvak opozicije očitno spremlja kulturo, ta ga silno vznemirja, a bi težko rekla, da razume njeno kompleksnost. Jo pa vedno izkorišča za propagando svoje politike, za poniževanje, jemanje iz konteksta ... zato njegovih pozivov ne morem jemati resno. Gotovo bi odstopila v trenutku, ko bi izgubila zaupanje ljudi, stranke in politike. Nosilci političnih funkcij morajo biti ljudje, ki imajo najvišjo stopnjo integritete in uživajo zaupanje ljudi. Drugače ne more priti do družbenega konsenza.

Pa bi v splošnem častno gostovanje na FKS ocenili kot uspešno?
Absolutno. Menim, da je bil Frankfurtski knjižni sejem izjemno uspešen. Ravno ta teden smo v Ljubljani gostili predstavnike FKS, s katerimi smo naredili evalvacijo. Tako v času sejma kot tudi pred in po gostovanju smo lahko videli izjemno število medijskih objav o naši književnosti, kulturi, tudi turizmu in gospodarstvu. Slovenijo so lahko spoznali Nemci kot tudi vsi drugi obiskovalci sejma, široka mednarodna javnost. Verjamem, da bomo v bodoče kot država in kulturni sektor od tega imeli še ogromno. Zame je ob odlični predstavitvi naše kulture in umetnosti najpomembnejše predvsem zadovoljstvo avtorjev in avtoric. Navdihujoče je bilo slišati branja slovenske poezije in knjig v polnih dvoranah predstavnikov svetovnih založb, institucij in splošne javnosti iz različnih držav. Slišati slovensko besedo in videti s kakšnim zanimanjem je občinstvo prisluhnilo vsem predstavitvam in sprejelo naše avtorje in avtorice, je bilo resnično izjemno lepo. 

Za trenutek se dotakniva Levice. Letos ste prevzeli tudi koordiniranje stranke. Ratingi so ob tem narasli. Čemu pripisujete skok? Sploh spremljate javnomnenjske raziskave?
Kot koordinatorica stranke se temu ne morem izogniti (smeh). Konec koncev je moja odgovornost, da spremljam javnomnenjske raziskave in se glede tega posvetujem s kolegi in kolegicami. Ta mandat, ko smo z Levico prvič v vladi, jemljemo z veliko odgovornostjo. Dva mandata smo bili opozicijska stranka, pripravljali smo predloge, zakone. Nekatere izmed njih smo celo uspešno pripeljali do uveljavitve. Denimo dvig minimalne plače. To je eden ključnih dosežkov naše stranke. Zdaj, ko smo v vladi, imamo dolžnost, odgovornost in možnost, da naše programske usmeritve, ki temeljijo na širjenju socialne države, dostojnega življenja, blaginje vseh, spravimo v veljavo. Porast podpore ljudi pripisujem tudi dejstvu, da zaveze, ki smo jih dali v začetku mandata in so v koalicijski pogodbi, dobro uresničujemo. 

Sašo Švigelj

Boste podprli napovedani interpelaciji proti ministrici za digitalno preobrazbo in ministrici za pravosodje?
» Funkcionarji smo zavezani k skrbni, transparentni in racionalni porabi javnega denarja. V Levici bomo njen odstop ali razrešitev sprejeli, ko bo do nje prišlo. Nihče si ne želi, da se to vleče do interpelacije. Vse dogajanje, ki prihaja na dan v javnosti, je skrajno zaskrbljujoče in meče slabo luč na delo celotne vlade in krhanja zaupanja v politiko. To niso sprejemljive prakse. Želimo, da se stvari čim prej raziščejo, do korupcije mora vedno in povsod biti ničelna toleranca. To je v najvišjem interesu javnosti.

Kako pa komentirate navedbe nekdanjega notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je pred tedni izjavil, da ste s službeno kartico negospodarno porabili 40.000 evrov?
SDS, njihovi poslanci in vidni predstavniki res ne zamudijo priložnosti, da ne bi mene ali Levice napadali, tudi s popolnimi izmišljotinami. Poudariti moram, da službene kartice sploh nimam, prav tako je nima nihče z ministrstva. Strošek, ki smo ga dali v odgovor in pojasnilo na poslansko vprašanje poslanski skupini SDS, pa vključuje pogostitev po državni proslavi ob kulturnem prazniku, ki je po zakonu strošek ministrstva za kulturo. Trenutno še razmišljam, kako se bom na te laži odzvala. V preteklosti sem imela več slabih izkušenj, ko sem morala resnico pojasnjevati prek družbenih omrežij. Zdaj pa menim, da je čas, da ukrepam tudi po pravni poti, kajti v nasprotnem primeru se bodo te stvari ponavljale v nedogled. Pri največji opozicijski stranki so take metode diskreditacije stalna praksa, saj se zanašajo na informacijske mehurčke družbenih omrežij. Sama zaupam javnosti, da zna presoditi, kaj je laž, in tudi poiskati zanesljive informacije. Obenem pa se seveda moramo na laži odzvati tudi z izjavami za javnost, tako jaz osebno, kakor tudi stranka Levica.

Za konec se lahko vrneva h knjigi. Kakšne knjige lahko najdemo na knjižni polici Aste Vrečko?
Na moji knjižni polici so trenutno knjige slovenskih avtorjev in avtoric s knjižnega sejma v Ljubljani, ki sem ga zapustila s polnimi torbami. Trudim se, da berem vsaj vsak večer. Branje je izjemnega pomena za mentalno kondicijo. Hkrati pa se ne morem izogniti strokovni literaturi, ki ji po najboljših močeh poskušam slediti. Priznam, na knjižni polici imam tudi nekaj dolgov iz preteklosti (smeh). Najraje berem romane. Moje stanovanje je sicer polno knjig, na policah prevladujejo katalogi razstav, knjige s področij umetnostne zgodovine, zgodovine, politične teorije in pravljice ter seveda romani.

Kakšni romani pa?
Zagotovo ne romantični (smeh). Najraje berem romane o življenju, drobnih zgodbah, tudi zgodovinske romane, kriminalke in znanstveno fantastiko. Obožujem tudi stripe in risoromane, teh imam kar veliko zbirko.

Kako se pa znajdete na glasbenem področju? Kaj je v poslušalnici kulturne ministrice?
Moram priznati, da sem eklektična poslušalka glasbe. Praktično ni žanra, ki ga ne bi kdaj poslušala. Tudi pri koncertih nisem izbirčna, moje merilo so kvaliteta, razpoloženje in seveda moj osebni okus. Od nekdaj pa rada poslušam tudi različne radijske postaje.