Pred časom ste dejali, da je Slovenija preveč bogata država, da bi v njej živel kakšen reven otrok. Če se malo ozremo okoli sebe, vidimo, da je to dejansko res. Veliki nakupovalni centri so vedno polni kupcev, na cestah opažamo avtomobile višjega ali visokega cenovnega ranga, ljudje, ki jih srečamo naključno, so pogosto odeti v drage modne znamke. Ampak tista prava revščina je skrita med štiri stene, mar ne?
Še vedno trdim, da ima Slovenija dovolj dobrin in sredstev, da revščine, sploh med otroki, ne bi smelo biti. Naša družba se zelo hitro razslojuje, srednji sloj, kot ugotavljajo mnogi, pravzaprav izginja, razlike so vse bolj opazne in na žalost jih občutijo že otroci v zgodnjem otroštvu in jih ureditev financiranja osnovne šole samo še poglablja. Nikoli ne bomo vsi enaki v smislu, da vsi zmoremo dovolj znanja, izkušenj, da imamo vsi enako dobro izobrazbo in da vsi ustvarjamo ne zgolj za preživetje, pač pa tudi za dodano vrednost. Za tisto nekaj več, kar nas oddaljuje od tistih, ki teh sposobnosti nimajo ali pa so bolni. Žal ni družbe, kjer se kljub trudu, kljub sistemu, ki je prijazen in vključevalen, socialen, če hočete, ne bi porajali tudi revščina ter socialna in drugačna izključenost. Kot ste omenili, je največ take večplastne revščine skrite med štiri stene, saj je ljudi pogosto sram prositi za pomoč.
Omenili ste, da je revščina v Sloveniji večplastna. Kaj to pomeni?
Revščina je večplasten pojav. Posamezniki in družine, ki prihajajo iz nespodbudnega okolja, nimajo dostopa do vseh dobrin, storitev, varnost in moči, ki jih vsi potrebujemo, zato revščina vodi v socialno izključenost. Statistike sicer kažejo, da se revščina zmanjšuje, žal pa bolj kot na račun dodane vrednosti družbe in ustreznih plačnih sistemov ter sistemskih ureditev na drugih področjih, zaradi socialnih transferjev.
Pa vendar je Slovenija z ukrepi, ki so grobo posegli v življenja ljudi, ki so manj premožni, sploh pa otrok, kot je to napravil ZUJF, sprejet leta 2012, porušila dober socialni sistem, ki je v preteklosti varoval tako otroke kot starejše in bil prijazen do invalidov in tistih, ki so vsaj začasno bili nezmožni za delo in zaslužek. V življenja ljudi je prav tako še pred tem posegla gospodarska kriza, kasneje je sledila epidemija kovida, draginje in visoke inflacije. Za piko na i pa so letos svoje dodale še naravne nesreče. Pod pragom tveganja revščine danes živijo tako tudi številne družine, kjer sta eden ali oba starša zaposlena in prejemata minimalno plačo.
Težek položaj socialno ogroženih poglabljajo še slabo delujoči podsistemi – osnovno šolstvo, ki se ne financira v celoti iz javnih sredstev, kot določa Ustava RS, neurejena pomoč socialno ogroženim dijakom, stanovanjska politika, ki dobesedno producira revščino, kajti še vedno nimamo pravih socialnih stanovanj, neprofitni najemi so dragi, ker imajo neregulirane stroške, prav tako jih primanjkuje kot jih tudi za mlade in mlade družine. Zdravstveni sistem je v veliko pogledih javne narave samo še na papirju, tudi za otroke so številne storitve dostopne samo plačljivo, prav tako tudi mnogi dragi medicinski pripomočki.
Zakaj določeni ljudje zapadejo v revščino? Pogosto vidimo, da ima nekdo še urejeno življenje, službo in stanovanje, ko ga naslednjič srečamo na ulici, pa je brezdomec?
Po naših izkušnjah je pri družinah, ki živijo na pragu tveganja revščine, dovolj izguba službe enega od članov družine, bolezen v družini, neki izredni izdatek, da se znajdejo v spirali, iz katere sami ne znajo najti poti naprej. Revščina in socialna izključenost se najbolj izražata pri otrocih in mladostnikih. Zato smo na ZPM Moste - Polje predlagali številne sistemske spremembe, ki bi pomembno pripomogle k temu, da bi bilo življenje v naši državi prijaznejše do ljudi v stiski in da bi lahko hitro in učinkovito reagirali na akutne socialne stiske, ker le na ta način lahko ljudem pomagamo, da se čim hitreje postavijo na noge.
Nina Zidar je diplomirala na pravni fakulteti v Ljubljani, na univerzi Cambridge pa je pridobila naziv specialista prava. V Strasbourgu je zaključila še študij francoskega jezika in kulture ter se dodatno izobraževala iz evropskega prava. Čeprav šteje šele 45 let, je za njo že bogata odvetniška in pravniška kariera. Je ustanoviteljica odvetniške pisarne Zidar Klemenčič, ki ima prostore v Ljubljani, njen nekdanji soprog pa je Goran Klemenčič, nekdanji šef komisije za preprečevanje korupcije in bivši pravosodni minister, s katerim ima Zidarjeva dve odraščajoči hčeri. Je velika ljubiteljica živali in zimskih športov.
Nekateri poklici, na primeri učitelji ali vzgojitelji, so katastrofalno podplačani, menedžerji, ki prejemajo več kot deset tisočakov mesečnega dohodka, pa lahko uničijo podjetje in v stisko spravijo številne zaposlene, pa se jim nikoli ne zgodi nič.
Mislim, da ne smemo mešati javnega in zasebnega sektorja, bi bilo pa prav z dobro plačno politiko primerno stimulirati dobro delo tako v enem kot v drugem.
Se strinjate, da imamo v Sloveniji dva pravna sistema: eden je za prvorazredne, drug za drugorazredne.
Ne bi se povsem strinjala z vašo trditvijo.
No, seveda imam še tretji razred, in sicer pravni sistem za brezrazredne.
V Sloveniji imamo en pravni sistem, žal pa ni do vseh enako pravičen. V idealnem svetu je pravica slepa in sodni sistem deluje objektivno in nepristransko. Realnost je na žalost drugačna. Tisti, ki so v socialno šibkem položaju, težje pridejo do uresničitve svojih pravic. Prav zato smo pred več kot 12 leti na ZPM Moste - Polje začeli s projektom Botrstva brezplačne pravne pomoči, ki se je preoblikoval v Enotno pravno točko in kjer poizkušamo tudi tistim, ki si sicer ne morejo privoščiti odvetnika, pomagati, da so njihove pravice spoštovane.
Iz socialnih stisk se je izrazito težko povzdigniti na spodobno raven življenja, kar vem na srečo iz že iz pretekle izkušnje, ampak da se. Kaj v ZPM Moste - Polje nudite ljudem, da si opomorejo in kolikšno uspešnost teh prizadevanju dosegate? Verjetno se nekateri ljudje hitro postavijo na noge, drugi morda nikoli?
Državo v boju z revščino močno podpirajo humanitarne organizacije in ena res najbolj učinkovitih je prav ZPM Moste - Polje.
Zakaj?
Če hočemo pomagati revnemu staršu, mu seveda ne moremo zgolj s polovičnim plačilom ene položnice ali vsak mesec z vrečko hrane in higienskih pripomočkov. Tudi pomoč s šolskimi potrebščinami je premalo. Človeku v stiski je potrebno pomagati celostno. Zavedati se moramo, da človek, ki zdrsne v revščino, tudi funkcionalno opeša, kar pomeni, da že sam sebe socialno izloča, to pa pomeni, da njegove sposobnosti v boju za preživetje lastnih otrok in njega samega hitro upadajo. In zato je potrebna celostna pomoč, da se znova usposobi, da pridobi ustrezno podporo in pomoč, da zopet zmore samostojno stopiti na pot življenja. Ljudem ponujamo finančno in materialno pomoč, pa tudi psihosocialno svetovanje in brezplačno pravno pomoč. Ob tem uporabnike usposabljamo na področju upravljanja sredstev, gospodinjstva, tudi samooskrbe. Uporabnike opremljamo z raznimi starševskimi kompetencami, omogočamo jim socialno mreženje, jih vključujemo v različne oblike druženja, prostočasnih dejavnosti in tečajev. Tako si opomorejo in opolnomočeni lahko nadaljujejo svojo življenjsko pot. Naši rezultati bi bili zagotovo še boljši, če se v letih nazaj ne bi zgodil kovid, lani neurja in požari in letos še poplave.
Vseeno – na kaj ste pri vašem humanitarnem delu najbolj ponosni?
Res smo lahko ponosni na to, da smo oblikovali programe kot sta Veriga dobrih ljudi, ki celostno pomaga najbolj ranljivim in revnim staršem, in pa Botrstvo, ki izdatno in učinkovito pomaga do zdravega razvoja otrokom in mladim. Poleg tega imamo tudi štipendijski sklad, program za krepitev duševnega zdravja Dobro sem. Ena izmed ključnih dejavnosti organizacije so tudi celoletna letovanja in tabori ter potovanja za mlade.
Spremljate aktualno politiko Roberta Goloba?
Spremljam politiko vsake vlade.
Kaj pa menite o delu finančnega ministra Klemena Boštjančiča in ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luke Mesca?
Verjamem, da se je aktualna vlada znašla v težkem položaju že na samem začetku mandata, vmes pa so Slovenijo zadele še naravne katastrofe. In vsekakor jim ne zavidam tega položaja. Verjamem pa tudi to, da bi morali delovati bolj strateško, ljudje bi morali razumeti, kaj je njihov cilj, kaj so prioritete. Če želite, pet ključnih projektov in kako bodo izpeljani. Se mi zdi, da ljudje sploh ne vedo ali pa ne vemo, kaj so prioritete te vlade in kaj bo naredila, da jih uresniči. Recimo na področju boja z revščino smo nanje naslovili sklop predlogov v okviru našega manifesta, a nismo prejeli nobenega konstruktivnega odziva. Težko razumem, da ni prostora za dialog z resno in ugledno humanitarno organizacijo, ki sooblikuje toliko pomembnih programov in aktivnosti v današnji družbi in nenazadnje pomembno pomaga državi pri skrbi za socialno najšibkejše.
Aktualna vlada pravi, da je v zdravstvu dovolj denarja, vseeno pa ni sposobna izvesti zdravstvene reforme, ki si jo je zadala kot veliko prioriteto mandata, čeprav osebno menim, da bi primarna morala biti davčna reforma, saj vse drugo sloni na njej, pa še lažje jo je izvesti.
Če gospodarstvo deluje dobro, če deluje v okolju, ki je konkurenčno in je posledično uspešno in ima veliko dodano vrednost, bomo tudi socialne pravice dvignili na višji nivo in naredili državo pravičnejšo. Brez dobro delujočega gospodarstva ni nič. Glede zdravstvene reforme pa lahko rečem, da smo talci ad hoc populističnih rešitev, ki pa ne naslovijo strukturnih anomalij našega zdravstvenega sistema. Nekako se mi dozdeva, da nedelovanje sistema v resnici ustreza preveč interesnim skupinam. Samo v primerljivih evropskih državah imamo zdravstvene sisteme, ki uspešno kombinirajo javno in zasebno zdravstvo, mi se o tem sploh ne pogovarjamo in si delamo utvaro, da imamo javni zdravstveni sistem, ki nam pred očmi razpada, hkrati pa nastaja paralelni sistem zasebnega zdravstva, ki ni dovolj reguliran. Centralni sistem javnega naročanja, boljša organizacija in večja učinkovitost javnih zdravstvenih zavodov, plačilo zdravnikov glede na težo in obseg dela, bi bilo samo nekaj ukrepov, ki bi morda lahko izboljšali dostopnost, gospodarnost javnega zdravstva in pa ustavili beg možganov.
Danes imamo javni zdravstveni sistem, vsi prisegajo na to kot na nekaj svetega. Na papirju. Otrok pa recimo v tem javnem zdravstvenem sistemu ne bo prišel do ortodonta v manj kot petih letih. Cel kup medicinskih pripomočkov tudi za otroke je plačljivih. Hkrati pa spregledamo dejstvo, da za zdravstveni sistem damo manj deleža BDP, kot je povprečje držav OECD in 4–5 odstotkov manj kot Nemčija ali Francija (ki imata ta delež med 12 in 13 % BDP). In tudi v teh državah je javni zdravstveni sistem namenjen delu storitev – pretežno gre za zdravstvene storitve, ki so nujne za ohranitev zdravja, del – zlasti tisti, ki se dojema kot nekakšen nadstandard – pa se financira iz zasebnih zavarovanj in uresničuje v zasebnem zdravstvu.
Večkrat so se pojavljala namigovanja, da nameravate tudi vstopiti v politiko. Ste kdaj gojili tovrstne želje? Pod kakšnimi pogoji bi se morebiti odločili za vstop v politiko?
Žalostno je, da je danes biti politik že skoraj družbeno zavržno. Nekako vlada prepričanje, da se tako in tako nič ne da spremeniti in da na koncu koncev pač vedno prevlada status quo, ki pa nas ne bo premaknil naprej. Vso naravno prednost pred državami Srednje Evrope, s katerimi smo se primerjali, smo počasi izgubili. Slej kot prej bomo potrebovali drugačen pristop tudi in predvsem v politiki.
Kako gledate na predsednico države Natašo Pirc Musar, ki ni samo premožna, ampak skupaj s soprogom zelo bogata – je kdaj karkoli darovala ZPM Moste - Polje?
Ne zdi se mi primerno, da se kogarkoli diskreditira samo zato, ker je premožen ali bogat. S predsednico na ZPM Moste - Polje dolgo in dobro sodelujemo.
Glede na porazno stanje politike v državi, me zanima, če se kdaj sploh še udeležujete volitev in koga volite?
Volitev se vedno udeležim.
Kdaj bo osnovna šola, ki je v Sloveniji obvezna, tudi brezplačna? Zazdaj je brezplačna samo na papirju, v resničnem življenju pa starši vsak mesec dobimo kakšno položnico iz šole.
To je tudi naša pobuda že več let. V tem letu se je zgodil premik na področju subvencionirane šolske prehrane, nismo pa še tam, kjer bi želeli biti. Zagotovo bomo vztrajali pri tem, da otrokom omogočimo brezplačno osnovnošolsko izobraževanje. Kot sem že omenila, je največje socialno razslojevanje prav med osnovnošolci. Hkrati moramo vedeti, da je najrevnejšim ali socialno najšibkejšim postavljen stekleni stop, skozenj pa ne glede na talente in potenciale zaradi revščine ne zmorejo, in tako izgubljamo cele generacije otrok, ki bi lahko bili izjemni v svojih sposobnostih, a je revščina previsoka ovira. Zato se tudi s programom Botrstvo v Sloveniji in projekti, kot sta Sklad za razvoj talentov in Dijaški sklad, trudimo ponuditi pomoč otrokom, da lahko uresničujejo svoje potenciale in si tlakujejo pot v lepšo prihodnost.
Kako gledate na dejstvo, da danes že otroci pred odhodom v šolo doživljajo tesnobo? Mar ni strašljivo videti drobnega otroka, kako težko diha in prizna, da ga pred poukom tišči v prsnem košu? Kaj je pri tem narobe?
Tu pa po mojem mnenju trčimo že v vzgojne težave staršev in ne le revščine. Tesnoba je nekaj, kar se je v zadnjih letih neverjetno razpaslo, skratka, vemo, da se ni pojavila šele včeraj. Tudi mi, ko smo bili mahni, smo jo imeli, vendar je nismo imenovali tako in v njej nismo videli resnega problema. Dandanes pa so otroci že od malega opremljeni s telefoni in tablicami, kjer se soočajo z vsebinami, ki si jih ne znajo razložiti, pričakovanja, ki se pojavijo v šolskem okolju, pa so zanje lahko hitro prevelika. Starši moramo otrokom namenjati več pozornosti, namesto da jim dovolimo, da se odmikajo v virtualni svet. Tam imajo vse možnosti biti nekdo drug, kar pa v resničnem življenju ni mogoče. Otroci iz socialno šibkega okolja pogosto nimajo podpore staršev, nimajo doživetij, o katerih bi se lahko pogovarjali z vrstniki, zato socialno izključevanje in izločanje poteka že v vrtcih. Na igriščih ni več otrok, ki bi se družili in krepili svoje fizične sposobnosti, komunikacijske sposobnosti in druge oblike socializacije. Zapiranje v družinske celice, ki niso vedno funkcionalne, postaja vse večje in vse bolj razkraja našo družbo.
Mediji bi lahko naredili veliko več dobrega v državi, če ne bi iskali izključno tendencioznih zgodb, s katerimi na spletu nabirajo klike, ampak bi izpostavljali prave zgodbe in prave težave ter iskali rešitve?
S tem se zelo strinjam. Mediji imajo moč združevanja in tudi razdiranja ter ustvarjanja javnega mnenja. Med nami je veliko lepih in navdihujočih zgodb, ki bi jih bilo vredno izpostaviti, in pa veliko takih, ki bi si zaslužile pozornost in razkrivanje nepravilnosti in poudarjanje odgovornih.
Kateri dobri mož vas je obiskal decembra? Božiček ali dedek Mraz?
Že v mojem otroštvu je naokoli vedno prišel dedek Mraz in tako je bilo tudi zdaj.
