Kaj je glavni vzrok pomanjkanja kadra?
Vzrokov je več. Imamo sicer dober izobraževalni sistem, tehniki zdravstvene nege se še vedno lahko vključujejo tako v univerzitetne kot strokovne študijske programe in se šolajo vse do magistrskega ali doktorskega študija. Imamo 13 srednjih zdravstvenih šol in 8 fakultet na področju zdravstva in zdravstvene nege. Vsako leto srednješolsko izobraževanje konča več kot tisoč dijakov. Smo pa letos prvič opazili negativni trend vpisa v program zdravstvena nega. Mladi se zdaj odločajo za poklice, ki jim nudijo več prostega časa.
Delo v zdravstveni negi in babištvu je delo v triizmenskem turnusu, sedem dni na teden, 365 dni v letu. To je poseben življenjski slog, ki mu današnje vrednote v družbi enostavno niso več naklonjene. Drugi vzrok so slabi delovni pogoji, od slabih prostorov do prehrane med delovnim časom. V zadnjih 30 letih so še najbolj arhitekturno in modernizacijsko napredovali zdravstveni domovi, obnavljajo se tudi domovi starejših občanov, medtem ko smo zadnjo bolnišnico v državi zgradili v nekem drugem sistemu in nekem drugem stoletju. Stari modeli ne delujejo več, mladi želijo biti sprejeti, želijo imeti vpliv, želijo sodelovati, želijo se tudi izobraževati, ampak kot da tega nosilci zdravstvene dejavnosti nočejo sprejeti.
Imate morda podatke, koliko medicinskih sester prestopi v druge poklice prav zaradi vsega tega, kar ste našteli?
Zdaj je trend intenzivnega upokojevanja, imamo tudi zapuščanje poklica zaradi izčrpanosti. Pri nas ljudje delajo po 200 ur mesečno in to jih izčrpava. Istočasno se seveda mladi včlanjujejo, a vsi tisti, ki vstopajo v sistem, ne morejo zapolniti vrzeli upokojevanja in zapuščanja poklica. Zato smo v zadnjih 20 letih še vedno v minusu med 20 in 25 odstotki. Socialnovarstveni zavodi so verjetno v tem trenutku še bistveno na slabšem. Tako da dejansko le premeščamo iste ljudi z enega oddelka na drugega, le prerazporejamo eno in isto kvoto.
Dotakniva se še plač. Občutek imamo, da so zdravniki ves čas v ospredju, medicinske sestre pa ne. Zdravniki budno pazijo, da se ne bi podrla razmerja med plačami?
Status ali pomembnost nekega poklica se odraža tudi skozi denar. Delamo v težkih razmerah, v nasprotju z našimi prostori se vsak nakupovalni center blešči od luči in prijetne klime. Potem je tukaj še težko delo, fizično in psihično, z veliko odgovornosti. Se pravi, odgovornost za življenje, za zdravje. Ta poklic bo postal zaželen, ko bosta imela tehnik zdravstvene nege oziroma diplomirana medicinska sestra normalne delovne pogoje in bosta zaslužila toliko, da bosta lahko odplačevala konkreten kredit za reševanje svojega stanovanjskega problema. Danes pa mladi v našem poklicu začnejo z minimalno plačo ali pa malo nad njo. To je sramotno. Jaz si to upam reči na glas, in dokler družba ne bo prepoznala, da so vrednota poklici, ki ustvarjajo dobrobit, in morajo biti cenjeni in spoštovani ter primerno ovrednoteni, se nam slabo piše. To so poklici v vzgoji, izobraževanju, v zdravstvu. Ali nam je v interesu, da imamo butast narod ali pa nezdrave ljudi? Če bomo imeli zdrave in izobražene, bodo lahko ljudje tudi ustvarjali in bomo bogati vsi skupaj.
Kako ocenjujete pogajanja z vlado?
Kot strokovna organizacija v pogajanja nismo vključeni. Pripravljamo le določena strokovna izhodišča, pogajanja pa so zdaj popolnoma zamrla. Lahko pa smo iz medijev prebrali, da bi se kolač plač za zdravnike povečal, za zdravstveno nego in druge pa ne. Trg bo moral začeti uravnavati te potrebe. Če na trgu ni posameznih profilov, moramo te profile na trg pripeljati tudi z neko drugo spodbudo. Kaj se dogaja s kuharji, z mesarji? Če hočeš kuharja dobiti, ga moraš tudi pošteno plačati.
Zdaj se veliko pozornosti posveča tudi tujcem, s katerimi bi želeli rešiti marsikatero kadrovsko vprašanje. Kako pa vi gledate na to, v zdravstvu, oziroma kaj to s seboj prinaša, od jezika do primerljivosti izobrazbe?
Pri tem bi izpostavila dve stvari. To, da Slovenija nikoli ni bila povsem samooskrbna s kadrom. Že v 70., 80. letih prejšnjega stoletja, ko smo bili še skupna država na Balkanu, je bil priliv iz drugih republik nekaj običajnega. Nikoli ne bi odprli niti kliničnega centra v Ljubljani, če si ne bi pomagali s tem prilivom. Od leta 1991 je to povsem zamrlo, zdaj s promili merimo zaposlovanja iz drugih republik nekdanje skupne države. Moram pa poudariti, da mora slovenski jezik ostati zelo reguliran zaradi varnosti in kakovosti obravnave.
Če ne razumeš, kaj ti sporoča pacient, je to nevarno tako za pacienta kot za zdravstvenega delavca. Res pa je, da smo tukaj togi, prizadevamo si, da bi nekatere zadeve birokratsko poenostavili. Nikakor ne v tistem delu, kjer gre za stroko. A zdravniki so si skozi zakon in uredbe pripravili lažjo pot, pri sestrah na primer ni reševanja stanovanjskega problema. Ne zaznavamo posebne integracije v okolje, čeprav je naš kader v 90 odstotkih sestavljen iz žensk, ki pa se zagotovo odlično integrirajo v družbo. Bojim se sicer, da smo popolnoma nekonkurenčni. V samo 70 kilometrov oddaljeni sosednji državi ponujajo brezplačno učenje nemškega jezika, za začetek subvencionirano najemnino v stanovanjskih četrtih. Tukaj, pri nas, ni nič od tega.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
