Medtem ko se naša največja gradbena podjetja pri največjih državnih investicijah rada povezujejo v konzorcije, s čimer si ne zbijajo cen, zdaj dobivajo novo konkurenco. Na javne razpise, ki so bili do zdaj rezervirani za peščico velikih domačih igralcev, so se namreč začela prijavljati tudi gradbena podjetja iz Srbije. Tako se za gradnjo nove infekcijske klinike v UKC Ljubljana zanimata podjetji Inobačka iz Novega Sada in W. D. Concord West iz Beograda. V začetku meseca sta na razpisu oddali drugo najugodnejšo ponudbo, vredno 110 milijonov evrov. V zadnjih letih so med tujimi gradbinci, ki so se potegovali za posle v Sloveniji, prevladovali gradbinci iz Avstrije, Italije in Turčije. Kaj se torej skriva v ozadju prihoda podjetij iz Srbije? In kako blizu so ta oblastem v Beogradu?
Od šole v Lendavi do UKC Ljubljana
Gradnja nove infekcijske klinike UKC Ljubljana je eden največjih investicijskih projektov v domačem zdravstvu. Imela bo štiri nadstropja, pritličje in tri kleti, stala pa bo ob sedanji zgradbi infekcijske klinike na Japljevi ulici, ki je močno dotrajana in premajhna. Začetek gradnje je predviden januarja prihodnje leto, končana pa naj bi bila spomladi 2026.
Na razpis so prispele tri ponudbe. Najugodnejšo sta skupaj oddala Kolektor Koling, ki je v lasti idrijske skupine Kolektor, in CGP Darija Južne. Vrednost: 95,5 milijona evrov. To je 15 milijonov evrov manj od ponudbe, ki sta jo oddala Inobačka in W. D. Concord West.
O podjetju Inobačka iz Novega Sada smo na necenzurirano.si prvič poročali letos poleti, ko ga je Občina Lendava najela za obnovo in prizidavo stare šole v vasi Čentiba. V Sloveniji je že ustanovilo podružnico, ki jo vodi Boštjan Peterman, pred leti svetovalec uprave DZS. Letos poleti se je v občini Lendava, ki jo vodi nekdanji poslanec SDS Janez Magyar, potegovalo tudi za gradnjo telovadnice, a za las ostalo brez pogodbe.
V zadnjih letih je podjetje Inobačka tesno sodelovalo z nekdanjim županom Novega Sada Milošem Vučevićem. Ta je zdaj minister za obrambo, ki mu je srbski predsednik Aleksandar Vučić letos spomladi prepustil vodenje vladajoče Srbske napredne stranke (SNS).
Ko Vučić prevzame oblast, prihodki eksplodirajo
Še tesneje je s trenutno srbsko oblastjo povezano podjetje W. D. Concord West. To je v lasti nekdanjega nogometaša Željka Drčelića. Še leta 2011 je ustvarilo le pol milijona evrov prihodkov. Ko je oblast prevzela Vučićeva SNS, so začeli strmo rasti. Lani so tako dosegli že 109 milijonov evrov.
V tem času je dobilo 28,5 milijona evrov vreden posel gradnje stadiona v Zaječarju, sodelovalo pa je tudi pri prenovi letališča Nikola Tesla v Beogradu. Iz vrst srbske opozicije je bilo konec lanskega leta mogoče slišati, da že vsak peti državni gradbeni posel v Srbiji konča v rokah podjetja W. D. Concord West.
Kdo jim v Sloveniji odpira vrata
V domačih gradbenih krogih krožijo različne informacije, kdo srbskim podjetjem v Sloveniji odpira vrata. Boštjan Peterman, direktor slovenske podružnice Inobačke, je sicer pred slabim desetletjem sodeloval pri prodaji družbe Trimo Trebnje, kjer je bil svetovalec irskega Kingspana. Na koncu je njen lastnik postal poljski sklad Innova Capital. Peterman je takrat veljal za zaupnika nekdanjega prvega moža NLB Janka Medje.
Leta 2016 je Petermanovo srbsko podjetje Optima project zmagalo na dražbi za nakup jahte v lasti nekdanjega lastnika Meje Šentjur Darka Zupanca, a nikoli ni plačalo kupnine. Naposled je jahta končala v rokah srbskega poslovneža Vasilija Miškovića, pri čemer ni mogoče izključiti možnosti, da je bil Peterman že takrat zgolj krinka za kupca iz Srbije.
Inobačka in W. D. Concord West v konzorciju za gradnjo infekcijske klinike sodelujeta s celjskim gradbenim podjetjem Remont, ki ga vodi Matjaž Pavčič. Lani je dobilo tri milijone evrov vreden projekt obnove zdravstvenega doma v Celju.
Jim pomaga skrivnostni poslovnež z odličnimi zvezami?
Toda po informacijah iz več virov naj bi Srbe v Slovenijo pomagal pripeljati Andrej Rautner, lastnik podjetja AR Plane, ki ima odlične zveze v gradbenih, političnih in obveščevalnih krogih držav nekdanje Jugoslavije. Rautner se praktično ne pojavlja v javnosti. Najpogosteje ga je mogoče najti v tveganih, celo špekulativnih poslih, ki so »pod radarjem«. Rad se loteva nakupov nasedlih nepremičninskih projektov. Odkupoval je tudi terjatve v podjetjih, ki so bila na robu stečaja.
Rautnerjevo ime je v zadnjem času najbolj odmevalo v javnosti zaradi skoraj dva milijona evrov visoke odškodnine, ki jo je morala Občina Izola leta 2019 izplačati njegovemu podjetju R Mercuri. To je leta 2005 kupilo zemljišče s halo ob izolski ladjedelnici. Nekaj let pozneje ga je hotelo prodati hrvaškemu podjetju, pri čemer je predpogodba vključevala pogoj, da mora občina spremeniti prostorske načrte. To se ni zgodilo, zaradi česar je bilo zemljišče prodano po nižji ceni. Podjetje R Mercuri je razliko skupaj z obrestmi iztožilo od občine.
Leta 2021 se je Rautner na območju Bijeljine v srbskem delu Bosne in Hercegovine potegoval za koncesijo za raziskovanje in izkopavanje litija, ene najbolj iskanih kovin na svetu. V posel je vložil okrog šest milijonov evrov kapitala. Po zadnjih informacijah se zatika pri lokalnih oblasteh, ki trdijo, da nimajo dovolj zanesljivih podatkov o tem, ali in kolikšne so zaloge litija pod zemljo.
Za Rautnerja je več let pred prihodom v politiko delal Marjan Dikaučič, nekdanji minister za pravosodje v tretji vladi Janeza Janše, ki je zdaj direktor gradbenega podjetja VOC Celje. Še bolj znan je Rautnerjev svak Nicholas Oman, častni konzul Liberije, ki je bil eden od akterjev orožarskih afer iz obdobja osamosvajanja Slovenije. Najbolj znana dobava je povezana z dobavo skoraj 900.000 plinskih mask ruske proizvodnje, za katero je od nove države neuspešno zahteval devet milijonov ameriških dolarjev.
