Ekipo »vražjih« članic GRZS so sestavljale Jasmina, Andreja, Tereza in Ota, ki so že na premierni udeležbi osvojile drugo mesto, in zahvaljujejo se vsem, ki so jim pomagali na poti do uspeha. Dekleta so svoje vtise strnile tudi v članku na spletni strani GRS.
Kot je povedala vodja ekipe Jasmina Munih, so v ekipi stavile predvsem na sodelovanje, ki je ključno tudi pri resničnih reševalnih akcijah, in kljub vsem težavam med opravljanjem nalog, od fizičnega do psihičnega napora, so sledile zadanemu cilju: »V ekipi smo bile posameznice z različnimi sposobnostmi in vlogami, a prav ta raznolikost nam je dala polet, da si dokažemo, da lahko izpolnimo zadano nalogo. Prav vsaka je prevzela odgovornost za svojo vlogo v ekipi. Ključna sta bila medsebojno zaupanje ter razdelitev bremen in odgovornosti.«
Razmere kot ob pravem reševanju
Proga, na kateri so morale opraviti celo serijo nalog, je bila zahtevna, dekleta pa so se dejansko spoznala šele dober teden pred tekmovanjem.
Običajno sicer gorski reševalci med seboj ne tekmujejo, ampak v bitki s časom, gorami in vremenom sodelujejo pri reševanju življenj, pomemben del reševanja je prav posredovanje ob nesrečah na težko dostopnih področjih. Zato je tekmovalna proga odlično simulirala resnične razmere reševanja, ki zahtevajo kondicijsko in psihično moč, vse veščine plezanja in teka ter spretnosti pravilnega stopnjevanja ritma in pravilnega ocenjevanja položaja. »Tako kot pri reševalni akciji tudi na tekmi ni šlo vse po načrtu, in pri uspehu sta največ šteli medsebojna usklajenost in pomoč – vsi za enega, eden za vse,« je dodala Jasmina.
Do nadmorske višine 2000 metrov in več
Tekma se je začela z množičnim, hitrim startom na nadmorski višini 1040 metrov. Kot pravijo reševalke same, so se tekme lotile prav tako kot pravega reševanja, od prvega trenutka »na polno«, a so morale pri tem paziti, da so imele dober pregled nad dogajanjem ter da so pravilno porazdelile svojo energijo. Proga je bila dolga kar 17 kilometrov, s skupno 1250 metri vzpona in 1440 metri spusta, najvišja točka pa je dosegala 2130 metrov nadmorske višine.
Pravijo, da so veliko prednosti pred zasledovalkami pridobile ob strmem spustu po melišču. »Prav tek navzdol, pri katerem je potrebna velika mera previdnosti, je meni najljubša, sicer tehnično zelo zahtevna disciplina. Takrat si dovolim, da 'spustim' telo, a ga seveda še vedno obvladujem. Pot je bila strma in spolzka gozdna steza, prekrita s številnimi koreninami, kjer je vsak korak zahteval posebno previdnost,« še pravi Jasmina Munih.
Ekipa Slovenka je bila sicer ena od treh ekip iz Slovenije, ki so se vse odlično odrezale. Ekipa GRZS 2 je osvojila prvo mesto med tujimi ekipami in skupno drugo mesto. Ekipa GRZS 3 je osvojila 16. mesto in GRS Tolmin 40. mesto.
Ob tem so tekmovalke in tekmovalci odločeni, da se bodo na preizkušnji naslednje leto potegovali za prvo mesto, kljub tekmovalnemu duhu pa seveda nihče ni pozabil na glavno vodilo – pomagati in reševati življenja!
