Starejši občani jo poznajo pod imenom spodnja Nama, saj je bila na tem mestu nekoč veleblagovnica. Ker je bil Mayer po rodu iz Avstrije, so ga partizanske čete po koncu druge svetovne vojne menda zajele in usmrtile. Njegovo ženo in hčerki so izgnali v Avstrijo, imetje pa zasegli. Nekoliko toga, a impozantna stavba v središču mesta se je po razpadu nekdanje skupne države s postopkom denacionalizacije vrnila v roke lastnikom. Pogovarjali smo se z vnukom Emerika Mayerja, podjetnikom Federicom Pignatellijem, lastnikom velikih fotografskih in modnih studiev po svetu, ki bi družinsko palačo na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani rad spremenil v luksuzni hotel.
Vaša rodbina po materini strani izhaja iz Ljubljane. Kakšni občutki vas danes spreletijo, ko obiščete to mesto?
Ne gre samo za to mesto, temveč za Slovenijo v celoti. Nanjo sem zelo navezan, želim pa si, da bi bila tudi ta nekoliko bolj navezana name. V celoti gledano, je to ena od držav, ki imajo največ pozitivnih lastnosti, prepotoval pa sem že velik del sveta. Ima veliko naravnih danosti, vendar je še pomembneje to, da ste jih Slovenci znali ohraniti in zaščiti. Svojo domovino cenite, torej pazite nanjo. Ljubljana je lična, življenje v njej pa zelo kakovostno. Mislim, da je župan opravil odlično delo, pred 20 leti je bila namreč Ljubljana zelo drugačna. A čeprav mi je Slovenija zelo pri srcu, moram na žalost priznati, da me je razočarala. Ne morem razumeti, kako je lahko država, ki ima toliko naravnih in človeških virov, hkrati tako zavrta in v nekaterih pogledih celo nedemokratična. Tako je, kot če bi Sloveniji še vedno krojil usodo ozek krog poznanstev, ki je prijateljstva sklepal še za časa nekdanjega političnega sistema. Tudi način razmišljanja pripada nekemu drugemu, že izživetem času.
To je mantra, ki v Sloveniji ni nova. Redno jo ponavljajo nekateri politiki, zlasti s konservativnega pola. Ali ste lahko bolj konkretni?
To sem izkusil na svoji koži, in sicer prek stika, ki sem ga imel s slovenskim sodnim sistemom. Moja družina se že dolga leta spopada s tem sistemom, borimo se, da bi dobili nazaj svojo lastnino, ki nam je bila protipravno odvzeta. Nikoli ne bom pozabil, da so mojega dedka Emerika Mayerja, ki je bil slovenski državljan, po drugi svetovni vojni mučili in umorili, samo zato, ker je bil po rodu iz Nemčije. Navkljub temu, da je med nemško okupacijo, med katero so na žalost Nemci na krut način pobili ogromno Slovencev, rešil 25 slovenskih družin, ki so sodelovale s partizani. Uspešno jim je pomagal se skrivati. Po koncu vojne pa so ga aretirali, mu zasegli vso premoženje in ga mučili. Preminil je v strašnih mukah na Pohorju, kjer so ga usmrtili.
Kdo je bil pravzaprav Emerik Mayer?
Bil je dober človek in izjemna osebnost. Bil je podjetnik, ki je verjel v ljudi, predvsem pa jih je spoštoval. Prepričan je bil, da je treba zaposlene pošteno plačati in da je treba sadove uspeha deliti tudi z njimi. Zares uspešen si samo tedaj, kadar s teboj rastejo tudi tvoji zaposleni. Zaposloval je več kot 250 ljudi in njihovih družin. Doma je bil iz avstrijskega Gradca, a je pozneje postal slovenski državljan. Imel je v lasti banko v Ljubljani, pomembno tekstilno podjetje nedaleč od Bleda in veleblagovnico v srcu Ljubljane – v prostorih stavbe na Wolfovi ulici 1. Ponavljam: do Slovenije gojim veliko naklonjenost, Slovence izjemno cenim, razumem, da so skozi zgodovino utrpeli veliko, a hkrati ne morem doumeti, zakaj se ta država ne more osvoboditi spon preteklosti. Slovenija se mora iztrgati iz objema preteklosti, da bi lahko izkoristila vse svoje potenciale. To je najbolj neverjetnih držav na svetu, kajti tako majhna je, a ima skoraj vse. Ima neokrnjeno naravo, je povezovalni člen med vzhodno in zahodno Evropo. Med drugim se tukaj odlično je in pije, kar je zame kot za Italijana zelo pomembno. (smeh) Edino, česar nima, je pravičen in neodvisen sodni sistem.
Proces denacionalizacije je bil za vašo družino dolg in mukotrpen. Katero imetje so vam slovenske oblasti vrnile, katerega pa ne?
Povrnili nam niso še veliko zemljišč, niti družinske zlatnine, pohištva, umetnin, slikarskih del, pa tudi ne denarja in zlata, ki sta bila v bankah. Uspelo nam je dobiti nazaj nekaj zemlje in nekatere nepremičnine, denimo palačo na Wolfovi 1, za katero sem zelo ponosen, da je spet v družinski lasti. A tukaj se zgodba ne konča. Težave smo imeli, in jih pravzaprav še vedno imamo, z nekdanjo družinsko odvetnico Tjašo Andrée Prosenc. Pred časom je namreč odvetnica prekoračila svoja pooblastila, priredila notarski zapisnik in za direktorico družbe Eurocapital Partners Estate, prek katere si moja družina lasti nepremičnino na Wolfovi ulici, vpisala mojo mamo Doris Mayer. Tako sem povsem po naključju izvedel, da nisem več direktor. Prosenčeva ji je nato dala za podpisati kopico dokumentov v slovenskem jeziku – moja mati, ki je dopolnila 97. leto starosti, znati izgovoriti le nekaj slovenskih besed –, za katere ji je bilo obrazloženo, da so to dokumenti za pridobitev zaplenjenega imetja, a so bili pravzaprav dokumenti za prodajo dela stavbe, kakopak Prosenčevi. Odvetnica je tako pridobila premoženje zase in za svojega sina. Absurdno, da nekdo lahko gre na notarski urad, kar tako izbriše neko ime in napiše neko drugo, kajne? Si predstavljate, da bi to storil jaz in si tako prilastil imetje, hišo, ki je od nekoga drugega? Zelo smo prizadeti zaradi tega, kar nam je povzročila odvetnica, ki bi morala biti kot prva zaupanja vredna oseba. Komu lahko zaupaš, če ne svojemu odvetniku oziroma odvetnici?
Gre za hude obtožbe. Kdaj ste prvič opazili, da niste več direktor družbe?
Leta zatem, ko je bilo to že storjeno. Večkrat sva se slišala po telefonu in se tudi videla najmanj enkrat letno, a mi nikoli ni povedala, da je za direktorico podjetja postavila mamo. Notar tega ni opazil, tako da je eno izmed stanovanj na Wolfovi 1 kar magično prešlo v roke gospe Prosenc. Enako se je zgodilo s trgovino, več kot 200 kvadratnih metro veliko nepremičnino, ki jo je dobil njen sin. Glede na način, kako je to izvedla, smo se počutili okradene in ogoljufane. Seveda smo zadevo pripeljali na sodišče, a smo naleteli na gluha ušesa. Odvetnica namreč dobra pozna sodne kroge … Sodna in zakonodajna oblast bi morali varovati državljane in tujce, ki vlagajo v državo. A v Sloveniji žal ni tako. Tega se je dobro zavedal tudi nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, s katerim gojiva prijateljski odnos. Poznam tudi njegovo soprogo Melanio Trump – mimogrede, bil sem prva oseba, ki jo je poklicala, potem ko je priletela v New York. Velikokrat je poskusila prepričati Donalda, da investira v Slovenijo, pa tega ni hotel. Ob priložnosti sem ga vprašal, zakaj. Odgovoril mi je, da je to zato, ker zakonodaja ni naklonjena tujim podjetnikom. Čeprav mu tedaj nisem verjel, zdaj dobro razumem njegove besede. Verjamem, da so tuje naložbe v katerokoli državo dobra stvar, ker prinašajo inovacije in kapital, in Slovenija bi morala biti odprta zanje, vendar brez pravičnega sodnega sistema zunanji investitorji ne bodo nikoli prišli v čudovito Slovenijo.
Nemara pa v Sloveniji nočemo še več kapitala, investicij, ker bi tako izgubili tiste »naravne danosti«, ki ste jih omenjali na začetku pogovora.
Morebiti jih res ne potrebujete, saj je vaša domovina kulturno, gospodarsko in tehnološko zelo napredna. Vendar pa žal, vsaj sodeč po svojem opažanju, v Sloveniji še vedno prevladuje mentaliteta majhne države. Sodna in zakonodajna oblast pa samo prispevata k takšni miselnosti.
Kakšne načrte imate s stavbo na Wolfovi ulici 1? Omenili ste, da na tem mestu nameravate graditi hotel.
Mislim, da bi morala imeti ta palača zaradi svoje lokacije, zgodovine in arhitektonske vrednosti, pomembno funkcijo v Ljubljani. V strogem središču mesta ni večjega razkošnega hotela s petimi zvezdicami, kot bi se spodobil za takšno mesto. To prelestno stavbo, ki se izrisuje nad Ljubljanico ter se bahavo dviguje nad Tromostovjem in Prešernovim trgom, z izjemnim razgledom na Ljubljanski grad, bi lahko spremenili v vrhunski hotel, ki bi v mesto privabil turizem višjega ranga. Za Ljubljano bi bilo to nekaj dobrega, saj bi znani in pomembni ljudje dobili priložnost, da spoznajo mesto in državo. Tako je denimo v hotelu Cipriani v Benetkah, kjer imaš zvečer ob aperitivu priložnost spoznati vse velike igralce Hollywooda. Kakovosten in luksuzen hotel je vedno dobro povabilo v mesto.
