Nedavno je agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti dr. Aleš Kuhar opozoril, da se piščanci najboljše kakovosti, vzrejeni v Sloveniji, prodajajo v tujini, medtem pa slovenski potrošnik kupuje poceni uvoženo perutnino. »Medtem ko imamo pri proizvodnji zelenjave razvojne težave, je pri mesu nekoliko drugače. Še posebej pri piščančjem se lahko pohvalimo z izrazito visoko kakovostjo in organiziranostjo oskrbnih verig. Se pa trgovci večkrat poigrajo in pripeljejo v trgovine meso cenejšega tujega dobavitelja ter tako poskušajo 'stisniti' slovenske dobavitelje. Gre za precej zapleteno pogajalsko dogajanje, a je nespametno. Slovenski potrošnik seveda odreagira, saj je večina navajena kakovostnega piščančjega mesa domače pridelave in v trgovinah tuje zavrne. Večji je problem v šolah, menzah in hotelih, kjer se da uspešno 'zamaskirati' poreklo mesa, zato je tam večinski delež mesa tujega porekla in slabše kakovosti,« razloži Kuhar in še posebej poudari, da slovenski kmetje pri prireji piščancev in drugih rejnih živali uporabljajo izrazito manjše količine antibiotikov kot konkurenti v državah, od koder uvažamo meso ter izdelke iz njega. »Treba je trkati na razum potrošnikov, da ne nasedajo trgovcu, ki na policah ponudi tuje meso po nižjih cenah.«
Zniževanje cen so le pobožne sanje
Če bomo posegali po poceni mesu tujega izvora, ga bomo imeli na policah čedalje več. Trgovci nam bodo vedno nastavili to, kar kupujemo. Določen delež potrošnikov bo seveda ravnal pametno, ampak več je tistih, ki bodo ravnali po stanju v denarnici. Mar ne bi mogla take slabe naložbe v zdravje državljanov vlada preprečiti s subvencioniranjem mesa slovenskega porekla, da bi bilo to povprečnemu Slovencu dostopnejše? Da bi si slehernik lahko privoščil slovenskega premium piščanca? »Da bi cene hrane zniževali s subvencijami, ni realno, četudi bi to morda delovalo. To bi zahtevalo kompleksne postopke, ki so do določene mere razviti v posameznih državah ZDA. Bi pa politika v Sloveniji morala zastaviti še učinkovitejše ukrepe za zniževanje stroškov proizvodnje in krepitev konkurenčnosti kmetijstva ter živilskih podjetij, kar bi se srednjeročno moralo pokazati v tem, da bi bila slovenska hrana cenejša. Ponovno pa izpostavljam, da je treba posredovati v celotni prehranski verigi (izboljševanje tehnologij, opreme, organiziranost, izobraževanje kmetov, živilske industrije), ne zgolj pri kmetih. To je tako, kot da bi v neki državi želeli imeti večjo proizvodnjo pohištva, pa bi za to podpirali izključno gozdarstvo, ne pa mizarstva, oblikovanja pohištva, premaznih sredstev ...«
Ukinjena subvencija za zelenjavo
Ko smo se pogovarjali z enim večjih kmetov, pridelovalcev zelenjave (želel je ostati neimenovan), je izrazil skrb zaradi naše samooskrbe z zelenjavo. »Politika je ukinila subvencijo za zelenjavo, poleg tega nas bodo še dodatno obdavčili (zelenjava kot posebna kultura), zato mislim, da slovenske zelenjave počasi ne bo več na trgovski policah. Imamo tudi težave z delovno silo, ki je draga, pa tudi težko dobiš delavce. Verjetno bo treba spoštovati evropsko politiko, našo zemljo posejati s travico in se potem preživljati s subvencijami za njeno mulčenje. Zdi se že tako, da nas peljejo v to smer,« je povedal zelenjadar, ki oskrbuje dva večja trgovca in enega diskontnega trgovca.
Ogorčen je, da je na trgovskih policah polno zelenjave iz drugih evropskih držav ali celo držav, kjer so dovoljeni strupi, ki jih naši kmeti ne smejo uporabljati že 20 let. »Naši pridelki so v primerjavi s tistimi od drugod super ekološki! Razjezi me, ker so nam prepovedali uporabo pesticidov zaradi zaščite potrošnika, po drugi strani jih pa ne zanima, da zastrupljeni pridelki k nam prihajajo od drugod. Tako se potrošnika ne ščiti!«
Na vprašanje, zakaj meni, da pred dnevi v supermarketu ni bilo možno kupiti slovenske solate, ne kumar niti paprike, je odgovoril: »Verjetno igrajo tukaj svojo vlogo posredniki in nižje cene. Med dopusti z nizkimi cenami na trgovce pritiskajo tuji pridelovalci, ki pa jim slovenski ne moremo konkurirati.«
Tudi Kuhar meni, da v Sloveniji pri varovanju narave ne moremo biti neki birokratski otoček in zavirati proizvodnjo kmetijskih surovin, medtem ko smo odvisni od uvoza. Solatnice, na primer, praviloma uvažamo iz držav z najintenzivnejšo in praviloma okoljsko problematično pridelavo. Tam uporabljajo prakse, ki v Sloveniji niso dovoljene. »Če želimo v Sloveniji okrepiti pridelavo zelenjave, moramo natančno pregledati administrativne in druge prepreke ter jih po premisleku odpravljati,« meni.
Nevedna politika?
Kuhar mnogokrat opozarja, da ima splošna javnost napačno predstavo o tem, da hrana nastaja na kmetijah. S tem, da cenimo delo kmeta, ni sicer čisto nič narobe, ampak to, da imamo hrano v trgovinah, je rezultat utečenega sodelovanja členov oskrbne verige s hrano; od kmeta, preko živilskih podjetij do trgovine. Pri reševanju prehranske suverenosti Slovenije je zgrešeno slepo osredotočanje zgolj na kmetijstvo, kar je tudi posledica ravnanja (nevednih?) odločevalcev pri strateških odločitvah. »Izgubljamo zavedanje, da je kmetijstvo sicer zelo zahtevna dejavnost, ki prideluje kmetijske surovine, vendar jih v sodobnem svetu večina ljudi uživa šele po tem, ko so predelane v kakovostna živila in na voljo v trgovini. Moti me, da je slovenska kmetijska politika desetletja ignorirala ali povsem prezrla to, da mora graditi konkurenčno povezavo med slovenskimi kmeti in predelovalci surovin (živilskopredelovalna podjetja) ter da ju mora podpirati sinhronizirano. Žal so številni politiki v zadnjih desetletjih raje izbrali preprostejši populistični pristop in sodelovali pri gradnji 'kulta kmetijstva'. To je sicer všečno, a je ta politični model izjemno kratkoviden in razvojno poguben.«
Torej mi, ki že leta nagovarjamo ljudi, naj kupujejo neposredno pri kmetih, zgrešeno menimo, da bodo sčasoma ljudje množično drli na kmetije, ko pa v resnici (še vedno) večinoma kupujemo v bližnjih supermarketih? Kjer si, recimo, ne moremo kupiti kakovostne solate ledenke. »Če sprašujete o spodbujanju predelave na domu in neposredne prodaje na kmetiji, je temu v zadnjem desetletju in več slovenska kmetijska politika dajala prevelik pomen, ob tem pa zanemarjala krepitev tržne kmetijske pridelave in spodbujanje živilskih podjetij. V razvitem svetu le nekaj odstotkov hrane kupimo neposredno pri kmetu, pri nas je ta delež celo nekoliko večji, ker je politika to spodbujala. Se pa ob tem pozablja, da je pri nas neposredna prodaja na kmetiji praviloma del sivega trga – torej aktivnost brez celovitega nadzora kakovosti, higiene, porekla, varnosti ter brez obdavčitve.«
Kje je slovenska solata?
Slovenci smo izrazito občutljivi za cene in tudi zato je usmerjanje v butično kmetijsko pridelavo ter predelavo na domu zgrešena politika, meni Kuhar. »Premalo smo spodbujali krepitev nacionalnih oskrbovalnih stebrov, kjer bi se v Sloveniji predelana kmetijska surovina predelala v lokalnih podjetjih za trgovine in turizem. To lahko pripišemo kratkovidnosti in nevednosti odločevalcev v politiki pa tudi privlačnosti vzdrževanja kulta kmeta. Kot ste ugotovili, pri solatnicah (rukola, endivija, gentile ...) Slovenci nimamo domače pridelave, ki bi po konkurenčnih pogojih zadovoljila potrebe velikih trgovcev, zato so jih ti prisiljeni uvažati. Kaj, za božjo voljo, je narobe z državo, da ne znamo vzpostaviti proizvodno-oskrbne verige za nekaj takega, kot je ljubljanska ledenka?«
Smo v obdobju, ko nas nagovarjajo, naj uživamo več zelenjave, in po Kuharjevih besedah se moramo nehati slepiti, da bomo večino Slovencev prehranili tako, da bomo zelenjavo pridelovali na način naših dedkov in babic. »Intenzivna pridelava ne pomeni nujno naravi škodljivo tehnologijo. Z znanjem, ki ga imamo v tem trenutku, lahko pridelovalci zagotovijo trajnostno pridelavo s sodobno tehnologijo. Predlagam, da okrepimo pridelavo zelenjave v Sloveniji in presežemo nerealno pričakovanje po najvišjih standardih varovanja okolja, medtem ko po drugi strani uvažamo prehransko navlako.«
Prav zato, ker imamo kot narod še veliko znanja iz vrtičkarstva, ga dodatno razjezi, da ne znamo vzpostaviti tržne preskrbe z zelenjavo. »Veliko državljanov živi na podeželju, mnogi še imajo svoje vrtove, a se bo z generacijami tudi to spremenilo. Gotovo je treba sprožiti alarme – če kje, potem je gotovo pri zelenjavi potrebna resna intervencija. Neumnost je, da država uvozi 90-odstotkov solatnic!«
