Planinska sezona je na vrhuncu, v planinskih kočah beležijo zelo dober obisk – številne koče so zasedene za več tednov vnaprej, več kot polovica gostov je tujcev – marsikje pa komaj uspejo zagotoviti delavce za nemoteno delovanje.
Gomiščkovo zavetišče na Krnu denimo, ki se nahaja na višini 2182 metrov in je poleti priljubljena planinska postojanka, je bilo od 18. julija zaradi pomanjkanja kadra začasno zaprto. »Hvalabogu smo uspeli s 1. avgustom najti nova oskrbnika, mlajši par s Štajerskega, ki bosta delala do konca sezone,« je zadovoljen Darko Božič, začasni predsednik Planinskega društva (PD) Nova Gorica, ki upravlja kočo pod Krnom. »Čeprav plačilo ni slabo, je zelo težko dobiti ustrezen kader, saj so v visokogorju razmere za delo specifične,« poudarja.
Dobrega oskrbnika ni lahko najti
»Na razpis za oskrbnika se prijavijo tudi taki, ki sploh niso 'hribovci' in bi šli v gore samo 'malo na oddih'. V resnici se sploh ne zavedajo, kako zahtevno delo jih čaka. Oskrbnik mora biti vajen visokogorja, kjer je voda le kapnica, elektriko pa zagotavlja agregat, biti mora ročen, torej mora znati tudi kaj popraviti, če je nujno, skratka – biti mora univerzalen–,« opiše lastnosti, ki jih poleg marljivosti potrebuje človek za delo v visokogorju, kjer se v resnici lahko zanese le nase in na svojo iznajdljivost.
Tudi slabih 800 metrov nižje, v Planinskem domu pri Krnskih jezerih (1385 m), ki ga prav tako upravlja PD Nova Gorica, že vse od začetka letošnje sezone zgolj krpajo kadrovske luknje. »Saj dobimo primerne ljudi, a kaj ko lahko pridejo zgolj za kakšen teden ali dva ... Težko je, a smo se do zdaj vedno uspeli tako organizirati, da delo poteka nemoteno. Veliko bolje bi bilo, če bi dobili ekipo za vso sezono,« poudarja Božič. Na vrhuncu sezone bi v koči za normalno obratovanje potrebovali vsaj šest ali sedem ljudi.
V precej nižje ležečem Domu Klementa Juga v Lepeni (700 m), ki je dostopen tudi z avtomobilom, zadostuje že od tri- do štiričlanska ekipa, a niti te ni vselej preprosto zagotoviti. »Prav te dni smo v zagati, saj smo zaradi višje sile ostali brez kadra in je treba tako rekoč čez noč zagotoviti zamenjavo. Luknje krpamo z ljudmi, ki so v koči že delali in lahko nemudoma pridejo, kar pa je v času dopustov prava loterija. Po potrebi pa za nekaj dni vskočimo tudi člani društva,« pojasnjuje Božič.
Brez stalne ekipe je težko
Več sreče so imeli letos v PD Podbrdo. Na razpis za oskrbnika Doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1835 m) se je prijavilo več interesentov, v ožji izbor so prišli kar štirje pari. »Odločili smo se za mlad oskrbniški par, Sejana in Vesno – on je Postojnčan, ona pa prihaja iz Koroške –, ostale pa smo priporočili drugim kočam, saj se zavedamo, kako težko je dobiti ustrezen kader. Biti oskrbnik v planinski koči vso sezono ni kar tako. Moraš biti utrjen, sicer ne zmoreš tako zahtevnega tempa. To je tri mesece garanja, od jutra do večera. Pa še razmere so težke. Samo za primer: v koči ni pomivalnega stroja, brez katerega si v dolini sploh ne znajo predstavljati dela v gostinstvu,« je nazoren Tomaž Štenkler, predsednik PD Podbrdo, ki se zaveda, kakšno srečo so imeli letos s kadrom. »Še maja smo bili brez osebja in smo se prav bali, kaj bo.«
Po nekajletnih zagatah z zagotavljanjem kadra so si letos oddahnili tudi v PD Tolmin. Koča na Planini Razor (1315 m) ima letos stalno ekipo, ki jo vodita oskrbnika Matija in Majda Plajnšek iz Rogatca, za kuhinjo pa skrbi Janez Zore iz Begunj. »Osebje nam je priporočil predsednik PD Podbrdo Tomaž Štenkler,« je za tovariško gesto hvaležna predsednica tolminskih planincev Milena Brešan. »Je bilo kar naporno zadnja leta, ko se je osebje malodane tedensko menjalo,« potoži.
Mladi oskrbniki
Če so bili včasih oskrbniki oziroma najemniki koč večinoma mlajši upokojenci, se za to garaško sezonsko delo odloči tudi vse več mlajših parov. Kaj ju je privabilo tja gor, tik pod vrh primorskega očaka, smo pobarali 24-letna Mariborčana Bora Logarja Dražumeriča in Ano Marijo Hren, nova oskrbnika Gomiščkovega zavetišča pod Krnom. Bor in Ana sta s seboj v Gomiščkovo zavetišče vzela tudi svoja kužka Mišo in Luno.
»Veselje do narave, prijaznih ljudi in lepih razgledov,« je kot iz topa v telefonsko slušalko izstrelila absolventka Ana. Bor je navdušen planinec in si je še kot srednješolec izkušnje pri delu nabiral v koči na Okrešlju. Letos junija je najprej delal v Domu Klementa Juga v Lepeni, a se mu je koča zdela prevelika in je raje presedlal na manjšo, ki je, kot pravi, »bolj obvladljiva«. Je pa tam, skoraj tisoč metrov više, delo zagotovo bolj zahtevno. A Bora in Ano to nič ne moti. »Pridite kaj naokrog, do sredine septembra bova tu,« je dejal Bor.
