Majda Baligač, avtorica knjige Zarja in njena čustva, je profesorica slovenščine in teologije ter magistrica zakonskih in družinskih študijev. Zaposlena je v Centru za družine Perec na Ljudski univerzi Lendava, psihoterapijo za otroke, mladostnike, zakonce/pare in posameznike pa izvaja tudi v centru SIJ v Beltincih.
Imate kar nekaj nazivov in bogato ter zanimivo izobrazbo. Kaj pa najraje delate?
»Najbližje mi je delo z otroki. Rada imam svetovanja za otroke, izdala sem otroško knjigo Zarja in njena čustva in ustvarila družinsko igro povežimo se. Ljudje smo čuteča bitja in vsak izraža čustva na unikaten način, tudi otroci. A z otroki se ne moremo pogovarjati o čustvih tako, da jih vprašamo, ali so žalostni ali jezni, saj še odrasli včasih ne vemo, ali smo jezni ali žalostni ali nekaj vmes, zato je knjiga, ki sem jo napisala, lahko dobra podlaga za spoznavanje naših čustev.«
Kako pa potem vprašati otroka, da bi vedel odgovoriti na naše vprašanje, kako se počuti?
»Kadar je starš, učitelj, mentor v stiku s sabo in se otrok vede, kot se vede, odrasli takoj vemo, kako se otrok počuti. Če začutimo, da se z otrokom nekaj dogaja, in ko to povemo na glas, mu s tem že pomagamo, npr. lahko mu rečemo, da smo opazili, da je jezen ... Čustva si je treba dovoliti. Lahko mu rečemo, da je prav, da ga je razjezilo, ker mu je nekdo npr. vzel kocko ali kaj podobnega. Na takšen način mu povemo, da je v redu, da se počuti, kot se počuti, ampak da je treba občutke izraziti in »dati ven« na varen način, ne pa s tem, da nekoga udari. Velikokrat otroku ne dovolimo, da izrazi svoja čustva, in zadevo uredimo mi, odrasli. Tega ne delamo zanalašč, lahko je to naš vzorec, tako smo bili vzgojeni. Nekako nam vedno ne uspe zdržati z otrokovo jezo ali žalostjo, ker tega sami ne zmoremo. Komu je težje, če otrok joče: otroku samemu ali mamici? Mislim, da je odgovor očiten. Vedeti pa moramo, da se otrok ne zmore sam pomiriti, ker v možganih nima dograjenih mehanizmov za pomiritev, zato metoda 'pojdi v sobo in se pomiri' ne pride v poštev. To naredimo zato, ker mi sami ne zdržimo v tej situaciji. Torej, kako pomirimo otroka? Najprej se moramo pomiriti mi, odrasli, in s svojim pomirjenim telesom nato pristopiti do otroka, mu pomagati ubesediti to, kar čuti, in poiskati način, kako naj to čustvo izrazi na varen način. In to pomirja.«
Kako naj jaz s svojim pomirjenim telesom pomirim otroka, saj so v večini primerov otroci samo izraz in ogledalo nas, odraslih?
»Skrivnost je v iskrenosti do samega sebe. Ne smemo se bati pogovarjati o teh zadevah z otroki, saj jim lahko odkrito povemo, da nas je nekaj razjezilo, na primer situacija v službi. Povejmo otrokom, da za to niso oni krivi, so pa ti občutki prisotni in ni treba, da lažemo, da nam ni nič, ker otrok čuti, da nekaj ni v redu. Moramo pa po tistem, ko smo ubesedili naša čustva, ta tudi izraziti na varen način. Včasih na naših delavnicah mečemo glino po celem prostoru. Torej je idealna metoda izražanja čustev na varen način tehnika z glino, fotogovorica, 'stiskanje limon', boksanje v boksarsko vrečo ali vzglavnik, risanje, umetnosti vseh vrst, šport … Predvsem pa pogovor.«
V eni izmed vaših objav na facebooku sem zasledila, da ste napisali: »Ko se zgodi travma, otrok riše.«
»Da, saj to, kar se dogaja znotraj njega, otrok preigrava čez dan, kar pomeni, da si je telo njegovo travmo zapomnilo in je še vedno del njega. Otrok to varno izrazi s pomočjo risbe, saj v stvari in osebe, ki jih nariše, projicira svoje občutke in se z narisanim poistoveti. Tako varno sprosti svoje telo in predela težka čutenja. Po istem principu delujejo tudi tehnike s peskovnikom in figuricami, lutkami, fotogovorico, glino, branjem zgodbic. Ravno zato je izrednega pomena, da je starš ali učitelj v stiku s samim seboj. Če se jaz derem itd. in si ne priznam, da sem jezna, bo otrok čutil to in bo tudi on jezen in bo prevzel moje čustvo. Ko se tega zavemo, je prav, da se tudi opravičimo, če smo nehote užalili koga, ki ni bil nič kriv. Otrok namreč ne ve, kaj naj s to jezo, ki ni njegova, gre pa za to, da nepredelano čustvo nehote projiciramo na drugega, vse z namenom, da se čustvo predela.«
Kako je prišla ideja za otroško terapijo? Saj ste magistrica zakonskih in družinskih študijev.
»Sama zase pravim, da sem v prvi vrsti terapevtka za otroke. Otroci so najbolj iskreni in pri njih moraš biti pristen. Včasih se moraš samo usesti zraven otroka v stiski in sam sebe vprašati, kaj bi zdaj jaz potrebovala od odrasle osebe, če bi bila v situaciji kot ta otrok, pa četudi gre samo za jezo, katere vzrok je nesoglasje z drugim otrokom v vrtcu. Odgovor na to vprašanje bo najbolje pomiril otroka zraven mene. Poleg tega je treba otroke naučiti uravnavanja čustev, kajti s tem preprečimo razvoj s travmami v otroštvu povezanih težav in motenj, kot so depresija, motnje hranjenja, težave z odvisnostjo, prestopništvo, težave v odnosih, različne psihofizične težave, ter prekinemo morebiten medgeneracijski prenos zlorab.
Poleg tega nam otrok ne bo rekel, da je v stiski, ampak nas bo povabil, naj se igramo z njim. Zato priporočam, da se otroci igrajo čim dlje, kajti njihova igra ni samo igra, ampak je preigravanje tega, kar se jim dogaja.«
Kako je nastala ideja o knjigi Zarja in njena čustva?
»Ideja o knjigi za otroke je bila nekako vedno prisotna v meni, zgodbice pa so nastajale počasi. Enkrat je nastala zgodba o jezi, drugič o žalosti, tretjič o veselju in naenkrat se je rodila knjiga o šestih osnovnih čustvih. V knjigi najdemo tudi dodaten material, ki otrokom omogoča varno izražanje posameznega čustva z risanjem. Zarja, po kateri sem poimenovala glavno junakinjo knjige, je moja nečakinja, se pravi, da Zarja ni izmišljena oseba. Anita Pertoci, ki je ilustrirala knjigo, jo je narisala prav tako, kot je v resnici. Svojo nečakinjo sem malo opazovala, kajti Zarja je res otrok, ki se ne boji pokazati čustev. Prvi navdih za knjigo pa je bil seveda moj sin, ki je star že osemnajst let, zato ima glavna junakinja knjige tudi kakšno njegovo značilnost.«
Vaša knjiga ni vsakdanja, navadna knjižnična knjiga, saj vanjo lahko rišeš, vsak nariše vanjo sebe, svoje občutke, razne dogodke …
»Da, vsak nariše v knjigo, kje na telesu čuti določeno čustvo in situacijo, kdaj čuti to čustvo, kaj se takrat dogaja okoli njega. Najbolj pomembno je, da da otrok čustva iz sebe, da jih izrazi, ne da jih potlači. Kajti naše telo lahko čustva tlači le do neke mere, nato pa samo poišče nevaren način, da jih regulira.«
Za katero starostno obdobje je najbolj primerna knjiga Zarja in njena čustva?
»Knjiga je primerna za predšolske in šolske otroke. Lahko pa jo vzame v roke tudi vsak izmed nas, kajti tudi odrasli smo velikokrat odrezani od svojih čustev. Poleg tega je knjiga odličen priročnik za učitelje, vzgojitelje in starše, kajti zgodbice o čustvih so odličen uvod v pogovor o čustvih. Same zgodbice so morda za otroke, ki že znajo govoriti, z besedami izraziti to, da so žalostni, jih boli srček. V knjigi lahko na človečku z določeno barvo označi del telesa, kjer čuti npr. žalost.«
Kaj so opozorilni znaki, da bi morali z otrokom na svetovanje?
»Ko ima otrok čustvene, vedenjske ali zdravstvene težave (ko zdravnik ne ugotovi somatskega vzroka zdravstvenih težav). Kar pomeni, da se neprimerno vede, težko navezuje stike z drugimi otroki, se zapira vase, ima težave v šoli, vrtcu, je agresiven, ima nočne more, ne more spati, moči posteljo, ga je zelo strah, ga boli glava, trebuh, ne more jesti, je hiperaktiven, je doživel spolno, psihično ali fizično zlorabo, nasilje, je doživel smrt družinskega člana, ločitev staršev, prihod bratca, sestrice …«
Koliko poudarka dajejo čustvom po vašem mišljenju v vrtcu, šolah in izobraževalnih institucijah?
»Menim, da ne dovolj, vendar so nas dogodki v Beogradu po moje malo prebudili. Verjamem, da je med poukom premalo časa za tovrstne vsebine, a se počasi prebujamo. Ni sicer dovolj poudarka na temi čustev in regulacije teh, se pa vedno več učiteljev in vzgojiteljev izobražuje na tem področju, da bi potem vedeli, kako naj pristopijo do otrok in učencev v čustveni stiski. Včasih je že dovolj, da otroku rečemo, da smo opazili, da je jezen, ko nekoga udari, a ga opomnimo, da to ni prav, da je to nasilje. Z jezo ni nič narobe in velikokrat jezo enačimo z nasiljem in agresijo, kar ne drži. Nasilje je le nevarno izražanje jeze. Zato je otroka treba naučiti čustva izražati npr. z besedami na varen način ali prek risbe. Če mu damo varen prostor in mu dovolimo, da nam pove, da je jezen, ker se nekdo norčuje iz njega, smo naredili že veliko.«
Kaj bi pa priporočali odraslim glede varnega izražanja čustev oz. za sproščanje občutkov? So metode iste kot pri otrocih?
»Opažam, da se odrasli bojimo čustev, saj si včasih mislimo, da bomo umrli, če si dovolimo biti žalostni, a v resnici ni tako. Raje bežimo od občutkov, jih tlačimo in enkrat telo ne zmore več prenašati tega bremena, zato lahko zbolimo. Vsako čustvo ima svoj telesni odziv. Jezni smo in nas znotraj stiska, a pravimo, da smo v redu. Zato si prisluhnimo, saj nam naše telo vedno sporoča, ko nismo v redu. Telo lahko razbremenimo čustvene stiske s pogovorom, psihoterapijo, športom, glasbo, umetnostjo, meditacijo … Ker je čustvo energija v gibanju, moramo to energijo nekako dati ven iz sebe. Pomembno je samo, da čustva izrazimo na varen način. Čustva pa včasih reguliramo tudi z alkoholom, drogami, igrami na srečo, varanjem, kar nam sicer prinese trenutno olajšanje, a odvisnost in še več stiske na daljši rok.«
Kakšen pristop pa naj uberemo z najstniki glede čustev?
»Mladostništvo (11 do 23 let) je samo po sebi zelo težko obdobje, saj se spreminja telo, hormoni podivjajo, v možganih pa potekajo 'gradbena dela', saj se dograjujejo. Mladostniki tudi veliko tvegajo in pri tem ne pomislijo na posledice, imajo tudi močno potrebo po pripadanju, sprejetju. To vse je normalno. Če najstnika v tem doma nobeden ne razume, mu ne ponudi varnega zavetja, ga sprejme, takega kot je, in pomiri, bo našel pomiritev nekje zunaj – v alkoholu, drogah, telo bo pomiril s samopoškodovanjem ali prezgodnjo spolnostjo. S tem mladostnik ne išče pozornosti ali pa da bi bil 'kul' v šoli, kot radi rečemo, ampak je to njegov krik na pomoč, naj ga nekdo sliši in mu pomaga. Pomembno je, da se zamislimo in se vprašamo, kaj bi pravzaprav jaz potreboval sedaj, v tem trenutku, če bi bil najstnik. Včasih je dovolj že to, da zdržimo z njimi in smo ob njih in jih poslušamo, saj tudi odrasli nimamo vedno rešitev in odgovorov za nastalo situacijo. Četudi nas mladostnik stokrat pošlje iz sobe, je naloga starša ta, da s tem zdrži, ne glede na vse, saj nas naš otrok oz. mladostnik takrat, ko nas najbolj zavrača, najbolj potrebuje. Starš mora vedno priti nazaj, četudi mladostnik pred njim zaloputne vrata. Potem poskusimo in potrkajmo ponovno pozneje. Če pa nam mladostnik upa povedati, da smo s svojim vedenjem morda presegli vse meje, da mu naše vedenje ni všeč, pa pomeni, da mu je pri nas dovolj varno, da to lahko pove. In to je tisti mladostnikov varen prostor ob staršu, kamor se bo lahko vedno zatekel. Ker če starš zapre svoja vrata, kam bo šel mladostnik po pomoč? Vseeno pa opažam, da imajo najstniki bolj odprt, drugačen odnos s svojimi starši, kot je to bilo nekoč. Se pravi, da današnji starši zmoremo zdržati ob teh krasnih mladih ljudeh. Mislim, da splošna situacija ni tako črna, začeli smo se pogovarjati in iskati strokovno pomoč, tako zase kot za svoje otroke in najstnike. Saj veste, moč je poiskati pomoč.«
