Ljubljančanov je bolj malo, vsi so na dopustu, tisti, ki smo ostali v mestu, pa delamo. Gostilne v Stari Ljubljani so polne, komaj najdeš prosto mizo. Pri glavni tržnici, na Mesarskem mostu je gneča. Turisti se fotografirajo na mostu, nekateri privezujejo ključavnico večne ljubezni na ograjo, nekaj metrov pod njimi se skupina narkomanov mirno in brez posebne naglice predaja svojim pregreham. To je slika današnje Ljubljane.
In ti prizori, ki sem jim bila priča prejšnji teden in ki so dokumentirani na teh fotografijah, so prizori, ki se v centru Ljubljane dogajajo vsak dan. Na porast odvisnikov in preprodajanja droge v samem centru mesta me je opozorilo več naših bralcev.
»Ljudje se drogirajo sredi belega dneva,« mi je pisala starejša gospa, ki živi tik od ljubljanski tržnici. »Obup, pridite pogledat, po klopeh ležijo ves dan, eni so pijani, drugi zadeti, turiste žicajo za denar, grozno so zanemarjeni in tudi agresivni so do ljudi, ki jim ne dajo denarja. Okupirali so polovico Petkovškovega nabrežja, se jim raje kar izognem, ko moram na tržnico.«
S fotografom se zato odpraviva v center mesta. Ura je pol deset, v parku Zvezda je približno 20 ljudi, večina sprehaja svoje pse, nekateri, očitno turisti, pa po asfaltirani potki vlečejo kovčke in nahrbtnike. Na klopci sedijo trije brezdomci, pred njimi je na pol prazna plastenka belega vina. Vinjeni debatirajo na veliko, vidi se, da je park njihova dnevna soba. Na poti do podhoda proti Maxiju na travi in na klopcah spi pol ducata pozabljenih brezdomcev, v podhodu ima svojo spalnico s kartoni prekrit brezdomec. Okoli njega so nastlane smeti, po robovih podhoda so vidni ostanki prejšnje noči. Kup ogorkov, koščki folije ter tu in tam majhna pločevinasta zadeva, podobna zamašku.
Delavca Snage, ki ravno čisti podhod, pobaram o tem, kaj nočni gostje puščajo za seboj: »Vsako jutro je kup nesnage v podhodu. Tam imajo center za prehrano, zato se zbirajo okoli njega. Okupirali so ves podhod, ljudje neradi hodijo mimo. Vsega je najti, igle in podobne zadeve. Tega jaz ne čistim, kaj pa veš, s čem vse je okuženo. Za te biološke odpadke moram klicati posebno službo, da jih pride pobrat. Za podhod Ajdovščina pri Metalki jih moram klicati skoraj vsak dan, toliko je tega.«
Na počitnice v Ljubljano
Pozabljeni in zanemarjeni največji ljubljanski podhod Ajdovščina spominja na knjigo Otroci s postaje Zoo. Popisan z jeznimi grafiti, temen, prazen, strašljiv. Nad njim pa velikansko križišče, ki seka Slovensko in Dalmatinovo cesto, ter masa ljudi, ki jim na pamet ne pade, da bi šli po tekočih stopnicah nadstropje nižje. Vse trgovine v podhodu so že pred leti umrle, nekoč je spodaj živelo okoli 20 različnih storitvenih dejavnosti, danes vztraja samo še ključavničar. Ogorki, igle, zamaški in koščki folije vsepovsod, še ena spalnica pozabljenega brezdomca, ki se je skril v kot, za starimi capami in se dela, da ga ni. Pred ležiščem je v posmeh svetu razprostrl velikanski pisan plakat za neki otroški animirani film.
Vsi ti prizori brezdomskega življenja so tragični, a žal v Ljubljani vedno bolj množični. Nekoč smo takšne prizore zgroženo gledali samo v ameriških filmih, že leta je vedno bolj številno brezdomstvo naša realnost. Navadili smo se na te nevidne osebe z roba družbe, mimo njih hodimo nemo, a s slabo vestjo. »Nimamo kaj,« povesta policista, ki patruljirata v centru Ljubljane, »saj jih preženemo, a se vrnejo čez pol ure. Trenutno jih je res veliko, saj poleti vsi slovenski klošarji pridejo na počitnice v Ljubljano, ker je tu največ turistov. Dopoldan so še v redu, ker spijo. Bolj kot se približuje večer, bolj so ali pijani ali zadeti, potem se prepirajo, pretepajo, kradejo, vsega je.«
Črtica kokaina
Dvesto metrov nižje proti Ljubljanici in nasproti glavne ljubljanske tržnice je Petkovškovo nabrežje, kjer je vsaj sedem, osem dobro obiskanih gostiln. Tudi danes je vse polno, ogromno je turistov, otrok, psov na povodcih. Pobrežje je slikovito tudi zaradi znamenitega Mesarskega mosta, kjer zaljubljeni pari na ograjo obešajo ključavnice z obljubami o večni naklonjenosti. Ne potrebujem veliko, ko na klopeh ob Ljubljanici naletim na gručo odvisnikov, ura je malo čez enajst dopoldne, vsi pijejo alkohol, dva nekaj zvijata na klopi, tretji si na papirju mirno nareže črtico kokaina in jo posmrka. Potem strese iz vrečke kupček belega prahu in lopne kolega zraven sebe. Turisti hodijo mimo, nihče nič ne vidi, vsi fotografirajo romantični most in seveda sebe. Mimo mene se sprehodita policista, gresta tudi mimo skupine odvisnikov, v zraku se sliši veselo žuborenje ljudi, ki so na dopustu.
Raj pod mostom
Stopim do reke, pretvarjam se, da sem tudi sama turistka in da se razgledujem po okolici. Na Mesarskem mostu je nekaj deset ljudi, bližnjica do ljubljanske tržnice je namreč zelo prometna. A tudi pod mostom opazim zgoščen promet. Trije odvisniki, dve ženski in moški si na majhni betonski ploščadi pripravljajo heroinske odmerke, kot bi bili doma, v svoji dnevni sobi. Eden drugemu pomagajo, z vžigalnikom grejejo zamaške, ena ženska da drugi injekcijo med prste. Ni mi prijetno gledati, a ne morem odmakniti pogleda. Če bi mi kdo rekel, da se ljudje v centru Ljubljane sredi belega dne drogirajo, kot da so sredi nekega narkomanskega raja, kjer ni ne reda ne pravil, mu ne bi verjela. Še dobro, da sem se prepričala na lastne oči.
Nimamo pristojnosti
Nekaj metrov stran, med vsem tem turističnim živžavom, je dnevni center nevladne humanitarne organizacije Stigma, ki si prizadeva za zmanjševanje škode, ki jo povzročajo droge. V dnevnem centru jim ponudijo svetovanje, uporabo računalnika, televizije, jim pa tudi izdajajo sterilni material za injiciranje droge. Kar seveda razloži dogajanje na Petkovškovem nabrežju. »Mi smo socialni delavci, z uživanjem in preprodajo droge tik pred našim društvom nimamo nič,« pove Katja Krajnc iz društva Stigma, »gre za kriminalna dejanja in za to je pristojna policija. Niti nimamo pristojnosti, da bi lahko kakorkoli ukrepali glede tega.«
»Ampak,« vseeno rečem, »a vam ni grozno gledati, da se nekaj metrov pred vašim društvom sredi belega dneva, na očeh vseh mimoidočih ljudje kar drogirajo?« »Mi se zavedamo tega, da se ukvarjamo z aktivnimi uživalci droge, zato imamo program zamenjave materiala za uporabo drog. Zunanji prostor pa je že javni prostor, zanj mi tu nimamo pristojnosti. Že več let opozarjamo občino in pristojno ministrstvo na program varne sobe, ki bi rešil problem uživanja droge na javnih prostorih. Zadeve se premikajo počasi, zato varne sobe še nimamo.« A tudi ko bo, pojasni sogovornica, je najbolje, da ostane v centru mesta: »Izkušnje iz tujine kažejo, da so bile varne sobe za uživanje droge najbolj učinkovite v centrih mest oziroma tam, kjer se zadržujejo odvisniki od prepovedanih drog.«
Male ribe
Jasno je, da so ti reveži, ki nimajo kje spati in ki se drogirajo ob belem dnevu, samo majhne ribe velikih slovenskih narkomafij, ki preko njihovih hrbtov služijo na polno. »To so kmetje na šahovnici, ki nič ne pomenijo in ki se jih žrtvuje takoj, ob prvi težavi. Ti ga preganjaš, ga samo kaznuješ, a ga ne pozdraviš, začarani krog,« pove kriminalist, ki noče biti imenovan. »Problem je v tem, da so vsi povezani med sabo. Tudi nekateri policisti, ki se ukvarjajo s tem področjem, sodelujejo z dilerji, zato ne more priti do resnih aretacij, ker so kriminalci že vnaprej obveščeni o vseh akcijah. Glavni prodajalci v Sloveniji so tudi policijski ovaduhi, naj omenim samo albansko družino Seferaj, ki je pokupila pol ljubljanskih lokalov. Kaj se tam dogaja, si lahko sama narišeš.
Pred leti sta bila Rasim in njegov brat Avdyl zaradi trgovine z drogo obsojena na zaporno kazen, zaporniki na Dobu pa so celo spisali javno pismo, v katerem so Avdyla obtožili, da jih je prav on ovajal policiji in da ga imajo za odgovornega, ker so pristali za zapahi. Seferajevi imajo tudi varnostno službo, ki skrbi za varnost na nogometnih tekmah, oni so na primer tudi varovali Jankovića na Ježici, ko so domačini protestirali proti gradnji C0. Če bi policija hotela, bi lahko že jutri vse zaprla, ampak nekomu očitno to ni v interesu. Trenutno imamo v Ljubljani albansko mafijo, srbsko, bosansko in še črnogorsko, ki med seboj dobro sodelujejo. Razdelili so si mesto do hišne številke natančno in si ne hodijo v zelje.«
Imaš tri evre?
Iz izkušenj vem, da so odvisniki od drog neverjetni psihologi, ko gre za izkoriščanje ljudi. Prav tako tudi vem, da so nepopravljivi lažnivci. Do mene stopi eden izmed odvisnikov iz družbe, ki jih opazujem. Visok fant z razmršenimi svetlimi lasmi in zelenimi očmi. Lahko bi jih imel 25, a je videti mnogo starejši. Veke okoli oči ima čisto rdeče, umazane roke skriva za hrbtom. Pomislim, zdaj me bo nadrl, ker vohljam okoli njegove družbe, on pa reče: »Ej, a imaš mogoče tri evre za posodit? Punca me je vrgla iz stanovanja, moram priti do Celja, pa mi manjka tri evre. Pa če mi daš še en cigaret?« Globoko zavzdihnem in sežem po denarnici.
