Kako letošnji vročinski valovi in nalivi vplivajo na rastline na naših vrtovih – pa pri tem ne mislim na poljščine?
Vsak ekstrem je za rastline obremenitev, na kar se odzovejo z upočasnjeno rastjo, velikokrat tudi s poškodbami. Letos so večji problem kot temperature obilne padavine. Tudi to ni vedno dobro, če so korenine dan za dnem v zemlji, nasičeni z vodo, to vpliva na njihovo delovanje. Namočena tla predstavljajo še en problem: razmočena zemlja začne lesti – postane židka – in drevesa so manj dobro učvrščena, usidrana v tla. Ob takšnem vremenu zato bolj pogosto prihaja do prevrnitve dreves, sploh če so korenine že načete iz drugih razlogov. Tudi to ogroža varnost ljudi, ki živijo ob drevesih, ne le vetrovi.
V naseljih drevesa pogosto porežemo ali prirežemo, ko zrastejo, da ne bi predstavljala nevarnosti. Je to dobra taktika?
Smrtno nevaren je vsak avtomobil, v njih letno umre kakih dvesto Slovencev, pa nikomur ne pade na pamet, da bi jih prepovedal. Hočem reči: vsaka stvar ima določena tveganja in predstavlja določen strošek. Tudi za avto moramo na leto dati nekaj sto evrov, a nam ni hudo, da bi pa enkrat dali strokovno obrezati drevesa, uf, to je pa drago. Imamo zelo »neurban« način dojemanja dreves: so samo problem in strošek, ne pa tudi nekaj, kar nam lepša okolje in lajša življenje. Drevesna senca je poleti neprecenljiva, nobena tenda ne ustvari tako ugodnega okolja. Drevo ne le da senči, ampak tudi intenzivno hladi. A vsaka stvar potrebuje vzdrževanje, tudi drevesa. Slovenci jih zelo pogosto obglavimo, kar je znak prostaštva, neizobraženosti in neumnosti. To se ne počne! Če je drevo preveliko, pomeni, da je bilo narobe posajeno oziroma izbrana napačna vrsta drevesa. Ko razmišljamo, kam posaditi katero drevo, moramo vključiti pamet oziroma za nasvet vprašati strokovnjaka. Izbrati je treba drevo, ki bo ustrezalo prostoru, ki bo na voljo – ne v naslednjih petih, ampak naslednjih petdesetih letih! Za drevesa je treba skrbeti od prvega leta, ko so posajena. Pri nas nego mladih dreves popolnoma zanemarjamo, je pa ključna, da bodo drevesa v starosti varna.
Pri nas kupujemo drevesa, ki so nam všeč, čez nekaj let pa jim sekamo vrhove ali jih mečemo ven.
Mislim, da je izkopavanje manj prostaško, kot je rezanje vrhov. To je znak globinske prostaškosti, prvič, ker je človek preneumen, da bi zmogel razmišljati, kakšno bo drevo čez pet, deset let, in kupi napačnega, drugič pa, ker so vsa obglavljanja hude poškodbe, ki čez leta vodijo v trohnobo in do lomljenja vej oziroma vrhov. Če drevesu odbijemo vrh, da ga znižamo, bo v roku nekaj let spet tako visoko kot prej, ker se močno odzove, hkrati se bo razvila trohnoba in čez desetletja se bodo ti vrhovi lomili. Obglavljanje dela drevo nevarno za naslednjo generacijo.
Drevesa delajo senco in hladijo mesta, v tujini se z ozelenitvijo mest veliko ukvarjajo, pri nas pa se večinoma govori o sekanju, v Ljubljani na primer ravno odmeva rušitev kostanja pred Dramo. Kaj vi menite o tem?
Stanje je do določene mere kaotično. V Ljubljani se v resnici sadi veliko dreves. Rekel bi, da so v občini predvsem nespretni pri komunikaciji. Dela je treba najaviti in stvar ljudem razložiti. Ljudje so na drevesa zelo čustveno navezani, do njih čutijo spoštovanje ter naklonjenost in se pač odzovejo čustveno. Je pa treba vedeti tudi, da so stara drevesa za vzdrževanje zahtevna in draga, velikokrat pa tudi nevarna za ljudi, ki se v njihovi okolici zadržujejo. Treba je imeti strategijo in pomembna drevesa – zaradi spomeniških, zgodovinskih in drugih razlogov – ohranjati v globoko starost, ker v sebi nosijo neko sporočilo. Drevesa, ki so predvsem funkcionalna, torej ustvarjajo ambient in senco, pa naj se raje zamenja, ko enkrat postanejo zapletena za vzdrževanje – seveda če imamo v okolici dovolj drugega odraslega drevja. Mlada drevesa bodo namreč potrebovala kar nekaj časa, da bodo razvila takšno krošnjo, kot jo ima odraslo drevo. Vse ugodnosti, ki jih človek dobi od dreves – senčenje, hlajenje, prestrezanje prahu, mikrodelcev … –, so vezane na listno maso. Tudi zato odgovor zamenjati vsa stara drevesa z mladimi ni pravi, ker tako ostanemo brez funkcionalnih dreves. Treba se je odločati pri vsakem drevesu in vsakem posegu posebej, glede na konkretne situacije, pričakovanja …
Koliko je pri nas sploh še starih dreves ob vseh žledih, vetrolomih, podiranjih …?
V Sloveniji je na splošno veliko gozdnih površin in veliko dreves v mestih, ampak težava je v tem, da se je življenje v sto letih zelo spremenilo, ne le za ljudi, tudi za drevesa. Tista, ki so bila posajena v zemljo ob makadamski cesti, danes rastejo ujeta, zabetonirana, asfaltirana z vseh strani. To so prevelike spremembe, da bi jih lahko staro drevo kompenziralo. Težava starih dreves pri nas je, da se je njihovo življenjsko okolje tako spremenilo, da težko ostanejo vitalna. Ljudje se premalo zavedajo, da sta varnost in življenjska moč drevesa odvisni od korenin. Če imajo te prostor, so prezračene, se lahko dobro napajajo z deževnico, drevo lahko bolje deluje. Če pa je pohojeno, zaparkirano, asfaltirano …, se bo njegova življenjska doba bistveno skrajšala, začeli se bodo znaki padanja življenjske moči: manjši listi, suhe veje, krčenje krošnje. Problem propadanja dreves je velikokrat tam, kjer ga ljudje ne vidijo – v tleh.
Kaj torej zdaj glede na spremenjeno podnebje in okolje saditi, katera so drevesa prihodnosti?
V Arboretumu Volčji Potok se s tem ukvarjamo že nekaj časa, spremljamo raziskave, ki jih glede tega izvajajo po Evropi. Učimo se šele, treba je ugotoviti, kaj je najboljše od tistega, kar imamo na voljo. Drevesa morajo biti zmožna preživeti veliko vročino, toplotno sevanje in sušo – mesta so za drevesa bolj zahtevno okolje, tam večina vode konča v meteorni kanalizaciji, tlak pa tudi ponoči oddaja toploto. Zdaj ko so prišle še ekstremne vremenske situacije, je pomembno tudi, ne le koliko suše drevo zdrži, ampak kako varna je krošnja na mehanske poškodbe, lome. V Evropi, zlasti Nemčiji, se sistematično spremlja posajena drevesa in ugotavlja, katera se najbolj obnesejo. Ta drevesa za prihodnost imamo posajena tudi v arboretumu, ljudje lahko pogledajo seznam na spletni strani in gotovo je med njimi tudi kakšno, ki jim bo všeč. Vedno pa je treba misliti tudi na to, da drevesa potrebujejo svoj prostor. Ker so hiše postale hišice, vrtovi pa vrtički, ne moremo več saditi dreves, ki smo jih včasih, zato je med drevesi za prihodnost tudi mnogo takih, ki imajo ozke krošnje in ostajajo manjša drevesa. Po pravilu so to sorte, ne sejanci divjih rastlin iz narave.
V mestih je tudi ogromno grmovnic, v novih naseljih je zelo priljubljen na primer lovorikovec. Koliko pa to pomaga pri hlajenju mest?
Vse pomaga, vsaka zelena površina je dragocena, tudi trata. Zelenja ni nikoli preveč, kar zadeva kakovost življenja. Zeleno okolje tudi sprošča, treba je pomisliti, da se z leti življenjski prostor ljudi manjša, starejši ko si, bolj si omejen in več ti pomeni tisto, kar je v neposredni okolici doma. Ljudje si želijo zelenja blizu doma in službe, če ni dreves, naj bo vsaj grmovje. Ko ste že omenili lovorikovec, je ta malce problematičen. Z vrtnarskega stališča je čudovita rastlina, ker je zelena vse leto in potrebuje malo vzdrževanja. S stališča varstva narave pa postaja problematičen, ker se je začel sejati in lahko postane invazivna rastlina. Zato opozarjamo, da se odreza lovorikovca ne sme voziti v naravo ali metati v gozd, temveč striktno v kompostiranje. V naravi si lovorikovca ne želimo, ker je tako preživitveno močan, da bo izrinil tudi naše samonikle grmovnice.
Naše gozdove zadnja leta klestijo vetrolomi, požari, žledi … Bi jih bilo treba pustiti, da se obnovijo sami, ali jih pogozditi?
S stališča narave se kot gozdarski inženir ne bojim, da bi gozd propadel kot celota. Je pa res, da so obnovitveni procesi počasni in za ljudi lahko tudi zelo boleči – če gledamo na gozdarstvo kot gospodarsko dejavnost. Dokler imamo gozd, ki se je zmožen sam sejati, obnoviti, je to izjemno dragoceno. Na ta način se obstoječi genski fond selekcionira – mlada drevesa morajo rasti v drugačnih razmerah kot generacije pred njimi, zato je pomembno, da se uveljavijo in zrastejo po naravi najodpornejši sejanci. Naše gozdarstvo želi ostati sonaravno, torej izkoriščati genetske vire, ki jih gozd še ima, ta je pri nas še zelo vitalen. S pogozdovanjem, sajenjem interveniramo le tam, kjer naravna obnova ne steče.
Zagovarjate križanje drevesnih vrst, vzgajanje takšnih, kot si jih želimo, na primer nizko sadno drevje z veliko rodnostjo?
Včasih imajo ljudje strah pred kloniranjem, a vsa sadna drevesa so kloni že zadnjih dvesto let. To pomeni, da so vsa drevesa iste sorte genetsko enaka, razmnožimo jih mimo spolnih mehanizmov, ki poskrbijo za pestrost, zato so plodovi predvidljivi in selekcionirani tudi glede na donosnost. Sadjarstvo se mora tudi prilagajati novim razmeram, pojavljajo se nove sorte, ker se spreminjajo okus, podnebje in tudi nabor razpoložljivih fitofarmacevtskih sredstev. Evropa ima to dobro plat za uporabnike – morda za pridelovalce sicer ne –, da se število dovoljenih »strupov« zmanjšuje. Zato dobivajo prednost sorte, ki so odpornejše. Skratka, sadjarstvo s sortami dela že ves čas. Okrasne rastline tudi bazirajo na selekcijah, sortah, klonih, večina se jih razmnoži s podtikanjem, cepljenjem. Po drugi strani pa seme zagotavlja pestrost, naravno variabilnost. Rastline, ki zrastejo iz semena, so vsaka malo drugačna, med njimi zagotovo tudi kakšna, ki se lažje prilagodi novim podnebnim razmeram, pa tudi novim boleznim. So zagotovilo, da se bo narava lahko prilagajala na spreminjanje razmer.
Kako pa je pri poljščinah – kaj v luči drugačnih razmer posaditi, da bo uspevalo?
Na to ne morem odgovoriti, ker nisem poljedelec. A mislim, da se vsi, ki delajo v strokovnih službah, zavedajo, da je zdaj obdobje, ko je treba poskusiti tudi kaj novega – nove sorte, zamenjave asortimenta in tudi načinov obdelave zemlje. Kmetijstvo je pač pridobitna dejavnost, v interesu uporabnikov hrane mora biti, da kmetje kaj pridelajo, da so na voljo sorte in napotki, da bodo prišli kmetje do pridelka in zaslužka ter država do varnega deleža lastne hrane.
Vaše področje so bolj okrasne rastline: kaj torej posaditi na vrtovih, terasah, balkonih? Kaktuse?
Kaktusi so bili že od nekdaj dobri za lenobe. Če imaš kaktus, greš lahko mirno na dopust tudi za tri tedne ali več, pa bo počakal. Večina okrasnih rastlin je mišljenih za vrt, takih, ki bi bile zadovoljne v loncih in koritih, je razmeroma malo. Ob tem se je pametno posvetovati z vrtnarji in kupovati stvari, ki imajo možnosti, da v umetnem okolju preživijo. Povsod je pomembno strokovno, obrtno znanje, čeprav se ga pri nas ne ceni kaj dosti. Saj internet pove marsikaj, ampak po navadi za Južno Karolino, na kar pa večina ni pozorna. (smeh)
Vrtnarstvo je bilo nekoč zelo cenjeno, danes ne več, smo pa vsi amaterski vrtnarji.
To povezujem s splošnim standardom in duhovno revščino. Tistim, ki hlepijo, da bodo šli čim dlje na počitnice, po navadi zmanjka denarja za ureditev domačega okolja, v katerem preživijo 11 mesecev na leto. Vrtnega arhitekta se splača angažirati, ko vrt urejaš na novo. Vsaka zasaditev pa je začasna, še tako dobro načrtovan vrt je treba po dvajsetih letih obnoviti. Vrt je vedno živ, spreminjamo pa se tudi ljudje, vsako življenjsko obdobje imamo drugačna pričakovanja od vrta, tudi temu se je treba prilagajati. Ljudem pravim, naj si omislijo takšen vrt, da ga bodo zmogli vzdrževati ter bo ustrezal njihovim željam in potrebam. Nekateri želijo na vrtu sedeti v miru in senci, drugi ves čas brskati po zemlji, tretji pa so zbiratelji. Različni smo in to se kaže tudi na vrtovih.
Kakšen tip ste vi?
Lepotnega vrtnarjenja imam v službi veliko, tako da sem doma bolj zelenjavni vrtnar. Na srečo žena skrbi za košnjo in podobno. (smeh)
Ste specialist za vrtnice, kdaj ste jih vzljubili?
Po službeni dolžnosti. Prej so se mi zdele živa mora, ker so si neskončno podobne, a vsaka je malo drugačna, težko se je znajti med njimi. Potem pa sem leta 2000 dobil nalogo, naj pripravim projekt prenove rožnega vrta, takrat sem se začel z vrtnicami bolje spoznavati in z vsakim dnem so mi postajale bolj zanimive. V njih je toliko človeške zgodovine, pričakovanj, hotenj dosegati lepotne ideale. Zelo so povezane s tem, kako živimo, ter so neizčrpen vir zgodb in zanimivosti. Zdaj se zelo rad ukvarjam z njimi, službeno, dejaven pa sem tudi v Društvu ljubiteljev vrtnic Slovenije.
Potrošništvo se pozna tudi pri nakupu rastlin, dobimo jih zelo poceni in z mislijo, da jih bomo čez kakšen mesec, ko odcvetijo, vrgli stran.
To je naš čuden odnos do sveta. Ko sem bil mlajši, so ženske poskušale za vsako lončnico najti rešitev, ogromno so spraševale in iskale možnosti, kako jo ohraniti pri življenju, danes pa veliko cvetočih lončnic brez pomisleka ali čustvenega odziva konča v smeteh. Veliko rastlin se dejansko prodaja s funkcijo šopka v lončku. Osebno mi takšen odnos ni všeč. A ljudje so, kakršni so. Mentaliteta trenutnega ugodja, ki temelji na hitri uporabi in lahkotnem metanju stran tudi živih bitij, ne le stvari, se začne z rastlinami, nadaljuje z živalmi in konča z ljudmi. Vse to je en svet.
Nekje ste dejali, da je vse, kar sadimo na vrtovih, del narodove kulture. Kaj torej Slovenci sadimo in kaj to pove o nas?
Pri nas se je izgubila ločena identiteta mesta in dežele, mesto se je »povasilo«, podeželje pa »popredmestilo«, tako da med vrtovi v mestu in na podeželju ni več kakšne velike razlike. Škoda, ker je imelo podeželje svojo vrtno kulturo, torej svoj nabor rastlin, enostavnih za vzdrževanje, odpornih. Ko se je na vsak kmečki vrt začelo saditi srebrno smreko in rdeči javor, se je del te identitete izgubil.
Kaj je trenutno moderno saditi, kaj ljudje kupujejo?
Zelo veliko se proda hortenzij, saj so nezahtevne grmovnice in nudijo veliko cvetja, lataste hortenzije so primerne tudi za sončne lege. Zadnje čase se je povečalo zanimanje tudi za vrtnice, ljudi spodbujam, naj kupijo sorte, ki bodo zdrave brez škropljenja, ne da so samo lepe na prvi pogled. Pa radi kupujejo sivke. Vsak ima sicer svoj okus, zelo različne rastline se prodajo.
Zakaj je dobro imeti vrt oziroma zelenje?
Se mi zdi, da zdaj prihaja do menjave generacij. Ljudje, ki so pred pol stoletja gradili velike hiše z velikimi vrtovi, prihajajo v leta, ko morajo vrtove opustiti oziroma prepustiti mladim. Novogradnje imajo zgolj vrtičke, veliko ljudi pa mora biti zadovoljnih že s tem, da ima balkon. Razumem, da si vsi želijo rastlin, ker so velik vir zadovoljstva, so žive, in ko se z njimi ukvarjaš, se veliko naučiš, sproti ti kažejo, kaj jim ustreza in kaj ne. Zanimivo se mi zdi, da je za mlade ljudi spet postalo zanimivo imeti lončnice, prej so tako rekoč že šle v pozabo. Če imaš vrt, se hitro naučiš, da kar vložiš, to dobiš – vsaka ura, ki jo posvetiš vrtu, se ti vrne ali s pridelkom ali lepoto. Moja osebna izkušnja je, da je vrt izjemen za sproščanje, če si še tako znerviran, siten in zoprn, po uri pletja si drug človek. Ta stik prstov z zemljo nas razbremeni. To je tudi neke vrste meditacija. Vse pa je tudi večno učenje, možnost za napredovanje. Vrtovi pa ljudi tudi povezujejo – skupni interes daje snov za pogovor.
Torej podpirate urbano vrtnarjenje?
Absolutno! To nas povezuje z naravo, učimo se, da so rastline žive in imajo svoje potrebe. Če jih ne upoštevamo, propadejo. To nam mora dati misliti tudi o sebi. Morda potem tudi lažje razumemo širši svet.
Rastline čutijo?
Verjetno ne tako, kot si predstavljamo. Obstajajo poskusi, ki so dokazali, da komunicirajo. Marsičesa še ne vemo. So pa gotovo zelo zelo žive. Nekateri se pogovarjajo z rastlinami – to pomeni, da se ji posvetijo in jo jemljejo kot živo bitje. To se mi zdi prav.
Kakšen bo svet čez petsto let, bomo še imeli zelene gozdove ali le še male mestne nasade?
Težko vprašanje, že čez petdeset let bodo živeli drugi ljudje, zato bo to po eni strani skrb drugih generacij, a tudi odgovornost naše. Ne vemo, kako bo. Si pa želim, da narava ostane tudi zato, ker nas ohranja pri življenju. Če ne drugega, potrebujemo okolje, ki nas podpira – čist zrak in voda brez narave nista izvedljiva. Računam, da bo narava obstala, upam, da čim bolj takšna, kot je danes – ali še boljša!
