Ministrica za kulturo Asta Vrečko je ob obisku obnovljene oranžerije v dvorcu Dornava poudarila, da si na ministrstvu najmanj želijo, da kulturni spomeniki po obnovi ostanejo zaprti. Toda prav to se je zgodilo tako v Dornavi kot na Borlu. V Dornavi leto dni sameva obnovljena grajska kapela, na Borlu pa že dve leti 1300 kvadratnih metrov obnovljenega dela gradu. Zdaj je v Dornavi obnovljena še oranžerija, ki pa tudi ne bo tako hitro na voljo za obiske in javno uporabo.
Čeprav ministrica govori, da si obnovljenih gradov z zaklenjenimi vrati ne želijo, je Borl ta čas najlepši primer slabe prakse. Dolga leta je trajalo, da se je država odločila za prenovo, od katere nima nihče nič, razen izvajalcev del, ki so imeli posel. Čeprav je Občina Cirkulane za namen upravljanja gradu ustanovila javni zavod, ta očitno še ni našel skupnega jezika z ministrstvom glede upravljanja. »Borl je zaprt dve leti, eno leto se z njim ukvarjam jaz. Z županjo sestankujeva. Občina in njen javni zavod Belana sta podala vlogo za upravljanje. Vlogo smo pregledali in naslednjo pomlad naj bi občina prevzela grad v upravljanje,« je ob robu obiska v Dornavi povedal državni sekretar na kulturnem ministrstvu Matevž Čelik Vidmar. Tudi po predaji gradu v upravljanje bo država še naprej financirala stroške vzdrževanja. »To so naši objekti, vzdrževanje in investicijska dela so stroški ministrstva,« je dodal sogovornik.
Gradovi samevajo tudi po obnovi
In kako kaže dornavski oranžeriji, da ne bi, enako kot na Borlu, minila tri leta od obnove, preden bi ministrstvo ključe objekta in s tem upravljanje predalo lokalni skupnosti oziroma njenemu javnemu zavodu? »Pogovori v Dornavi potekajo zelo dobro, odgovornost je na obeh straneh. Naloga občine je, da zažene javni zavod, pripravi program in vlogo. Običajno se to dogaja v dialogu z nami. Ko se programi oddajo, so načeloma že tako dobro pripravljeni, da dobijo zeleno luč,« je pojasnil Čelik Vidmar ter odkrito priznal, da lastništvo, upravljanje in vzdrževanje gradov ni niti najmanj preprosto. Najtežje je najti vsebine, da gradovi živijo. Dogaja se, da se obnovijo, a po prenovi še naprej ostanejo zaklenjeni, propadajo ali pa so celo nefunkcionalni za oddajo v najem. »Imamo nekaj ponesrečenih zgodb. Nekateri obnovljeni objekti so že toliko časa zunaj uporabe, da potrebujejo ponovno manjšo obnovo, da se usposobijo ali pa prilagodijo potrebam potencialnih najemnikov,« je dejal državni sekretar.
Ministrica: »To so zelo slabe prakse«
»Žal smo imeli v preteklosti tudi slabe primere, da se je v obnovo vložilo veliko denarja, po obnovi pa so ostala vrata objektov še naprej zaklenjena. To so zelo slabe prakse, ko se novi, prenovljeni objekti zaprejo in začnejo zaprti ponovno propadati. Od tega nimata ničesar ne država in ne lokalna skupnost. Tega si ne želimo, ampak si želimo dobro upravljanje, vizijo in postopne vložke tudi v Dornavo. Želimo si, da bi sčasoma čim več parka in dvorca dali v uporabo ljudem, da pa bi to bilo naenkrat, ni mogoče. Ne nazadnje je treba imeti tudi vsebino. Prepričana sem, da so že dosedanji koraki, angažma in sodelovanje z lokalno skupnostjo zelo odprli prostor in spremenili življenje dvorca. Z občino dobro sodelujemo, iščemo čim boljšo rešitev. Zavedamo se, da se takšni ogromni in pomembni spomeniki, kot je Dornava, ne morejo obnoviti čez noč. Gre za zelo velike finančne vložke, treba je iti korak za korakom, kar se tudi dela,« je navedla ministrica Asta Vrečko in nadaljevala: »V gradu Dornava se ves čas dogaja, tudi z izjemnim angažmajem lokalne skupnosti, ki skozi leta oživlja dvorec in prostor. Kulturna dediščina najbolje živi takrat, ko se uporablja. K temu so zavezane tudi naše smernice na ministrstvu za kulturo.«
Če bi prišel zasebnik z referencami, bi katerega od gradov tudi prodali
Država je lastnica več deset gradov, v domeni ministrstva za kulturo jih je po besedah državnega sekretarja Matevža Čelika Vidmarja 22. »Zdaj se vsak objekt upravlja posebej, kar je velika težava. Te zgodbe je treba povezati, določiti strokovnega upravljavca za celoto. Administrativne službe ministrstva temu preprosto niso kos. Sistem upravljanja kulturnih spomenikov je zelo zastarel in eden glavnih krivcev, da objekti propadajo.«
Bi, glede na povedano, država odprla vrata zasebnemu kapitalu, bi katerega od gradov prodala? »Če bi se našel zasebnik, ki bi s svojimi referencami dokazal, da ima izkušnje z upravljanjem tovrstnih objektov, in če bi imeli trdna zagotovila, da bodo objekti živeli bolje, bili bolj dostopni javnosti in obiskovalcem, se spravili v boljše stanje, je odgovor da. Ampak trenutno takih upravljavcev ni.«