Kot ugotavlja tudi Evropska komisija v zapisu o trajnostnem kulturnem turizmu na svoji spletni strani, je turizem odlična priložnost za spodbujanje in zagotavljanje dostopa do kulturne dediščine, vendar prinaša tudi izzive, povezane s prenatrpanostjo in prilaščanjem kulturne dediščine ter izgubo pristnosti.
Zaradi morebitnih negativnih učinkov pretiranega turizma in njegovega vpliva na kulturno dediščino nekatere lokalne skupnosti in strokovnjaki za dediščino občasno nasprotujejo turizmu ter z njim povezanemu razvoju.
Omejitev obiska
Zaradi negativnih vplivov masovnega turizma na naravno in kulturno dediščino so se v marsikateri državi odločili, da na svojih najbolj obleganih turističnih destinacijah omejijo obisk, sprejeli pa so tudi nekatere druge ukrepe, da bi preprečili uničevanje okolja.
Na Bledu so se tako že leta 2019 odločili, da kopalcem brezplačno ponudijo kremo za sončenje na veganski osnovi. Blejsko in Bohinjsko jezero sta iz leta v leto bolj obremenjena. Ekološko stanje Blejskega jezera se je na podlagi stanja vodnih rastlin in živali po skokovitem porastu turizma leta 2016 poslabšalo od dobrega v zmeren kakovostni razred. Kopalci z vstopom v vodo mehansko poškodujejo mikrohabitate, ki so pomembni za preživetje in dobro delovanje priobalne združbe rastlin in živali.
V Dubrovniku, ki mu je Unesco zagrozil, da ga bo zaradi prevelike gneče odstranil s seznama svetovne kulturne dediščine, so se oblasti že pred petimi leti odločile, da si bo središče starega mesta lahko ogledalo največ štiri tisoč turistov na dan. Število obiskovalcev se je namreč skokovito povečalo tudi zato, ker je staro mestno jedro kulisa priljubljene serije Igra prestolov. Avgusta 2016 so jih v enem dnevu našteli celo 10.388. V Dubrovniku nameravajo zmanjšati tudi število velikih potniških križark, ki pristanejo v starem pristanišču. Leta 2016 se je tam izkrcalo skoraj 800 tisoč ljudi, ki so potem v mestu ostali le tri ure.
Zelo obremenjene s turisti so tudi Benetke, kjer so domačini že pred leti protestirali proti zmanjševanju lokalnega prebivalstva in vse večjim vdorom turistov. Lani so tamkajšnje oblasti napovedale, da bodo obiskovalci poslej obisk starega dela Benetk morali rezervirati vnaprej in zanj plačati 10 evrov. Sistem bi moral zaživeti v začetku leta, ker pa se bojijo, da ne bo prinesel želenega učinka, je občinska uprava uvedbo vstopnine zamaknila za nedoločen čas.
S prevelikim številom turistov se spoprijemajo tudi v severni Italiji. Od leta 1996, ko je bilo območje Cinque Terre razglašeno za nacionalni park, ga na leto obišče več kot dva milijona turistov. Že večkrat se je govorilo o omejitvi obiskovalcev, a do konkretnih ukrepov ni prišlo. So pa v bližnjem Portofinu na nekaterih mestih prepovedali postanke zaradi samoposnetkov, saj naj bi bili prav ti krivi za pretirano gnečo.
Tudi perujska vlada je že leta 2005 uvedla omejitve na število obiskovalcev, ki se jim je dovoljeno povzpeti do inkovskega mesta Machu Picchu. Februarja to destinacijo tudi popolnoma zaprejo za obiskovalce zaradi vzdrževalnih del in čiščenja. Obisk so poskušali omejiti tudi z vstopnicami, ki omogočajo samo dopoldanski ali popoldanski obisk, kljub temu pa inkovsko mesto še vedno sprejme več kot 2500 obiskovalcev na dan, kar presega Unescova priporočila.
Zaradi odlaganja smeti in posledičnega spreminjanja naravnega habitata so na različnih koncih sveta omejili dostop tudi do nekaterih plaž in otokov, ki predvsem na Instagramu veljajo za sanjske. Priljubljeni grški otok Chrissi je tako za dnevne obiskovalce povsem zaprt na vrhuncu sezone od 1. maja do 31. oktobra. Za nekaj časa je bila zaradi okoljskih razlogov zaprta tudi priljubljena plaža Maya Bay na tajskem otoku Koh Phi Phi Leh. Vnovično zaprtje plaže pa napovedujejo tudi s koncem avgusta.
Spletni antiheroji
Eden od problemov, s katerim se v kontekstu pretiranega turizma vse pogosteje ukvarjajo na različnih koncih sveta in ki vpliva na številne objekte svetovne dediščine, je tudi vandalizem. Izraz vandalizem se lahko nanaša na različne vrste materialne škode, kot so grafiti, odlaganje smeti, uničevanje posameznih primerkov dediščine in druge vrste njenega oskrunjenja. Čeprav na splošno nekateri vandalizem (zlasti grafite) vidijo kot umetniško dejanje, je jasno, da se v primerih, ko gre za poškodovanje svetovne dediščine, ne moremo sklicevati na umetnost. Vandalizem škodljivo vpliva na vsakdanje življenje in medsebojne odnose, ruši občutek varnosti ter uničuje dobro počutje v okolju.
Kazenski zakonik Republike Slovenije kaznivega dejanja vandalizma ne definira kot posebno kaznivo dejanje, ampak se kot nesprejemljiva oblika ravnanja v družbi lahko obravnava kot prekršek ali kaznivo dejanje glede na namen izvršitve dejanja in posledico oziroma posledice tega dejanja. Tako se vandalizem v Sloveniji obravnava in sankcionira znotraj kaznivih dejanj zoper premoženje (npr. poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega ali zgodovinskega pomena, ali naravne znamenitosti, poškodovanje tuje stvari itd.), zoper javni red in mir (npr. skrunitev grobov) ter zoper splošno varnost ljudi in premoženje (npr. poškodovanje ali uničenje javnih naprav). V posameznih primerih policisti izvedejo tudi ukrepe v skladu s 16. členom zakona o varstvu javnega reda in miru, ki določa, da je prekršek, kdor namerno poškoduje, prevrne, odstrani ali kako drugače v nasprotju z namenom uporabe ravna s spominskimi ploščami in objekti javne infrastrukture.
Vandalizem se včasih lahko pojavi kot osamljeni primer ali morda del vzorca škode skozi čas. Na žalost pa je ta pojav pogost po vsem svetu. Eden od razlogov zanj je pomanjkanje zavedanja o pomenu dediščine med turisti. Včasih ga spodbudi tudi popularna kultura, recimo s prizori iz filmov, v katerih so poškodovane svetovne znamenitosti. Tovrstno vedenje lahko spodbudijo tudi sorodne objave na družbenih omrežjih, ki imajo ogromno ogledov.
V Italiji je pred kratkim na družbenih omrežjih za precej zgroženih odzivov poskrbel posnetek angleškega turista, ki je v steno rimskega Koloseja vklesal svoje ime in ime svojega dekleta. Dejanje je obsodil tudi italijanski minister za kulturo Gennaro Sangiuliano. Moškemu, ki so ga medtem italijanski organi pregona že identificirali, grozi do pet let zapora in 15 tisoč evrov kazni. A to ni bilo prvič, da je bil rimski Kolosej žrtev vandalizma. Znan je tudi primer iz leta 2020, ko je irski turist v steber v prvem nadstropju dva tisoč let starega rimskega amfiteatra vklesal svoje inicialke. Leta 2014 je bil z 20 tisoč evri kazni kaznovan tudi ruski turist, ki je na steno Koloseja vklesal veliki K.
Oktobra 2020 so dva turista (Kanadčana in Angleža) aretirali, potem ko sta z barvnim sprejem napisala črko B in Scouser Lee na mestno obzidje Tha Pae iz 13. stoletja v mestu Chiang Mai na Tajskem. Njun izgovor je bil, da sta bila »smešno pijana«, ujeli pa so ju s posnetki varnostnih kamer. Pred plačilom varščine sta v zaporu preživela tri noči, zagrožena zaporna kazen za to neslavno dejanje je bila sicer 10 let. Poleg tega sta vandala po prijetju morala pozirati pred mestnim obzidjem, saj so odgovorni menili, da bo javna izpostavitev bolj zalegla od vsakršne kazni.
Istega leta je bilo v narodnem parku Saguaro v jugovzhodni Arizoni posekanih osem visokih saguarov. Kaktus saguaro, ikonična rastlina jugozahoda, je visok in bodičast, najdemo pa ga le v delih puščave Sonora v Arizoni. Saguaro v prvih osmih letih svojega življenja zraste le med centimetrom ter centimetrom in pol.
Marca 2008 je 26-letni finski turist, ki je obiskal čilsko ozemlje Velikonočnega otoka (Rapa Nui), starodavnemu moaiju odlomil ušesno mečico in pri tem razbil ukradeni kos na ducat drobcev. Oblasti so ga obtožile, da hoče spominek na enega od stoletij starih kipov, izklesanih iz vulkanske kamnine. Zaradi razburjenja, ki je nastalo, je takratni župan Velikonočnega otoka na javnem radiu dejal, da si želi, da bi tudi turistu odrezali uho. Finec se je za dejanje opravičil, vendar naj bi bil 13 dni v hišnem priporu v svojem hotelu in kaznovan zaradi poškodovanja državnega spomenika.
Tudi Kitajski zid je dober primer nekaterih vrst nepopravljive škode, ki nastane skupaj s turizmom. Pred nekaj leti je bila ob tem zidu razstava, ki je razkrila, kako turisti poškodujejo ta svetovno znani spomenik. Grafiti so pogosti tako po dolžini kot tudi po širini spomenika. Kampisti, ki se zgrinjajo na to območje, pogosto na zidu preživijo noč, med opeke pa zabijajo kline za šotore.
Vandalizem ni omejen na eno ali dve državi niti ni posledica enega ali dveh razlogov, a postaja vse bolj razširjen. Skrb vzbujajoče je, čeprav svet napreduje po vseh razvojnih parametrih, da se nestrpnost do dragocenih kulturnih virov in dediščine alarmantno povečuje.
Turizem je eden od sektorjev, ki nosijo stroške takšnih teženj. Čeprav sektor in njegove agencije ne morejo storiti veliko za neposredni nadzor nad tem, je mogoče na splošno izvesti vsaj nekatere ukrepe za ozaveščanje, da bi ustvarili občutek pomena ohranjanja takih virov za vedno. Kot navajajo na spletni strani Slovenske policije, lahko v preventivne namene največ naredimo z vzgojo in izobraževanjem otrok in mladine: »Naučimo jih kulturnega odnosa do nacionalnih spomenikov, saj so prav oni pogosto storilci tovrstnih dejanj. Nujno pa je tudi ozaveščanje starejših o pomenu nacionalne kulturne dediščine, da je ne uničujejo nevede.«
