Na junijskem volilnem zboru članov Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) so štiriletno vodenje zaupali Zdenki Jan, dosedanji predsednici Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje. Že nekaj let upokojena kriminalistična inšpektorica je bila vodja oddelka za mladinski kriminal v Policijski upravi Celje, v enem od intervjujev za Novi tednik pa je dejala: »Včasih se mi zdi, da imam prav poslanstvo, da pomagam ljudem.« Tako je tudi kot mlada upokojenka delovala na različnih področjih, kjer je lahko pomagala. Tudi ob prevzemu novih nalog je dejala, da si bo prizadevala za dobrobit vseh upokojencev, ki si zaslužijo spoštovanje. »Upokojenci nismo preteklost, ampak z mladimi vodimo prihodnost.«
Pred kratkim si je z možem Janušem privoščila nekaj dni dopusta, zdaj jo čaka podrobnejše spoznavanje dela Zdusa in nalog, ki so pred njo. Že na dopustu ji je telefon nenehno zvonil in nič ne kaže na umirjeno upokojensko življenje, saj je aktualnih tem, s katerimi se bo zveza morala spoprijeti, veliko. Trenutno je najbolj vroč predlog novela Zakona o dolgotrajni oskrbi, glede katerega ima tudi Zdus nekaj pripomb.
Zdi se sicer, da odločna in temperamentna priseljena Savinjčanka potrebuje vedno nove izzive ter da si umirjenega upokojenskega življenja niti ne želi. Otroštvo je preživljala v Pristavi pri Mestinju, v okolju, kjer so vladali sočutje, solidarnost in sosedska pomoč. Vse to so vrednote, ki jih neguje še danes. Že v srednji šoli je spoznala svojega moža Januša, ki je prevzel družinsko domačijo v Spodnjih Grušovljah pri Šempetru v Savinjski dolini in jo razširil v uspešno hmeljarsko kmetijo. S hmeljem sta se »okužila« tudi sinova Uroš in Blaž, ki sta pravnika.
Po osmih letih ima Zdus ponovno predsednico, potem ko je zvezo zadnja dva mandata vodil Janez Sušnik. Zakaj ste kandidirali za to mesto?
Moje delovanje se je začelo že pred upokojitvijo, ko sem bila dejavna v Krajevni skupnosti Šempeter v Savinjski dolini in sem bila dva mandata predsednica. Različne stranke so me vabile, da bi za njih kandidirala, a ker sem bila upokojenka, se mi je zdelo prav, da kandidiram za Desus, ki me je tudi vabil v svoje vrste. Zdelo se mi je, da bom tako najlažje naredila kaj dobrega za upokojence. Ko sem še delala v policiji, sem videla veliko hudega, tudi veliko trpljenja starejših. Ko so denimo mlajši ljudje demenco pri svojih sorodnikih zamenjevali s hudobijo, a so bili ljudje le bolni. Menila sem, da je treba ljudi ozaveščati in da lahko na tem področju naredim nekaj dobrega. Delovala sem tudi v upokojenskem društvu in nato vodila Pokrajinsko zvezo društev upokojencev Celje. Spodbujala sem dejavnosti društev upokojencev na športnem, kulturnem in rokodelskem področju. Na začetku sem jim veliko predavala tudi o nasilju in tem, kako se morajo starejši tega ubraniti. Pokrajinska zveza me je predlagala, da bi kandidirala za predsednico Zdusa. Dosedanjega predsednika Janeza Sušnika so spraševali, ali sem njegova favoritinja. Menim, da smo bili vsi štirje kandidati enakovredni.
Prebrala sem, da ste bili malo presenečeni ob izvolitvi in da ste pričakovali vsaj drugi krog … Od 24 delegatov vam je polovica namenila svoj glas, kar je lepa zmaga. Kaj mislite, da je pretehtalo v vašo korist?
Skoraj prepričana sem bila, da bo drugi krog, ker so drugi kandidati v svojo kandidaturo vložili več prizadevanj, jaz pa se s tem nisem posebej ukvarjala. Nikogar nisem nagovarjala, naj izbere mene, in ne vem, kaj je pretehtalo v mojo korist. Morda so prepoznali moj čut za starejše, pristen odnos z njimi. Tega se ne da naučiti ali zaigrati. To mi je bilo položeno v zibelko. Ob tem sem vse življenje delala z ranljivimi skupinami in tudi to se pozna. Programi vseh kandidatov so bili dobri, jaz se zavzemam za to, da bi nadaljevali začrtano pot.
Zdus lahko vodite največ dva mandata. Se vam to zdi ustrezno?
Vsekakor, po mojem bi bil celo eden dovolj.
Kako se vam bo življenje spremenilo zaradi te nove vloge?
Ob meni sta še podpredsednika, ki sem ju predlagala med vsemi kandidati, ki so se prijavili na razpis. Potrdil ju je tudi zbor Zdusa, in sicer sta to Željko Kljajić, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Koroške, in Stanko Kranvogel, predsednik Društva upokojencev Voličina. Razdelili si bomo delo, tako da mislim, da se mi vsak dan ne bo treba voziti v Ljubljano. Nekajkrat na teden pa zagotovo.
Bo princip vodenja drugačen, ženski?
Ne vem, ali bo zaradi tega kakšna razlika. Gospod Sušnik je imel ob sebi dve dami, jaz imam dva gospoda in zdi se mi, da ne bo bistveno drugače. Ne poznam odnosov v Zdusu in s tem tudi nisem obremenjena.
Strankarsko ste se torej vključili le v Desus, pozneje vas stranke niso več pritegnile?
Videla sem, da politika ni zame. Skupaj z Aleksandro Pivec sem po razprtijah v stranki zapustila Desus, a se tudi v novi stranki ni najbolje izšlo, nato se vanje nisem več vključevala. Kot predsednica KS Šempeter v Savinjski dolini sem takrat ugotovila, da je prav, da sem v občinskem svetu, če želim delati za krajane, saj bi bila sicer odrezana od informacij. Zato sem kandidirala na listi stranke Desus in res se je dalo marsikaj narediti za kraj.
Zdus je ena najbolj množičnih organizacij upokojencev pri nas, saj povezuje približno 200 tisoč članov društev upokojencev. Kaj je tisto, kar nekoga pritegne, da se vključi v društvo?
Če gledam društva in njihove člane v našem lokalnem okolju, ugotavljam, da jih najbolj družijo športne dejavnosti, ki jih še zmorejo, to so pikado, balinaje, kegljanje, pohodništvo … V okviru občine in pokrajine se udeležujejo tudi športnih iger. Za ženske je pomembna dejavnost rokodelstvo, ko ustvarjajo najrazličnejše izdelke. Mnogi pojejo v pevskih zborih, pišejo pesmi … Hodijo tudi na izlete, celi avtobusi upokojencev prihajajo v naš Hotel Delfin v Izoli, tako da je včasih celo premalo prostora. Najpomembnejše pri vsem tem je druženje. Ni lepšega občutka, kot je ta, da te nekje nekdo pričakuje. Upokojence družijo skupni interesi in težave. Ko te družba ne potrebuje več in te tudi otroci ne potrebujejo več tako zelo, ostaneš sam, pa če to sprejmeš ali ne.
Pomemben vidik delovanja upokojenskih društev je tudi dobrodelnost. Sem spada projekt Starejši za starejše in je izjemnega pomena. Zlasti v času covida, ko so bili ljudje še bolj sami, so se pogovarjali vsaj po telefonu ali so prostovoljke prišle do vrat in prinesle kaj iz trgovine. V projekt so lahko vključeni vsi, ki so stari več kot 69 let, ni treba biti član društva. Mnogi ljudje komaj čakajo, da jih prostovoljke obiščejo. Tako je mogoče tudi prepoznati, ali je v katerem okolju kaj narobe. Če zavračajo te obiske ali če mladi rečejo, naj k njim prostovoljke ne hodijo, lahko pomislimo, da nekaj ni v redu. Včasih starejši tudi kaj potožijo in v takšnem primeru mora koordinatorica obvestiti center za socialno delo. Pogosto prostovoljke pomagajo starejšim tudi pri ravnanju s telefonom in računalnikom. Tehnologija prehiteva starejše po levi in desni in so nebogljeni. V Občini Žalec so na primer sledili moji pobudi in se pridružili projektu Prostofer, v katerem prostovoljci popeljejo starejše k zdravniku ali po drugih pomembnih opravkih.
Osamljenost po navadi hodi z roko v roki s slabim socialnim stanjem oziroma nizkimi pokojninami. So slednje ena tistih perečih tem, s katerimi se boste posebej ukvarjali? Kaj lahko naredite?
Naši predstavniki so v svetu Zpiza, kjer se dogovarjajo o rednih in izrednih uskladitvah pokojnin. Pomembno je sodelovanje z ministrstvom za solidarno prihodnost, z vlado … Prav v teh dneh smo pripravili stališča in pripombe na Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno najbolj aktualen, in jih bomo posredovali vsem poslanskim skupinam ter jih predstavili na ministrstvu.
Boste zaradi zahtev po višjih pokojninah tudi vi šli kdaj na ulice? Verjetno se strinjate, da ni prav, da ljudje, ki so delali 40 let, nimajo pokojnine, ki bi jim omogočala preživetje.
Zagotovo to ni prav, vsi moramo dostojno preživeti. A žal je zdaj vse pomešano, vsi zahtevajo določeno višino pokojnine, ne glede na delovno dobo in vplačane prispevke. Seveda pa se zavzemamo za zvišanje vdovskih pokojnin, za odpravo krivic za nazaj zaradi nizkega odmernega odstotka in redne uskladitve pokojnin z rastjo plač.
Žal je tako, da ko v neki dejavnosti ugotovijo, da ne bodo mogli shajati, preprosto dvignejo cene. Ko človek reče, da s tem, kar ima, ne more shajati, pa se nič ne zgodi. Naša življenja so malo vredna. Gotovo je veliko težje v mestu, v blokih …, kjer se ljudje med seboj slabo poznajo, v družinah, kjer ostane en sam, ali tam, kjer so prisotni invalidnost, bolezen ...
Mislim, da ulica ni rešitev. Še ko sem bila zaposlena, je bilo mogoče iti na proteste, ki so se mi zdeli nesmiselni. Tudi zdaj velja, da je vlada vredna toliko, kolikor bo poskrbela za najšibkejše. Ne bom trdila, da upokojenci kdaj ne bodo šli na ulico, a pri kričanju, zmerjanju in protestih s transparenti ne bodo imeli moje podpore. Poskušam pa razumeti obup ljudi, ki se protestom pridružijo, če jim kdo obljubi nekaj, kar je pogosto nerealno.
Domnevam, da višina članarine ni ovira za vključitev v društvo upokojencev?
Ko sem hodila na zbore društev, so predsedniki članom kdaj predlagali, da bi zvišali članarino, češ da bodo z desetimi evri letno težko izpeljati vse, kar so si zastavili. Predlogi za dvig za evro ali dva so bili vselej podprti. Od članarin gre za pokrajinsko zvezo 0,50 evra in enako za Zdus.
Je to edini vir financiranja?
Društva se lahko prijavijo tudi na razpise občin, Zdus pa vodi nekatere projekte, ki jih financira ministrstvo. Mogoče so tudi donacije, vir prihodov je tudi Hotel Delfin v Izoli. Hotel dobro posluje in je predvidena njegova širitev, ki je odvisna od sprejetja OPPN. Cene so ugodne, a včasih nekateri že potožijo, da niso več tako nizke.
Katera so glavna področja, ki vas bodo zaposlovala prihodnja štiri leta?
Želimo biti slišani, da nas bodo upoštevali ob sprejemu reform, kot sta pokojninska in zdravstvena, da nas ne bi odrivali, kot da smo nebodigatreba, in da se nas ne bodo spomnili le pred volitvami. Ob tem želim, da bi se v društvih nadaljevale dejavnosti na področju športa, kulture in humanitarnosti. Rada bi, da bi bili zgled mladim in da bi nas spoštovali. Pri tem izhajam iz svojih izkušenj. Pri nas na vasi smo spoštovali starejše, jim pomagali, če so kaj potrebovali. Enako sem spoštovala starejše kolege, ko sem prišla v službo. To je bilo v nas, tega nas ni bilo treba učiti. Zdaj pa se bojim, da dokler smo zelo koristni, nas cenijo, potem pa pozabijo na nas. Vemo pa, da skoraj ni proslave, na kateri ne bi nastopali upokojenci s pevskim zborom, da za 1. september stojijo na križiščih za varnost otrok, da ne govorimo, koliko naredijo za svoje vnuke in pravnuke ter tako razbremenijo mlajše, ki so še zaposleni.
Kako to, da ste šli tako zgodaj v pokoj in da niste ostali dlje?
Takrat je bil takšen predpis. Podaljšala sem lahko za leto dni, več ne. A sem bila še vedno sorazmerno mlada, ko sem se upokojila. Izkoristili bi nas lahko za mentorje. Na srečo nimam travm, ker sem videla veliko hudega. Še vedno ne morem gledati filmov z nasilno vsebino niti ne želim izvedeti podrobnosti o kakšnem aktualnem tragičnem primeru, povezanem z otroki, ker mi je ob tem preveč hudo.
Ali kdaj razmišljate, kaj se je zgodilo z ljudmi, s katerimi ste se ukvarjali v času kariere?
Pogosto. Mnogi me še vedno pokličejo in z veseljem povedo, kaj lepega se jim je v življenju zgodilo. Tudi ob izvolitvi so mi nekateri čestitali.
Niste nikoli razmišljali, da bi si poiskali manj obremenjujoče delo?
Ne, bili smo dobra skupina sodelavcev. Čeprav sem po naključju prišla na policijo, mi je bilo to delo pisano na kožo.
Videla sem, da imate svojo FB-stran in da ste verjetno vešči ravnanja z računalnikom še iz časa službovanja. Torej niste upokojenka, ki ima težave s sodobno tehnologijo?
Tudi moje tovrstno znanje bi se še dalo nagraditi. Ne bi mi škodilo, če bi se udeležila kakšnega tečaja. Veliko sem se že naučila v službi, če še kaj potrebujem, pa sta tukaj sinova.
Je pa to verjetno ena od tem, s katerimi se bo moral Zdus temeljito ukvarjati, če vemo, da je zdravstvo v času covida postalo tako rekoč nedostopno za tiste, ki niso obvladali sodobne tehnologije, ali da se bančne storitve vse bolj selijo na splet oziroma postajajo brezgotovinske ...
V Zdusu ves čas opozarjamo na vse to. Zdus je tudi dosegel, da so zdravstveni domovi ves delovni čas dosegljivi po telefonu, ne le ob določenih urah, kot je bilo prej in ko kljub temu ni bilo mogoče nikogar doklicati, kar sem tudi sama preverila. Vsi starejši se kljub prizadevanjem ne morejo več naučiti novosti tehnologije in njim bi morala biti na voljo služba, ki bi jim pomagala, mogoče mladi, študenti ...
Za starejše je pomembna tudi dostopnost do zdravnika, saj imajo številni zdravstvene težave. Zdi se, da se tu razmere slabšajo in da so mnogi prisiljeni iskati pomoč zasebnikov, česar si vsi ne morejo privoščiti. Verjetno se strinjate, da je treba ohraniti javno zdravstvo?
Kjerkoli imamo priložnost, poudarjamo, da pričakujemo, da bo ostalo javno zdravstvo. Ob reformi tega področja bomo posredovali svoje pripombe in upali, da bomo upoštevani in slišani.
Glede na napovedi o spremembah pokojninskega sistema bo treba v prihodnje delati še dlje. Kaj naj bi po vašem mnenju prinesla reforma?
V Zdusu smo pripravili nekaj predlogov, a nanje še nismo dobili odgovorov. Za nas je pomembno zaščita pokojninske blagajne. Prav tako pričakujemo obljubljeno premišljeno sprejemanje vseh sprememb na podlagi razprave vseh vpletenih, tudi upokojencev.
Zakon o dolgotrajni oskrbi te dni razburja mnoge, zlasti predlog, da bi prispevek plačevali tudi zaposleni, delodajalci in upokojenci. Se vam takšno reševanje tega vprašanja zdi primerno?
V Zdusu smo proti temu, da bi ga plačeval tudi vsak upokojenec. Če bi bila dolgotrajna oskrba izpeljana, kot je treba, bi lahko ljudje ob primerni oskrbi ostali dlje doma. To si večina želi. Tudi jaz bi bila rada na stara leta doma, ob čemer si ne želim biti otrokom v breme. Zato pričakujem od ljudi, ki o tem odločajo, da bodo naredili na tem področju tako, da bo dobro za vse in da se v tretjem življenjskem obdobju ne bomo bali jutrišnjega dne.
