Etnološke zbirke so izjemno pomemben vir informacij o naši kulturni dediščini in tradiciji. V njih so denimo oblačila, orodja, različni pripomočki, okraski in še mnogo drugih stvari, ki so jih uporabljali v preteklosti in so pomemben del naše zgodovine. Vsak predmet s seboj nosi zgodbo, ki nam omogoča boljše razumevanje naše preteklosti in identitete. Take zbirke nam omogočajo, da bolje razumemo svojo preteklost in se lažje povežemo s svojimi koreninami.
Petdeset let truda
Zakonca Šribar zbirata predmete že od leta 1970, torej več kot 50 let. »Ljudmila in Alojz Šribar sta velik vzor, opravila sta izjemno delo in izkazala predanost pri zbiranju etnoloških predmetov, ohranjanju snovne dediščine kot pomnika življenja prednikov in ljudskega izročila za zanamce. Dodatno vrednost pomeni dejstvo, da so predmeti v njuni lasti na voljo za ogled javnosti, kar nam vsem omogoča, da bolje razumemo in cenimo našo kulturno dediščino,« je poudaril župan. Prireditve v Kobilah so postale prepoznavne, ne samo za nekdanjo Krajevno skupnost Leskovec, po novem Mestno četrt Leskovec. Predsednik sveta mestne četrti Jože Olovec je izrazil željo, da bi osnovne šole pogosteje obiskovale domačijo Šribar, da bi se učenci neposredno seznanjali s predmeti etnološke dediščine.
Vsak predmet ima zgodbo
»Ne trdim, da sva bila uspešna, saj zbiranje starin, kot smo včasih temu rekli, ni bilo najina življenjska nuja. Pred leti nama je starejši gospod celo rekel, da če bi ves ta čas in delo namenila bolj življenjskim zadevam, mislil je seveda na dobro gospodarjenje, bi lahko imela že tri hiše. Ohranjanje dediščine preteklih rodov je res nekoliko svojevrstna strast. To so drobci. Predmeti nimajo več v popolnosti svojih nekdanjih značilnosti, radi pa bi jih ohranili za spomin, ker so bili za množico prednikov življenjsko pomembni. Uporabljali so jih pri delu, ob vsakodnevnih potrebah,« je povedala Ljudmila Šribar. Vsak predmet dediščine je treba povezati z njegovim časom, vsak predmet ima svojo zgodbo. Lojze je prvo zaznal, ko je v sevniškem potoku, še skoraj kot otrok, našel svetinjico nekega izgnanca med drugo svetovno vojno. Danes pa je v etnološki zbirki Kobile okoli pet tisoč predmetov. Večina jih je popisanih v posebnem zvezku, z merami in imeni darovalcev, nekdanjih lastnikov, ki jih niso več potrebovali in uporabljali, so pa zaznali njihovo dragocenost za prednike in jih želeli ohraniti ter jih dve desetletji prinašali v njun muzej. To so večinoma predmeti iz ruralnega, torej kmečkega okolja, le kakšna desetina je takih, ki so jih uporabljali meščani, družine z boljšim družbenim položajem, tudi izobraženci. Tisti, ki raziskujejo ljudsko življenje preteklih časov, iz njih izluščijo cele zgodbe.
Veliko odrekanja
Vsa ta leta sta Šribarjeva vlagala veliko svojega denarja in dela v obnovo domačije, pomagali so jima tudi številni dobri ljudje, podjetniki in tudi krška občina. Najprej sta leta 1996 obnovila razpelo v bližini hiše. Lojze je s pomočjo podpornikov zgradil 170 metrov podpornih kamnitih zidov in škarp. V nekdanji kleti za poljske pridelke sta leta 2004 uredila galerijo. Prvi je v njej razstavljal leskovški slikar Rafael Andlovic. Med letoma 2006 in 2017 so v Kobilah pripravili sedem likovnih kolonij, na katerih so sodelovali umetniki iz številnih slovenskih krajev, ki so podarili 86 slik.
Namesto propada prireditve
Ljudmila in Alojz sta v začetku osemdesetih let od potomcev nekdaj premožnega kmeta Johana Kranjčeviča kupila domačijo, ki je bila v Kobilah zgrajena leta 1874. Nazadnje je bila obnovljena leta 1923. Od leta 1954 v hiši ni nihče živel. Februarja 2001 je ZVNKD Ljubljana dal predlog za vpis te domačije v zbirni register. Kobile so zelo majhna vas, v tridesetih letih je v njej živelo od 60 do 70 prebivalcev, danes jih je manj kot 20. Domačija je v zadnjih dveh desetletjih gostila številne likovne, glasbene, plesne, literarne, rodoslovne, blagoslovitvene, strokovno-etnološke, fotografske, šolske in druge prireditve.
