Štiriinštiridesetletnica pravi, da je njena služba tudi njen hobi. Živali so bile vedno njeno varno zatočišče, tolažnice, prijateljice in življenjske sopotnice. Njeno družino poleg partnerja in dveh najstniških hčerk sestavljajo še psička šnavcerka in dva mačja posvojenca. Verjame, da medčloveški odnosi vplivajo tudi na naše hišne ljubljenčke, od katerih se lahko marsikaj naučimo, če jim le prisluhnemo.
Zakaj ste se odločili za študij veterine?
Ker sem živalim želela vrniti vsaj nekaj tistega dobrega, kar so mi dale med otroštvom in odraščanjem. Vedno so bile moje varno zatočišče, tolažnice, prijateljice in življenjske sopotnice. Imela sem srečo, da sem odraščala na mali kmetiji, kjer sem se družila s pujsi, kokošmi, purani, kunci, morskimi prašički, mačkami in psi. Bili so zelo dobra družba in prijetni sogovorniki. (smeh) Za študij veterine sem se odločila že, ko sem bila stara okoli štiri leta. Verjetno je bilo sprejemno pismo z veterinarske fakultete eden mojih najsrečnejših dogodkov v življenju. Svojo kariero v veterini sem začela kot veterinarka na Nacionalnem veterinarskem inštitutu na področju zdravstvenega varstva čebel, pozneje sem opravljala delo veterinarke v mešani praksi, po porodih pa sem delala kot veterinarka v ambulanti za male živali. Od leta 2020 se ukvarjam tudi z bioresonanco in homeopatijo za živali.
Kakšen je odnos Slovencev do živali? Kaj bi bilo najbolj nujno spremeniti, izboljšati?
Slovenci imamo zelo različne odnose do živali. V teh letih delovanja v veterini vidim, da se odnos do živali počasi spreminja na boljše. Bolj se zavedamo, da so živali živa bitja s svojo sposobnostjo razmišljanja ter čustvovanja in ne samo in zgolj predmeti. Vesela sem, da obstajajo posamezniki, ki ozaveščajo prebivalstvo in delujejo v dobrobit živali, tako hišnih ljubljenčkov kot rejnih živali. Skrbi se za večjo dobrobit in ustrezne pogoje življenja, bivanja ter seveda tudi za psihološke potrebe, ki jih živali imajo. Na strani UVHVVR je že dlje časa dokument, ki na preprost način opisuje odgovorno lastništvo živali – vsak bi ga moral prebrati. Mislim, da bi bilo smiselno že otroke v osnovnih šolah izobraževati o kulturnem obnašanju do živali. Bistveno je znanje in razumevanje, s temi kapacitetami se družba spreminja in samo tako se bo lahko spremenil odnos, ki ga imamo do živih bitij, ki sobivajo z nami na tem planetu. To seveda obsega tudi medčloveške odnose. Skrb za soljudi, okolje in naravo, ki nas obkroža, ter vsa živa bitja, ki so del našega prostora. In jasna komunikacija ljudi med seboj ter poznavanje načinov komunikacije, ki jih imajo živali med sabo. Vedenjska veterina se ukvarja s tem, posamezni inštruktorji živali tudi že posegajo v to področje ter izobražujejo pasje in mačje skrbnike. Kar pa zadeva zdravstveno področje živali, tudi tukaj vidim velik napredek, tako v sami stroki in znanosti kot tudi z vidika lastništva. Vse več ljudi skrbi za preventivo pri živalih in življenjska doba živali se s tem viša. Ljudi zanimajo tematike okoli zdravja živali, veliko si preberejo in tudi sami naredijo.
Ukvarjate se z bioresonanco in homeopatijo za živali. Nam lahko na kratko pojasnite, kaj sta ena in druga?
Bioresonanca in homeopatija sta vedi, ki spadata pod alternativno področje medicine/veterine. Jaz imam raje izraz komplementarni, saj ni izključujoč. Verjamem v moč sodelovanja klasične in komplementarne veterine. Bioresonanca se pri ljudeh uporablja že več desetletij, v veterini pa več v zadnjih letih, čeprav začetki segajo več kot deset let nazaj. Izvajam jo od leta 2014. Rada bi na čim bolj razumljiv način predstavila princip delovanja bioresonance: v telesu ima vsaka celica, organ, organski sistem in celotno telo svoje fiziološko elektromagnetno valovanje/nihanje/frekvenco. Na ta način celice komunicirajo med seboj. To lahko zaznamo s klasičnimi napravami (EEG, EKG) in bioresonanco. Fiziološka valovanja so znak zdravega organizma. Ko zdrav organizem pride v stik s škodljivimi vplivi iz okolja (virusi, bakterijami, strupi), se vključijo obrambni mehanizmi, ki vzpostavijo ravnovesje in zdravje. Če je teh dejavnikov iz okolja preveč ali je organizem že od prej oslabljen zaradi različnih vzrokov, pride do zunanjih simptomov bolezni in patoloških elektromagnetnih nihanj. Če vzrokov za nastanek bolezni ne odpravimo, se ravnovesje v organizmu poruši in pojavljajo se vedno novi simptomi ter težave, ki pripeljejo do vse hujših kroničnih obolenj. Z bioresonanco preverjamo resonanco med valovnim vzorcem, ki ga imamo shranjenega v napravi, in valovnim vzorcem organizma. Če se ujemata, govorimo o resonanci. Na ta način ugotovimo, katera vrsta terapije je za določene vzorce najboljša. S tako terapijo podpiramo pacientove samozdravilne moči.
Homeopatija pa je edinstven in učinkovit način zdravljenja, ki temelji na načelu podobnosti: podobno se zdravi s podobnim. Homeopatska zdravila so pripravljena iz snovi različnega izvora (minerali, rastline, živali ...) s posebnim postopkom, kjer se jih redči in pretresa, čemur pravimo potenciranje.
Zdravilo izberemo na podlagi značilnosti živali, ne na podlagi diagnoze. V homeopatiji sta najpomembnejša personaliziran pristop in zavedanje, da nobena žival/rastlina/človek ni enaka in vsak na bolezen odreagira na edinstven način.
Zakaj ste se pravzaprav začeli zanimati za te oblike terapij?
Ob rojstvu hčerk sem ugotovila, da je bolje, če določene težave rešujem čim bolj naravno. Prva homeopatska zdravila sem uporabila ob krčih otrok, prvih zobeh in virozah. Ker je homeopatija na njiju imela pozitiven učinek, sem si rekla, zakaj je ne bi vpeljala v prakso zdravljenja živali. Ker na začetku ni bilo izobraževanj na veterinarskem področju oziroma prek SVHD (Slovensko veterinarsko homeopatsko društvo), sem prosila kolege zdravnike, če lahko teorijo poslušam pri njih prek SHD (Slovensko homeopatsko društvo), in so mi to omogočili. Medtem je bivši delodajalec leta 2014 kupil bioresonančno napravo in sem začela izvajati tudi bioresonanco na svojih pacientih v veterinarski ambulanti. Leta 2015 pa se je začelo izobraževanje homeopatije s strani SVHD, ki sem ga zaključila marca 2020. Oboje mi je bilo tako všeč, da sem se pozneje odločila za samostojno pot na tem področju, saj samo tako lahko zagotovim kakovostno obravnavo svojih pacientov in imam tudi dovolj časa, da to lahko počnem. In da se izobražujem naprej na področjih, ki me zanimajo; trenutno študiram tradicionalno kitajsko medicino v veterini.
Ljudje že precej pogosto posegamo (in zaupamo) po alternativni medicini. Kako pa je s tem področjem v veterini?
Tudi v veterini je vse več skrbnikov, ki posegajo po komplementarnih metodah. Je pa več povpraševanja po tem v večjih krajih v Sloveniji, obrobja so še nezaupljiva in potrebujejo več časa, da se prepričajo, da je nekaj v redu. Zelo je odvisno od nacionalne kulture; Francija, Švica, Nemčija imajo alternativno medicino že dolga leta poznano in ponekod tudi krito s strani zavarovalnice. Pri njih je to področje zelo dobro urejeno in regulirano. Slovenija je mlada država, ampak z mojega zornega kota zelo napredna v določenih pogledih, saj imamo veliko kakovostne ponudbe na področju komplementarne medicine in veterine.
Ste kdaj naleteli na kakšen odpor, kritike ljudi in kolegov veterinarjev?
Včasih se zgodi, da doživimo kritike. Ampak to izhaja iz neznanja in nepoznavanja področja. Povečini so kolegi veterinarji skeptični, še posebej starejše generacije. Mlajši kolegi so bolj odprti in dopuščajo možnost, da mogoče pa le je nekaj na tem. (smeh) Po navadi si premislijo, ko imamo v obravnavi kakšen kroničen primer, ki se začne izboljševati po bioresonančnih terapijah ali uporabi homeopatije. Naj poudarim, da veterinarji, ki se ukvarjamo z alternativnimi metodami, nismo šarlatani. Imamo veljavno veterinarsko licenco in se izobražujemo tudi na področju klasične veterine. Imamo samo dodatno znanje, ki je drugačno od običajnega.
Za katere živali sta primerni bioresonanca in homeopatija?
Primerni sta prav za vse živali. Zdravila sem že ptice, morske prašičke, kunce, konje, pse in mačke. Terapije izvajam povečini na malih živalih, hišnih ljubljenčkih. Občasno imam v obravnavi konje, ampak zgolj občasno.
In kaj lahko zdravimo z njima?
Pomagamo lahko povsod, kjer pomaga klasična veterina. Seveda s homeopatijo in bioresonanco ne moremo operirati tumorjev, naravnati kosti po zlomu, lahko pa pomagamo pri celjenju ran po operacijah.
Pomoč za kakšne tegobe največkrat poiščejo pri vas lastniki domačih živali?
Najpogosteje se ukvarjam z alergijami. Pogosti so pacienti, ki imajo že dlje časa določeno težavo, pa klasična veterina ne pomaga (kronične prebavne in nevrološke težave, težave s hormoni ...). Veliko je tudi kroničnih bolnikov za podporo na primer ledvicam pri kronični ledvični odpovedi, pri težavah z jetri ... Zadnje čase je veliko tudi onkoloških pacientov. In seveda vedenjske težave.
Pravite, da prisegate na celostno obravnavo, tako pri človeku kot pri živalih?
Brez tega pri meni ne gre. Že pri sebi se najprej vprašam, kaj je sprožilo padec imunskega sistema in s tem nastanek bolezni – stres, prepih, preveč dela, neupoštevanje svojih lastnih potreb, premalo počitka. Verjamem v povezanost telesa in medsebojno interakcijo vsega, kar nas sestavlja in obkroža. Zato so mi alternativne veje veterine in medicine ljube: ker povezujejo um, čustva in telo. S tem se ukvarjata tudi nevroznanost in psiho-neuro-endokrinologija, ki spadata pod klasična znanstvena področja, in se veselim razvoja le teh pri ljudeh in tudi pri živalih. Verjamem tudi v sovpliv: jaz vplivam na drugo živo bitje, ki je v moji bližini. Sama sem obdana in oddajam svoje energijske frekvence, ki na drugega vplivajo, tako pozitivno kot negativno. In moč je v tem, da se tega zavedamo in da delujemo dobro zase. Da poskrbimo zase in za svoje celostno zdravje, to bo vplivalo na celostno zdravje tudi naših domačih živali in vseh, ki nas obkrožajo. Verjamem tudi v moč sodelovanja. Zelo rada sodelujem s kolegi veterinarji, z drugimi bioresonančnimi terapevti in homeopati, strokovnjaki za vedenje in drugimi strokovnjaki na področju komplementarne veterine ter medicine. Sodelujem tudi z ljudmi, ki se spoznajo na psihologijo in medčloveške odnose, na jasno komunikacijo. V slogi je moč. Ena sama oseba ne more popraviti močno zapletenih zdravstvenih težav.
Lahko podate kakšne nasvete, kako lahko sami izboljšamo zdravje naših domačih ljubljenčkov, da bodo dočakali zdravo starost?
Tradicionalna kitajska medicina pravi, da je zdravje splet dobrega spanca, gibanja, pravilnega dihanja, zdravih medčloveških odnosov in pravilnega kakovostnega prehranjevanja. Če prenesemo to v veterino, bi lahko rekla, da kar drži. Potrebno je, da se žival giba oziroma da dela vrsti primerno fizično aktivnost, da se pravilno prehranjuje in da tudi počiva. Kar zadeva odnose, pa je vsekakor pomembno, da žival živi v družini, ki se trudi, da so odnosi med člani harmonični, in ki poskuša razumeti, katere so potrebe štirinožnega člana, njegovo govorico oziroma kaj mu poskuša nakazati; da daje čim več spoštovanja, prostora in ljubezni svoji živali. V določenih življenjskih obdobjih je pomembno tudi podpreti organizem, mogoče s kakovostnimi prehrambenimi dodatki. In pravočasno ukrepati ob pojavu bolezenskih znakov. Imeti veterinarja, ki mu zaupate in s katerim se lahko pogovorite, je ključnega pomena.
Najpogostejše napake, ki jih delamo lastniki psov in mačk?
Najpogostejše napake so zelo splošne. Ena najhujših je že ta, da se psa na primer kupi prek oglasa. S tem se spodbuja nenadzorovane vzreje in morebitno mučenje živali. Take živali so lahko že bolne takoj, ko pridejo v novo družino. Zato bi bilo smiselno, da se ljudi čim več ozavešča okoli tega. Zavetišča so polna zapuščenih živali. Vem, da bi nekdo rad psa v videzu pasme, ampak za to etiketo so včasih zelo žalostne zgodbe. Ena od napak je tudi pretiravanje oziroma prevelika obremenitev živali naenkrat: na primer psa cepiš, istočasno ga razglistiš in daš še sredstvo proti zunanjim zajedavcem. Zelo pomembna je tudi kakovostna hrana. Berite deklaracije: tam se točno vidi, kaj hrana vsebuje. Jaz sem privrženka doma pripravljene hrane, kuhane ali surove, in rada sodelujem z nutricionisti. Vidim, da je črevesje zelo pomembno. Pogosto se tudi dogaja, da lastniki predolgo čakajo z obiskom veterinarja, ko žival zboli. Raje, kot da sprašujejo na raznih forumih, naj pokličejo veterinarja. Napaka, ki je tudi prepogosta, je, da počlovečimo živali. Imejmo jih radi take, kot so. Poskrbimo, da imajo zadovoljene svoje potrebe, ki so vrstno in pasemsko specifične.
Kaj nas lahko živali naučijo oziroma kaj so naučile vas?
Predvsem spoštovanja in naravne ljubezni. Zakoni narave so zelo preprosti. Zelo redko si živali škodijo med seboj. Po navadi za to agresijo tičijo drugi vzroki, ne značaj. Če jim znamo prisluhniti, nas naučijo govorico spoštovanja, tolerance, razumevanja in ljubezni. In naučijo nas živeti v trenutku. Ne ozirajo se nazaj in naprej. Živijo zdaj. Znajo počivati. Znajo uživati. In točno pokažejo, kaj čutijo, brez mask na obrazu, so iskrene.
V poletnem času pogosto beremo o živalih, ki jih pustijo v vročih avtomobilih ali privezane brez vode. Kakšne misli vas ob tem prevevajo?
Ob teh novicah mi je kar slabo. Žalostna sem. Toliko se govori o tem, pa se še vedno najde kdo, ki naredi tako hudo napako. Menim, da bi moral vsak polnoleten državljan, ki želi imeti domačo žival, opraviti tečaj, na katerem bi se teoretično in praktično naučil, kako se skrbi za žival in kaj ta potrebuje. Seveda s končnim preizkusom znanja. Šele nato bi dobil dovoljenje, da ima lahko domačo žival. Tudi za kolo, motor in avto moramo opraviti izpit, pa so to predmeti. Nevzgojen lastnik psa lahko prav tako naredi veliko škode, če ne zna psa vzgajati na pravi način.
