Arheološke najdbe med Okro (Nanosom) na zahodu in Albijsko goro (Snežnikom) na jugovzhodu so od nekdaj privlačile vse, ki spoštujejo in odkrivajo zgodovino naših prednikov na tem območju. Okra je dejansko antično ime za Nanos, za prelaz Razdrto in najbrž za naselje Grad pri Šmihelu pod Nanosom, Albijska gora v pomeni bela gora in ustreza sodobnemu Snežniku.
Laharnar je v knjigi obdelal različne podatke, ki so jih raziskovalci pridobili z laserskim skeniranjem površja in so v visoki ločljivosti za Slovenijo na voljo od leta 2015. Posebej so ga zanimala gradišča, utrjene naselbine iz bronaste in železne dobe, večinoma na vrhu vzpetin, ki se pojavljajo po Evropi, vendar pa so prva gradišča na Slovenskem še starejša in so datirana že v mlajšo kameno dobo, v 5. tisočletje pred našim štetjem.
»Gre za zelo star fenomen, njegova starost in razvoj sta pravzaprav še vedno stvar nadaljnjih raziskav,« je povedal Laharnar, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije.
Gradišča na območju Slovenije so enega od vrhuncev poselitve doživela v želeni dobi, torej nekje od 8. stoletja pr.n.š. pa do prihoda Rimljanov v zadnjih desetletjih pred našim štetjem, ko začnejo večinoma zamirati. »Dinamika opuščanja gradišč pa je povezana z različnimi politikami gradiščarjev do rimskih osvajalcev, saj nekatera ostanejo obljudena kot rimska naselja vse do 3. in 4. stoletja,« dodaj Laharnar, »obzidje zgradiš, če se počutiš ogroženo. Študije grobišč kažejo, da je bila družba v železni dobi zelo militarizirana, saj v grobovih iz 5. in 4. stoletja pred našim štetjem najdemo veliko več vojaških predmetov kot pred tem.«
Posebnosti notranjskih gradišč
Na Notranjskem je več kot sto gradišč, odkrivajo pa vedno znova tudi še nova. Gradišča se vedno pojavljajo na vzpetinah saj doline v tistih časih niso bile le bolj nevarne, ampak tudi namenjene pašnikom, medtem ko so bila pobočja poljedelska. Odličen primer dobro ohranjene gradiščne krajine je med Pivko in vzhodnim zaledjem Ilirske Bistrice, kjer so gradišča Šilentabor, Grmada, Čepna, Knežak in Šembije postavljena na rob prepadne stene in tako odlično naravno zavarovana, z obzidjem pa je branjeno njihovo lažje pristopno pobočje.
Zanimiv je fenomen, ki ga je Laharnar poimenoval gradiščne srenje. Gre za skupine gradišč, lociranih skupaj, kar je med drugim značilno za gradišča v okolici Slavine, kjer so v neposredni bližini kar štiri, pri čemer sta Slavinsko gradišče in Baba oddaljena le 600 metrov zračne črte in sta po najdbah sodeč sočasni.
Najzanimivejše arheološke najdbe - notranjska železnodobna noša
Na notranjskih gradiščih in v njihovi bližini je bilo najdenih na stotine predmetov, a povsem specifični za Notranjsko so bronasti in pogosto z emajlom okrašeni obeski pasnih sklepancev s človeško glavo, ki so bili del ženskih oblačil.
»Ti drobni predmeti notranjske železnodobne noše so nekaj posebnega, saj so povsem avtentični, ker takih ne najdemo nikjer drugje v svetu. Podobno velja za nekatere oblike zaponk za obleke,« pravi Laharnar.
Prvi pisni antičnih viri za to območje sicer omenjajo Karne in Japode, arheologi pa domnevajo tudi močan vpliv Tavriskov z območja vzhodno od Vrhnike. S tega območja so sicer tudi bronasti kipec boga vojne Marsa z rogovi, zlati uhani, večbarvna steklena vaza, kipec darovalke ter srebrni rimski in keltski novci, za katere Laharnar pravi, da so imenitne najdbe, a za te antične predmete najdemo dobre primerjave širom rimskega imperija.
Začetki arheoloških raziskav gradišč na Notranjskem
V odsotnosti gomilnih grobišč je bil na Notranjskem že ob začetkih moderne arheologije fokus na raziskovanju naselbin, saj so tukaj edini spomeniki iz prazgodovine gradišča. Že lokalno prebivalstvo jih je v preteklosti prepoznavalo skozi mitološke pripovedi o velikanih ajdih ali divjih babah.
Iz 80. let 19. stoletja za Notranjsko obstajajo odlične skice gradišč Alfonsa Müllnerja, konservatorja Centralne komisije za raziskovanje in varstvo kulturnih spomenikov. »Pravzaprav je šokantno, da so načrti, ki jih je objavil davnega leta 1888, ostali najboljši topografski podatek o teh gradiščih vse do pred nekaj leti, ko smo začeli uporabljati lidarske podatke,« pravi Laharnar.
Raziskave se nadaljujejo, zanimanje za arheološko dediščino narašča
V zadnjih letih je potekalo več lokalnih, nacionalnih in nadnacionalnih projektov, ki so obravnavali tudi dediščino gradišč. Narodni muzej Slovenije je v sklopu projekta Arheološke eKrajine Podonavja vizualiziral gradišče Ulaka nad Starim trgom pri Ložu. Na Krasu in v Istri je potekalo oživljanje dediščine kaštelirjev.
Zasebni zavod Krasen Kras je bil ustanovljen prav zaradi oživlja dediščine kraškega gradišča Debela griža pri Volčjem Gradu, leta 2020 pa je izdal tudi prvi slovenski prevod knjige Carla Marchesettija Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine iz leta 1903, ki še vedno velja za izredno pomembno delo za arheologijo slovenskega prostora. Lani so Narodni muzej Slovenije, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU in Univerza Wisconsin-Oshkosh na Babi pri Slavini pri Postojni prvič izvedli enomesečno poletno šolo arheologije za študente te ameriške univerze, ki se bo nadaljevala naslednje leto.
