Ali se tisti medvedi, ki so jih v minulih dneh opazili na našem območju, umikajo zaradi odstrela v svojem osrednjem življenjskem območju pri nas, to so notranjski in kočevski gozdovi, ali so razlogi kje drugje? Dr. Boštjan Pokorny je strokovnjak za področje upravljanja divjadi, sicer dekan in profesor na Fakulteti za varstvo okolja v Velenju, raziskovalec in lovec, zato smo mu med drugim zastavili tudi to vprašanje.
»To zagotovo ni razlog, saj so lovci od nekdaj lovili medveda in uravnavali njegovo številčnost. Na območjih zunaj svojega osrednjega življenjskega prostora je manj pogost, se pa širi zaradi večanja populacije. Več je mladih živali, ki iščejo nov življenjski prostor in se tako pojavljajo tudi v Zasavju, Savinjski dolini, okolici Celja in še marsikje drugje. To je predvsem posledica zamujenih let, ko zaradi nasprotovanj nevladnih organizacij nismo uravnavali njihove številčnosti.«
Na našem območju medvedi doslej niso povzročili večje škode, zbujajo pa strah med ljudmi, saj jih v teh krajih nismo navajeni. Ali se lahko bojimo, da bodo postali naši stalni sostanovalci?
Pomembno je, v kolikšni meri smo na medveda navajeni, kolikšna je naša strpnost do njega in predvsem, kje si ga želimo in kje ne. Območja, kot je širša okolica Celja, so zanj vsaj delno primerno življenjsko okolje, zato prihaja sem, vendar to ni njegov osnovni življenjski prostor. V osrednjem delu Slovenije, npr. na Celjskem, ljudje na medveda nismo navajeni, sicer dogodkov, do katerih prihaja, ne bi tako dramatizirali v javnosti. Teh dogodkov je sicer povsod po Sloveniji vedno več, saj je bilo ugotovljeno, da se težave močno povečujejo, ko je v naravi več kot 700 do 800 medvedov. Ocenjujemo, da jih je trenutno približno od 1.100 do 1.200. Ker jih je vedno več, iščejo nov življenjski prostor oz. se prostorsko širijo. Zanimivo je, da se je po izdani odločbi za odvzem 230 medvedov iz narave oglasil celo predsednik vlade, češ da gre za prevelik oz. morda celo nepotreben poseg v populacijo. A če bi jo hoteli zmanjšati na 800 osebkov, bi morali žal še močneje poseči vanjo oz. bi moral biti odvzem precej večji, kot je prirastek.
Kot je znano, ste že vrsto let vsak na svojem bregu strokovnjaki in lovci ter varuhi živali. Kako to rešiti?
Odločevalec, to je ministrstvo za naravne vire, a tudi strokovnjaki imamo precejšnje težave s komunikacijo s tistim delom javnosti, ki ne razume, da je treba populacije, tudi rjavega medveda, upravljati in posamezne osebke žrtvovati, če želimo vrste dolgoročno ohranjati. Žal se v zadnjih letih vsakokrat po izdani odločbi pojavljajo s strokovnega vidika povsem nesmiselne obtožbe, blokade, odzivi po pravni poti ...Posledično je bil v pretekih letih premajhen (in predvsem prepozen) poseg v populacijo, prirastek je bil vedno večji in zdaj je številka takšna, kot je. Z blokadami se zgodi zgolj to, da je v naslednjih letih potreba po odstrelu še večja in da je nasprotovanj še več. Gre za neke vrste negativno spiralo, ki samo otežuje varstvo vrste. V preteklosti teh težav ni bilo, saj smo populacijo uravnavali daleč od oči javnosti. Sistem varstva in upravljanja rjavega medveda v Sloveniji je bil takrat za zgled drugim evropskih državam, saj smo imeli po eni strani zdravo in zmerno naraščajočo populacijo, sporov pa skoraj ni bilo. A teh časov ni več. Rešitev je, da se tudi celotna evropska politika zave, da se je po več kot 30 letih od sprejema Habitatne direktive (o ohranjanju naravnih okolij ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, op. p.) marsikaj spremenilo in bo treba upoštevati te spremembe. Številčnost medveda (in tudi volka) je namreč v Evropi močno narasla, hkrati so se EU pridružile nove države, ki jih ob sprejemu direktive v EU ni bilo in kjer je ohranjenost velikih zveri povsem drugačna, kot je v zahodni Evropi. Absurdno je, da nam upravljanje in varstvo teh vrst, ki smo jih skozi zgodovino znali ohraniti, zdaj določajo države, ki jim to ni uspelo in nimajo niti primernega življenjskega okolja zanje, saj so ga v preteklosti uničile. Naravovarstveni status medveda (in volka) v EU bo zato treba temeljito prevetriti in oceniti, ali je takšna stroga stopnja varstva zanju še vedno potrebna. Strokovnjaki vemo, da ni in da bi se lahko uvrstila med številne druge vrste, ki so še vedno zavarovane, a z nekoliko nižjo stopnjo, kot so varovani šakal, gams, kuna zlatic…
Ljudje vedno bolj posegamo v življenjski prostor živali, te pa prihajajo v naseljena območja. Ali to pomeni, da se bomo morali sčasoma sprijazniti z medvedi in volkovi ter drugimi divjimi živalmi okoli svojih domov?
Srčno upam, da se ne bo treba sprijazniti s tem, da bo v prav vsako okolje zašla in se tam ustalila sleherna vrsta. Nič ni narobe, če imamo posamezne osebke, na primer rjavega medveda na Pohorju, v Alpah, ali če imamo v teh delih volka. Ne moremo pa imeti teh živali v mestnih in primestnih okoljih Slovenije, kjer prostor ni primeren zanje, vsaj ne, če upoštevamo prisotnost in interese ljudi. Morali se bomo pač začeti pogovarjati o tem, da je človek sam del narave, vrsta, ki ima tudi svoje pravice. Vsaka vrsta tako ali drugače stalno posega v druge, a o tem ne razmišljamo. Tudi človek ima pravico, da deluje kot biološka vrsta, seveda ob zavedanju, da ima ob tem tudi odgovornosti. Drugim vrstam je treba omogočiti dolgoročno preživetje v prostoru, ki je zanje primeren. Tam lahko imajo tudi bolj poudarjeno vlogo.
Kako komentirate trditev, da je prav lov kriv za to, da so se zveri namnožile, saj naj bi se povečalo število rojstev živali, ko se vrsta čuti ogrožena?
Število medvedov in volkov po celi Evropi narašča, najbolj intenzivno na primer število volkov v Italiji, kjer niti problematičnih osebkov ali križancev z domačim psom ni mogoče ustreliti. Če posegamo v populacijo katerekoli vrste, se bo ponekod hitreje obnavljala, a to velja zgolj tam, kjer so populacijske gostote na meji nosilne zmogljivosti okolja, torej kadar so osebki šibki in se vitalnost z zmanjševanjem številčnosti izboljšuje. Pri nas nobena vrsta ni v takšnem stanju. Odstrel osebkov na njihovo razmnoževalno moč torej nima pomembnega vpliva.
Drugi vidik je krmljenje, ki je tudi pogosto problematizirano v javnosti. Vendar so pri nas količine položene krme zelo majhne v primerjavi z večino držav v Evropi, kjer lovci dnevno polagajo tone hrane na krmiščih. Pri nas je dopolnilno (zimsko) krmljenje, ki živalim omogoča lažje preživetje in povečanje vitalnosti, za večino vrst prepovedano in so zagrožene zelo visoke kazni. Povsod po Sloveniji lovci izvajajo le privabljalno krmljenje divjih prašičev zaradi lažjega odstrela, ki je nujen zaradi uravnavanja populacije. Količine položene krme so pri tem zelo majhne, saj je je lahko na posameznem krmišču dnevno največ dva kilograma. Pri medvedih bi bilo zimsko krmljenje seveda nesmiselno oz. ga ni, saj živali pozimi dremajo v brlogih. Krmi se jih z namenom zadrževanja stran od virov hrane v urbanem okolju. Krmljenje ima zagotovo vpliv na prostorsko razporeditev medvedov, ne pa na njihov prirastek, kar kažejo tudi novejše in celovite študije, ki jih je bilo največ opravljenih prav v Sloveniji. Posamezne preliminarne študije v preteklosti so resda nakazovale drugače, te delne ugotovitve pa zdaj uporabljajo kot argument, da je krmljenje krivo za večanje številčnosti medvedov. Gre za absurdne trditve, ki ne upoštevajo razmerja med količino krme in naravnimi viri hrane. V lovišču Oljka Šmartno ob Paki na primer na več kot dva tisoč hektarjih lovišča letno pokrmimo le od 300 do 400 kilogramov koruze, medtem ko so samo količine energetsko enakovredne hrane, torej gozdnih plodov (kostanja), ki jih ljudje dnevno odnašamo s tega območja, bistveno večje.
Slišati je mogoče predloge o tem, da bi medvede preselili kam, kjer jih manjka, ali da bi se lotili preprečevanja rojstev novih mladičev. Kako komentirate te ideje?
V preteklosti je bilo že veliko naših medvedov preseljenih v druge dele Evrope (npr. Italija, Francija), a so večinoma žalostno končali. Bili so primeri, ko so jim ljudje, ki jih niso sprejeli, dajali steklovino v med in so poginili zaradi prerezanega želodca ...Utopične so torej želje, da bi medvede kam preselili, saj je tam, kjer so strpni do njih, dovolj že njihovih in imajo enake težave kot mi, kje drugje pa ne bi mogli preživeti, saj tudi v preteklosti niso mogli.
Podobna je zgodba o sterilizaciji, da bi zmanjšali prirastek. Na videz so to simpatične pobude, ki nimajo bioloških ozadij. Če malo razmislimo, gre v bistvu za sprevržene ideje. Ker ljudje težko sprejemamo smrt, bi raje zmanjšali rodnost. Ko gre za otroke, smo zelo občutljivi, pri živalih pa tako preprosto pozabimo, da so prav mladiči in razmnoževanje zagotovilo za obstoj vrste. Ob takšnih idejah se ne obremenjujemo s tem, da žival ne bo imela mladičev, glavno, da se jih ne bo streljalo. Vendar je smrt živali sestavni del življenja in ne bo nikoli ogrozila populacije, medtem ko z izgubo prirastka brezpogojno tvegamo izgubo vrste, kar smo lahko v preteklosti že večkrat spoznali.
