Člani Islamske skupnosti v Sloveniji drugo nedeljo v juniju tradicionalno obiščejo vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom, v spomin na padle muslimane na Soški fronti. Tam sta pokopana sto dva vojaka, in ker so na grobovih nagrobni spomeniki, so znani tudi imena in priimki. Na istem bojišču je umrlo tudi veliko Bošnjakov, za katere pa ni znano, kje so pokopani.
Prva na slovenskih tleh
Bošnjaki so imeli v času najbolj krvavih bojev na slovenskih tleh, Soške fronte, pod Alpami tudi svojo džamijo. Zgradili so jo vojaki 4. bošnjaško-hercegovskega pehotnega polka (Bosnisch-Hercegovinisches Infanterie Regiment Nr. 4, na kratko BHIR4). Fantje so imeli nabor v Mostarju. Kdaj se je začela gradnja, ni natanko znano, o njej pa 24. oktobra 1917 poroča časnik Slovenec v kratki vesti z naslovom Džamija na Soči: »Za mnogoštevilne mohamedance, ki se bore na Soški fronti, so zgradili prekrasno džamijo, v kateri bodo mogli vsaj posamezni oddelki izvrševati svoje verske dolžnosti. Sam sarajevski reis-el-ulema kakor tudi vojaški muftija odideta k slovesni otvoritvi.« O slovesni otvoritvi sicer pozneje v tisku ni ne duha ne sluha ...
Ostal je le bled spomin na osmih fotografijah
Po mnenju umetnostnega zgodovinarja Sejka Mekanovića je lahko vest v Slovencu zgolj taktični manever avstro-ogrskih oblasti, da so poskušali ustvariti vtis, da se na fronti nič novega ne dogaja. Istega dne, kot Slovenec prinaša vest o džamiji na Soči, se je namreč začela skupna veleofenziva avstro-ogrskih in nemških sil na italijanske položaje, 12. soška bitka, ki je v anale prišla kot »Čudež pri Kobaridu«. Kakorkoli. Danes bi bila mošeja pod Mangartom brez dvoma prvovrstna turistična atrakcija, a je od nje ostal le bled spomin. Po raziskavah Mekanovića je za njo ostalo le osem fotografij, na eni je nekoliko vidna celo notranjost, ter nekaj omemb v delih redkih posameznikov.
Po vojni vrata mošeje krasila ovčjo stajo
Po eni od teorij so mošejo po koncu vojne porušile zmagovalne italijanske oblasti, ki so si s tajnim londonskim sporazumom in rapalsko pogodbo pridobile tretjino slovenskega etničnega ozemlja. Viri pravijo, da so se Italijani kot hudič križa bali »mohamedancev«. Tako zelo, da so avstro-ogrski poveljniki fese natikali tudi na glave Avstrijcev in Slovencev, ki so zamenjevali bosanske vojake na Rombonu.
Vinko Avsenak pa je o koncu kratke epizode islama pod Alpami pisal, da so »porušitvi botrovali nekoliko bolj praktični razlogi«. Ko so Bošnjaki po preboju pri Kobaridu odšli iz krajev ob Soči, je ostala mošeja brez namembnosti in prepuščena propadanju: »V tej alpski vasi je delovala kot popoln tujek, zato se je kakršnokoli vzdrževanje v tem povojnem obdobju zdelo prebivalcem nesmiselno. Povsem umevno je, da so prebivalci po vojni potrebovali gradbeni material, pašnike in njive, ki so jim jih bili zaradi gradnje vojaških objektov prej odvzeli. Zato so številne barake skupaj z mošejo po prenehanju njihove namembnosti kmalu po vojni enostavno podrli, gradbeni material pa porabili. Tako so na primer ovčjo stajo na Frati nad Logom še dolgo časa krasila vrata nekdanje mošeje. Le kdo je v tistih razmerah in v takratni vsakdanji borbi za preživetje lahko razmišljal o varovanju kulturne dediščine in o turizmu!«
