Kot je v nagovoru zbranim izpostavil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, mora biti prva misel na komemoraciji namenjena spominu na žrtve taborišča, na njihovo trpljenje ter na njihove svojce in potomce. Druga misel pa je namenjena domačinom, ki so nesrečnim jetnikom pomagali, kolikor so le lahko.
»Sem so prihajali interniranci iz vse Evrope, govorili so različne jezike, pripadali različnim kulturam in veroizpovedim. Marsikateri od njih je po vojni s hvaležnostjo pripovedoval o človečnosti in naklonjenosti domačinov. Nikoli ne smemo podcenjevati moči solidarnosti, moči ene same prijazne besede, prijateljskega pogleda, ponujene dlani,« je dejal minister.
V dveh letih delovanja taborišča je približno 40 jetnikov umrlo zaradi nemogočih pogojev, bolezni ali pa so bili usmrčeni. Taboriščni komandant Jakob Winkler je bil, po odločitvi britanskega vojaškega sodišča, usmrčen na vislicah. Zdravnik taborišča Sigbert Ramsauer je bil odgovoren za določitev jetnikov, ki so šli nazaj v Mauthausen. Po vojni bi moral do konca svojega življenja v zapor vendar je bil leta 1956 pomiloščen in je leta 1991 umrl v Celovcu.