Začetki so bili skromni. Prvi zapis na zidu je leta 2001 ustvaril pri Križankah . »Očetu sem ukradel dva spreja in sva šla s sošolcem poskusit. Napisala sva dve črki, ampak sem že pozabil, kateri. Bil je samo test. Za drugi grafit, ta je bil na vrtcu na Viču, pa sem že naredil skico. Šli smo podnevi, s sošolci, prvi letnik srednje šole, bili smo najstniki,« se spominja.
Njegov prvi stik s sodobno umetnostjo je bil novomeški festival Fotopub. »Takrat sem prvič odkril ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz. Sicer sem ustvarjal že prej, a sem bil nekakšen volk samotar, nisem poznal scene. Potem sem začel razstavljati, se povezovati z drugimi umetniki in kuratorji. Festival je res povezoval in dvigoval mlade umetnike, kuratorje in že uveljavljeno mednarodno stroko. Vemo, kako se je končalo, ampak vseeno ... Zame je bil odskočna deska za delovanje v sodobni umetnosti,« pojasnjuje.
Zakaj je izbral psevdonim name:? »To je kot birokratska napaka v sistemu, v publikacijah, knjigah, člankih. Večkrat so me v lekturi izbrisali, kot da sem tiskarski škrat v tekstu. Zato sem si to ime izbral – ker sem mogoče neka napaka tega sistema,« pravi. V svojih najbolj odmevnih projektih (Policijska ura, New World Order, SMS-SOS, PING-PONG, Mine is smaller than yours, Kdo je Zdenka Badovinac? idr.) sicer kritično premišlja aktualno realnost, recimo epidemijo covida ali migrantsko krizo, in (ne)rabo javnega prostora.
Čas bo povedal ...
Prihodnje leto načrtuje dokumentarec o grafitiranju potopljenega vagona podzemne železnice v Ameriki, ki bo okolju prijazno, ima že režiserko in producenta, iščejo se sredstva. Legenda pravi, da ne glede na to, koliko grafitov si naredil v 70. in 80. letih, če nisi pografitiral newyorške podzemne železnice, si le začetnik oziroma »toy« v grafitarski terminologiji. In kot grafitar se je odločil poseči prav v videz teh vagonov, danes potopljenih v Atlantskem oceanu.
Leta 2007 so namreč oblasti v New Yorku odvrgle več tisoč podzemnih vagonov v morje. V newyorškem zalivu se reka Hudson izliva v Atlantski ocean: »Reka povzroča, da je dno oceana blatno, kar preprečuje, da bi se v zalivu vzpostavil ekosistem. Morje z blatnimi tlemi je kot puščava. Ko imaš na dnu kakšno konstrukcijo, pa nanjo pridejo mikroorganizmi. Te vagone so torej v morje zmetali, da bi vzpostavili ekosistem.«
A vagonom se izteka čas: »Imajo zelo tanko kovinsko konstrukcijo, zato bodo čez nekaj let razpadli in izginili. Moj grafit pa ne samo da se bo prijel, ampak bo ostal v morju, tudi ko bodo vagoni že razpadli. Moje črke bodo ostale in ohranjale ekosistem.« »Time will tell« je geslo, ki ga bo name: napisal na enega od potopljenih vagonov, kar je bila tudi mantra nekdanjega newyorškega župana Eda Kocha, ko je v osemdesetih odgovarjal novinarjem, ali bo res zatrl grafitersko nesnago v mestu.
Bo s tem projektom name: na neki simbolni ravni v branži postal profesionalec? »Gre bolj za satiro. Grafiti naj ne bi imeli pravil, a znotraj subkulture obstaja polno nenapisanih pravil. Grafit naj bi bil nekaj prostega, da lahko vsak izrazi svoje mnenje na ulici.«
Vandali ali umetniki?
V Ljubljani so na primer grafiti zakoniti na več deset lokacijah, kjer lahko umetniki ustvarjajo brez strahu pred roko pravice. »Takšne lokacije so pomembne. Legalni grafiti so dosti bolj kompleksni od ilegalnih. Tam lahko grafitarji pokažejo, kaj znajo, in veliko jih ustvarja le še na legalnih stenah.« Name: tudi raje kot ponoči ustvarja podnevi. »New World Order v Piranu je nastal čez dan. Takrat je veljala policijska ura, nisi smel zapustiti občine. Ampak smo dobili vsa potrebna dovoljenja ter projekt izvedli v sklopu festivala Home Muralfest, ki je bil predstavljen na Art Basel - Miami. V medijih je bilo sicer še vseeno predstavljeno, kakor da smo vandalizirali – na legalni steni,« pravi.
Z vidika nepoznavalca subkulture so grafitarji res vandali. »Spoznal sem veliko grafitarjev, ki so zase pravili, da so vandali. In sem jim postavil nekaj vprašanj. Izbiraš, katere barve boš uporabil na steni? Reče ja. Ti je barva pomembna? Reče ja. Si izbereš lokacijo, kjer boš risal? Reče ja. Se prej pripraviš in narediš skico? Reče ja. Vseeno premišljujejo, kaj bodo naredili in kako. Čeprav si mislijo, da so vandali, nekako niso. Nekateri grafiterji uporabljajo repeticijo, kot jo imajo tudi nekateri drugi umetniki, ki ponavljajo eno in isto formo. Grafitarji so umetniki, čeprav se nekateri tega ne želijo zavedati,« odgovarja.
