Jama groze: "Pogled na užaloščenega brata poškodovanke me je skoraj spravil v solze"
P.K.
27. 4. 2023, 11.20
Posodobljeno: 15. 11. 2024, 08.19
Deli članek:
Damijan Šinigoj, dolenjski pisatelj, prevajalec, urednik, publicist, scenarist, jamar in jamarski inštruktor, je bil tudi med tistimi, ki so pred desetimi dnevi hiteli na Kras, da bi v Vranjedolski jami pomagali pri reševanju 33- letne jamarke Ane, ki jo je pri spustu v globino zadel kamen in resneje poškodoval.
Facebook
Intervencija je bila po besedah avtorja zapisa fizično in čustveno zelo naporna.
Šinigoj je na svoji spletni strani o tem, kako je doživel intervencijo, zapisal daljšo zgodbo, ki je med spletnimi uporabniki pritegnila precej pozornosti.
V njej je podrobno opisal, kako psihično zahtevna, a hkrati lepa, je bila ta izkušnja. Predvsem je bil hvaležen in ganjen nad tem, kako so lokalne oblasti poskrbele za vse, ki so reševali: "Gasilci in civilna zaščita so pripravili klopi in mize, dve topli jedi, kavo in čaj v neomejenih količinah, pa še milijon sladkarij in čokoladic, sadje, poleg tega je bil šotor ogrevan. Pa to je boljše kot v hotelu, sem si mislil," je pohvalil skrbno organizacijo. Pa še: "Celo pot skozi gozd do jame je bila pot osvetljena z reflektorji in dobro označena," je bil presenečen.
Posebej slikovit je bil njegov opis spusta v jamo, ki ni bila prav široka. "No, s Potrpinom sva se malo pred polnočjo pripela na prvo vrv, potem pa mi je že po nekaj metrih spusta kljub vodi, ki mi je tekla za vrat, začelo postajati vroče. Vhodno brezno je bilo dokaj ozko in stopnjasto, kar pomeni težavo za nosila, ki se ne morejo upogniti kakor jamar. Tukaj bodo težave, sem pomislil, ko sem na dno prve stopnje prišel in opazil ozek prehod v horizontalo, sem pa že videl delo za minerce. In potem tako naprej, vse ozko in stopnjasto; če že jaz nisem mogel skozi brez telovadbe in zvijanja, kako bodo šla nosila?! Pa pustimo ob strani, da sem bil že po desetih minutah premočen do kože in blaten do amena," je opisoval razmere.
Facebook
Nekatere predele jame, ker so bili preozki, da bi skoznje na nosilih ponesli Ano, so morali širiti z miniranjem.
Posebej pretresljiv je njegov opis minut, ki so sledile po tem: "Od spodaj so se zaslišali glasovi, ven sta prihajala Miha (je tudi naš kolega reševalec) in Marko, ki sta bila del skupine jamarjev, ki so raziskovali jamo, ko se je pripetila nesreča. Poškodovanka je bila Markova sestra! S svojima telesoma sta jo v majhnem improviziranem šotorčku grela in skrbela, da ni prišlo do podhladitve, kar je velika nevarnost pri poškodbi v jami. Oba sta se nama zahvaljevala za pomoč, oba na robu solz. Čeprav me je že prej stiskalo, me je zdaj pogled na užaloščenega brata spravil skoraj v solze. Sem mu želel povedati, da bo vse v redu, naj ne skrbi, a tega nisem vedel, zato sem mu samo zagotovil, da bomo dali vse od sebe in še več in da naj se zunaj pogreje in poskusi naspati, da v jami žal ne more pomagati. Smo, ko sta odšla, vsi potrebovali nekaj minut, da smo si uredili čustva," se je razgalil o intenzivnih čustvih.
