Baročna poslikava na stropu ovalnega stopnišča Gruberjeve palače je delo svoj čas enega bolj cenjenih slikarjev avstrijskih dežel, Martina Johanna Kremser Schmidta, iz leta 1775. Sodobniki so lahko v njej uživali le 11 let. Preslikal jo je namreč Andrej Herrlein, ki je prekril podpis starejšega in slavnejšega kolega, nad tega zapisal svoje ime ter si s tem pripisal vse zasluge za delo. Za avtorja je veljal kar 250 let, dokler ni resnica vendarle prišla na dan.
Odgovarjali sta vodja restavratorskega projekta Martina Lesar Kikelj in restavratorka Saša Snoj.
Odgovori Martine Lesar Kikelj
Če primerjamo poslikavo pred in po posegu, se zdi neverjetno, kako vam je iz potemnelih plasti, ki so zakrivale originalno poslikavo, uspelo »izluščiti« njen prvotni sijaj iz druge polovice 18. stoletja. Kateri dejavniki so vplivali, da je poslikava v vsem tem času, ko je doživela tudi več restavratorskih posegov, tako potemnela?
Potemnela je žal prav zaradi vsaj petih restavratorskih posegov v preteklosti. Ne moremo reči, da je šlo v vseh primerih za restavratorske posege, ampak bolj za obnovo, ponekod preslikavo. Ker je originalna poslikava izvedena v oljni tehniki, ki ni običajna za stensko slikarstvo oziroma je v našem prostoru ne najdemo tako pogosto, so tudi slikarji, restavratorji pred nami morali uporabiti materiale, ki se navadno uporabljajo na primer na oljnih slikah na platnu. Uporabili so veliko lakov oziroma materialov (kalaton oziroma tekoči najlon, olja, svetleči in mat damar laki, emulzije in podobno), ki sčasoma temnijo. Temnenje poslikave pa je tudi zaradi zunanjih dejavnikov (denimo kondenza, meteorne vlage) dokaj hitro napredovalo. Ker se pred nami nihče ni poglobljeno/znanstveno ukvarjal s postopkom čiščenja, so poslikavo običajno retuširali, doslikali in celo preslikali ter prilagodili že potemnjenemu videzu.
Restavratorji ste pred vsakim obnovitvenim posegom pred novim izzivom. Tudi tokrat vas je čakala težka odločitev, kako se spoprijeti s trdovratnim kalatonom, ki so ga restavratorji v 70. in 80. letih vsesplošno uporabljali. Je vedno prisoten dvom, kako učinkovita bo določena metoda na dolgi rok?
Dvom je vedno prisoten, tudi če gre za že zelo utečen sistem čiščenja ali pa za nove metode, ki se šele vpeljujejo. Dvom nas v resnici naredi previdne, zato sproti preverjamo in spremljamo učinkovitost uporabljenih materialov na različne načine in z različnimi strokovnjaki. Netipična tehnika mastne tempere in močno potemnela poslikava sta bila ključna razloga, da smo pred samim začetkom poslikavo analizirali tako v naravoslovnem kot umetnostnozgodovinskem kontekstu ter jo pripravili kot poligon za izvedbo delavnice čiščenja z geli, kar je pomenilo tudi nov pristop k čiščenju stenskih poslikav v slovenskem prostoru; večinoma imamo namreč opravka s secco ali pa pravo fresko, kjer je sistem čiščenja in utrjevanja že vpeljan.
Pustili ste delček neočiščene poslikave, da se res vidi razlika pred in po posegu. Dejali ste, da je to »črna skrinjica« za restavratorje. Zanimiva primerjava. Lahko razložite?
Ja, zanimiva se mi zdi primerjava s črno skrinjico, saj je na tem delčku zapisano vse, kar se je dogajalo do zadnjega posega. Vse informacije so zabeležene in situ. Kljub temu, da imamo na voljo naravoslovne analize, historiat, fotodokumentacijo, torej vse pomembne informacije, pa nas ta košček opominja, kakšno je bilo stanje pred posegom, saj velikokrat sproti pozabljamo in se prilagajamo vsakodnevnim minimalnim spremembam, ki jih dnevno ne opazimo.
Čeprav ste pred restavratorskimi posegi zrli v »črnino«, kjer je bilo težko prepoznati posamezne prizore, je bil delež ohranjenosti poslikave presenetljivo visok. Kaj je botrovalo k tako dobri ohranjenosti?
Originalna Kremser Schmidtova poslikava je bila izvedena z izredno natančnostjo, slikar je bil tehnološko odlično podkovan. To je tudi eden od poglavitnih vzrokov ohranitve. Morda pa so poslikavo pred negativnimi posledicami kondenzne vlage, ki je najbolj agresivna ravno za površino poslikave, delno zaščitile prav preslikave in premazi.
Kozmetična industrija nekako »narekuje« smernice pri izbiri metod čiščenja (primerjava pH kože in poslikave) ... Kako lahko povežemo ti dve panogi?
Smernic kozmetična industrija ne narekuje, predstavlja pa enega od virov novih idej. Čiščenje umetnin, predvsem poroznih materialov, je izredno zahteven in krati invaziven postopek, ki ga je treba kontrolirati in izvajati selektivno. Ena od kontrol je merjenje pH-vrednosti površine poslikave ter priprava čistilnih sredstev, ki imajo ustrezno pH-vrednost. Ker je materialov, ki bi bili posebej pripravljeni za različno problematiko na stenskih poslikavah, na tržišču zelo malo, jih je treba iskati tudi na drugih področjih, in eno od teh je torej poleg prehrambne in farmacevtske tudi kozmetična industrija.
Med restavratorskimi posegi so se vam odpirala številna nova vprašanja, tudi denimo glede ikonografije. Boste lahko na podlagi biografskih podatkov avtorjev, zgodovinskega konteksta, odnosov med posameznimi umetniki oziroma delavnicami te »osebne poteze« prepoznali in razločili na poslikavah?
Čeprav je konservatorsko restavratorsko delo opravljeno, odkriti podpis (KS) od restavratorjev in predvsem umetnostnih zgodovinarjev zahteva ponoven razmislek o številnih vprašanjih, ne nazadnje tudi o etičnosti postopanja slikarja Andreja Herrleina. Nimamo še nedvomnih dokazov, da se je bilo treba del ponovno lotiti zaradi katere od naravnih katastrof, kot sta na primer požar ali potres, kar bi morda kljub vsemu upravičilo preslikavo Herrleina le 11 let po nastanku originala. Ob tem se kažejo tudi mnoga zanimiva in nerešena ikonografska vprašanja. Kakšen naslov ima v resnici poslikava, vprašanje znakov na lesenih zabojih, ali gre pri prizoru, ki smo ga poimenovali raztovarjanje, res za raztovarjanje ali za natovarjanje; tu so odprte možnosti študije anatomije telesa (o teh slikarskih spretnostih), pri čemer nam lahko denimo položaj mišic razkrije, ali figura natovarja ali raztovarja tovor, in tako nakaže pravo vsebino prizora; figura pri prizoru počitka lahko spi, lahko pa je opita ... Zato načrtujemo jeseni posvet, ki bo morda podal odgovore na našteta vprašanja, in še se jih bo našlo.
Odgovori Saše Snoj
Še preden ste se lotili restavriranja poslikav v kupoli Gruberjeve palače, so obstajala ugibanja o tem, kdo je dejansko poslikal kupolo. Omenjalo se je tako Herrleina kot Kremser Schmidta. A kljub vsemu je do odkritja podpisa KS veljalo, da so poslikave delo Herrleina. Kdaj ste ugotovili, da se pod Herrleinovim podpisom skriva še nekaj drugega?
Na splošno je veljalo, da je avtor Andrej Herrlein, saj je njegov podpis jasno berljiv. Ampak v fazi odstranjevanja utrjevalcev in nečistoč sem se sprva izogibala temu področju, saj bi črne pigmente lahko hitreje odstranila z gelom. Vendar se je potem izkazalo drugače. Podpis je bil stabilen in kasneje dodan. To se je dobro videlo, ko je bila barvna površina mokra in se je pokazal drugačen odtenek ozadja podpisa, bolj rdečkasto rjav, in ne zlatorjav, kot je bil v okolici. Herrlein je na široko preslikal signaturo (M. J. Schmidt, 1975), tako da ta ni bila več vidna, in se nato malo višje podpisal sam. Motiv še zdaj ni povsem jasen, a odkritje je bilo sprva precej presenetljivo.
Delali ste v precej zahtevnih pogojih; oder je bil postavljen tik pod stropom, na zelo majhni površini ste lahko delali le trije. Kako se prilagodite tudi takim, nekoliko ekstremnim pogojem?
Delovni pogoji niso bili idealni; nič naravne svetlobe in slabo prezračevanje. Čeprav smo delali z geli (in ne čistimi topili), se je v celem dnevu nabralo hlapov v zraku. Mene osebno je to dvoje najbolj motilo, zato sem se tudi kasneje toliko ukvarjala z izborom topila za paraloid, ki je bil uporabljen tako za utrjevanje kot za retušo, saj sem želela najti nekaj, kar bo manj škodljivo od konvencionalnega. Sicer pa smo bili pod streho in na toplem.
