Zgodovinarja Sašo Radovanovič in Lara Iva Dreu, prvi iz Maribora, druga iz Trnovske vasi, govorita o precej zamolčani preteklosti, ki pa še danes zaznamuje naša življenja. Gre za prvi celovit pregled, kako so se zavezniki na Slovenskem lotili bombardiranj industrijskih krajev in še posebej transportnih poti v letih 1944–1945, kar je na neki način pripomoglo tudi k skrajšanju vojne v Evropi. Toda posledice so bile hude, zlasti Maribor ki je bil najhuje prizadeto mesto, saj so Britanci in Američani takrat porušili ali poškodovali skoraj polovico stavbnega fonda mesta, bombardiranja pa so terjala tudi številne civilne žrtve. Gradivo je nastalo na podlagi podatkov, pridobljenih v slovenskih in nemških arhivih pa tudi v Londonu in Washingtonu.
Najbolj zgovorna globina kraterja
Zračni napadi zaveznikov so predstavljeni kronološko, največ pozornosti pa je, kot rečeno, posvečene Mariboru, pri katerem so zapisani tudi vsi alarmi, ocenjena škoda po napadih in poimensko naštete žrtve. V dveh letih je Maribor doživel 38 večjih bombnih napadov in celo serijo manjših, v povprečju so trajali slabe tri ure, zavezniki pa so na mesto odvrgli več kot 2.600 ton eksploziva.
A niso vse bombe tudi eksplodirale. »Mesta so po vojni obnovili, manj ali nič pa je znanega, koliko neeksplodiranih bomb jim je uspelo odstraniti. Če upoštevamo statistiko, ki pravi, da se ni aktivirala vsaka peta britanska in vsaka sedma ameriška bomba, poleg tega vemo, da niso vseh odstranili, zlasti tistih v rekah, v gozdovih in na njivah, kamor so se kasneje mesta širila, to pomeni, da jih veliko še vedno leži tam in predstavlja potencialno nevarnost pri vsakem gradbenem posegu in tudi pri morebitnem potresu. Kajti dejstvo je, da danes gotovo kakšna nova hiša stoji na neeksplodirani bombi, pa se ljudem o tem niti sanja ne,« razlaga Radovanovič.
Prav neeksplodirane bombe so bile tudi tema okrogle mize, ki je sledila predstavitvi knjige v Pivki. Na osnovi vrhunskih zavezniških posnetkov in podatkov o odvrženih bombah je bilo namreč mogoče zelo natančno opredeliti lokacije, na katerih so bombe padle, glede na globino kraterjev pa tudi določiti, ali je bomba eksplodirala ali ne.
Nevarni časovni vžigalniki
Kot je pojasnil Bojan Kopač z Uprave RS za zaščito in reševanje, bomba sama po sebi ni nevarna, če ne doživi večjih mehanskih pretresov, če torej v miru leži zakopana globoko pod zemljo. Nekaj drugega pa so bombe s časovnim vžigalnikom, ki so jih zavezniki prav tako metali na slovenske cilje. »Celuloidni lističi, ki so okrog njega, s časom razpadejo, zato pride do mehanske reakcije in eksplozije. Takšen je bil nekaj let nazaj primer iz Gradca, kjer je takorekoč 'iz nič' sredi noči eksplodirala bomba, ki je ležala v parku in povzročila ogromno luknjo, na srečo pa druge škode ali žrtev ne.«
V Evropi vsako leto odkrijejo okoli 50.000 neeksplodiranih letalskih bomb. Sledijo drage evakuacije, v Nemčiji so med bombnimi tehniki pogosti tudi smrtni primeri in resne poškodbe. Pri nas imamo za zdaj srečo, saj bombe uspešno deaktivirajo. Tako je bilo z najdbami pri gradnji mariborskega Europarka, nedavno odkrito bombo v Štorah, sredi marca sta se tudi v hrvaški Reki evakuacija in odstranitev nevarnih eksplozivnih sredstev končali brez večjih zapletov. Spomnimo, da je imel srečen konec tudi nevarni lov na zaklad, ki si ga je poleti 2017 omislil možakar, ki je v spremstvu otrok pri vurberškem gradu odkopal neeksplodirano bombo, jo vlekel po bregu navzdol, nato pa odpeljal na domače dvorišče, kjer so jo kasneje deaktivirali strokovnjaki uprave za zaščito in reševanje, med njimi tudi Kopač. »Vurberška« bomba je danes shranjena v vojaškem muzeju v Pivki.
Priporočila niso dovolj, potrebujemo zakon
Sogovorniki okrogle mize so si bili edini, da je sistem glede uničevanja neeksplodiranih min dober, a zgolj na operativni ravni, kajti preventive ni nobene. »Mi pridemo na teren, ko dobimo prijavo. Ko sum na bombo prijavijo državljani, to zanje ne predstavlja stroška, medtem ko so pravne osebe raziskavo dolžne plačati. Gre za dodaten strošek pred neko investicijo, ki se mu podjetja po naših izkušnjah raje ognejo. Potrebujemo tudi resno študijo in pregled, kam točno so padle bombe, kje so torej potencialno neeksplodirane, nato pa glede na stopnjo nevarnosti določiti cone in obvezne ukrepe. V izogib stroškom ob evakuacijah in tragičnim nesrečam. Tu ni treba odkrivati tople vode, ampak bi kazalo prevzeti pravila, ki jih imajo na primer Nemci in Avstrijci. V ta namen imajo tudi posebne finančne sklade.«
