Na posnetku je bilo mogoče videti skupino mladostnikov, ki snema znašanje dela skupine nad enim izmed deklet v skupini.
O konkretni situaciji vem malo in si nikakor ne bi drznila oblikovati kakršnihkoli domnev, kaj se je dogajalo. Medvrstniško nasilje je skupinski proces in v skupini se običajno vedemo drugače, kot se vedemo kot posamezniki. Velikokrat se v teh skupinah razvije norma, da je sprejemljivo, da si zagotoviš status, moč, vpliv in priljubljenost tako, da si nasilen do drugih. Večina mladostnikov ne odobrava medvrstniškega nasilja in ve, da ni pravilno. A ker je v obdobju mladostništva priljubljenost ali pa sprejetost med vrstniki zelo pomemben cilj večine, se v takih situacijah mladi včasih pač vedejo v skladu z zaznanimi vrstniškimi normami. Če se dolgo časa vedemo drugače, kot osebno mislimo, da je prav, to vodi v kognitivno disonanco, to pa rešujemo tako, da spremenimo prepričanja. 'Saj si je sama kriva, saj si je zaslužila, saj nisem samo jaz tega počel, nekdo ji pa mora pokazati, kje je njeno mesto ...' Gre za zelo subtilne skupinske procese, ki nam lahko pomagajo razumeti, zakaj se nekdo, ki zasebno ne odobrava nasilja, v skupini vede drugače.
Veliko število ogledov so zabeležili ti posnetki, tudi zgražanje javnosti.
Zelo hitro postanemo moralistični. A žal so to procesi, ki so prisotni v različnih skupinah, tudi med odraslimi, tudi v različnih delovnih okoljih, nekaterih makro kontekstih, poznamo jih tudi iz zgodovine. Tudi vsi procesi, ki so bili v ozadju raznih vojn, genocidov, so podobni. Seveda je treba tako nasilje vzeti zelo resno, ga naslavljati in se na situacijo tudi odzvati. Situacijo nekoliko 'zaplete', da se nasilje ni zgodilo v šoli, niti ne vem, ali so vsi mladostniki iz iste šole, a šola vsekakor ima svoj del odgovornosti naslavljanja tega, kar se je zgodilo. Svoj del imajo seveda tudi starši. Ampak šola je tista, ki dela s celotno vrstniško skupino. Šola ima več manevrskega prostora, da uravnava vrstniško dinamiko. Glede na to, kar se je zgodilo, gre za požar, ki se je že zelo razplamtel.
Kaj bi morali storiti?
Premalo se pogovarjamo o tem, kako v šolah načrtno, sistematično delati na tem, da ne samo, da učence učimo, kar je zapisano v učnih načrtih, ampak da šola res izpolnjuje svojo vzgojno vlogo, ki je sicer deklarirana v idejnih in zakonodajnih okvirih. Da se v šoli učimo sobivat, da se učimo tega, da smo različni. V situacijah, ko smo si različni, je včasih zelo težko shajati, šola je tudi okolje, ki je lahko zelo naporno. Premalo se pogovarjamo o tem, da je osnovnošolski razred heterogena skupina in je učencem nujno treba dati zgled, orodja in se sistematično ukvarjati s tem, kako z raznolikostjo shajati na zrele načine. Če prepustimo učenje tega, kako shajati z različnimi željami, cilji, vrednotami in pogledi na svet posameznikov, učencem, bodo najverjetneje za reševanje takih situacij uporabljali načine, ki niso funkcionalni, ki vključujejo dosti nasilja, prevlade, izključevanja.
Se bodo v šoli morali po omenjenem dogodku z učenci pogovoriti?
Ne le pogovoriti. Ključni problem, ki se kaže vedno znova, ko se tako nasilje že zgodi, je, da rečemo 'Saj smo se pogovorili.' To ni stvar ene intervence, ampak načrtnega, sistematičnega spremljanja tega, kar se dogaja. Procesa dela, v katerem morajo tisti, ki s temi otroki delajo, uporabljati pravo mero strukture in zahtevanja, da učenci sledijo pravilom v vrstniških odnosih, in hkrati tudi empatije, podpore, neobsojanja. Nauk, ki naj bi ga učenec dobil v taki situaciji, ni 'Nekaj si naredil narobe in zato te bomo sedaj izključili iz družbe', ampak da se je treba naučiti, kako na bolj vključujoče načine zadovoljevati svoje potrebe. Tudi če je to potreba po moči, dominiranju, statusu, ki so legitimne človeške potrebe in jih lahko zadovoljujemo z oblikami vedenj, ki so koristne za ostale.
Tudi mnogi mediji s poobjavljanjem posnetka niso odigrali svoje vloge. Žrtve so najbrž tako trpinčena s posnetka kot nasilneži?
V tem primeru so mediji, ki so posnetek širili, padli na vidiku etičnega poročanja. Na to je opozorilo tudi Društvo psihologov Slovenije, takšno poročanje ni v redu. In se strinjam, da so v tem primeru žrtve vsi otroci, vsi mladostniki, ki so bili vključeni. Za javnost ne bi smelo biti pomembno, kdo so bili ti otroci, pomembno pa je, da ima javnost kritično držo do medvrstniškega nasilja. Agresivnost je naravna človeška težnja in šole, starši in celotna družba, vključno z mediji, smo dolžni s svojo držo, vzorom in ravnanjem to težnjo kultivirati na način, da učence učimo asertivnega, nenasilnega izražanja svojih potreb, in tega, da jih učimo bivati ob vsej raznolikosti, oblikovati vključujoča okolja.
Kako zelo pereč problem je medvrstniško nasilje? Ga je vedno več?
Zelo pereč problem, vedno je bilo. Vedno, kadar pustiš vrstniško skupino, da sama določa pravila igre in se kot odrasla odgovorna oseba v to dinamiko ne vpletaš na načine, ki bi težili k učenju vključujočih načinov sobivanja, se vzpostavijo načini skupinskega vedenja, ki vključujejo nasilje. Zdaj smo bolj senzibilni, kar je prav, ne bi pa so drznila trditi, da je nasilja več, kot ga je bilo včasih. Po nekaterih podatkih pa lahko sodimo, da je korona stanje poslabšala. V eni od raziskav o psihosocialni dobrobiti učencev – raziskavo smo opravljali pred zaprtjem šol zaradi koronavirusa, vmes in ob koncu šolskega leta - smo kolegice s Pedagoškega inštituta ugotovile, da je bilo nasilja največ v času, ko so bile šole zaprte. To je po svoje logično - puščati vrstniške odnose zgolj inerciji in mladostnikom samim ni dobra strategija. O tem, kako pereč je problem, je mogoče sklepati tudi po velikem povpraševanju po izobraževanjih s tega področja.
