Kako bi ocenili prihajajoče reforme, ki jih je predstavila vlada?
Vlada je napovedala številne reforme in vsakokratna izhodišča so predstavljena na Ekonomsko-socialnem svetu (ESS). A to so tako splošna izhodišča, da si je o tem težko ustvariti kakšno pretirano kvalificirano mnenje. Minister za zdravje nam je predstavil zdravstveno reformo na podoben način, kot jo je predstavil na vrhu koalicije na Brdu, minister za delo ideje o pokojninski reformi trenutno bolj predstavlja po medijih kot med socialnimi partnerji – in moram reči, da si iz vsega tega ne znam ustvariti jasne slike, kam naj bi te reforme vodile. Seveda pričakujemo še predstavitev na Ekonomsko-socialnem svetu. Tudi davčna reforma je trenutno še precej v oblakih. Lahko se nekako strinjam z uvodnim stavkom, da bo moral tisti, ki ima več, tudi plačati več, ampak kakšna bo konkretna vsebina, še ni znano. Prenova plačnega sistema v javnem sektorju sicer že dobiva obrise, ampak še vedno nimamo ničesar, kar bi lahko »prijeli v roke«. Predlog novega Zakona o delovnih razmerjih je sicer že v pogajalski fazi na ESS, ampak tudi tiste prvotne obljube, ki se jih bodo vsi spomnili: trinajsta plača, božičnica za vse in 30-urni delovnik, so že nekoliko preložene. Ostali so tisti nujni popravki, ki so vezani na EU, kot je na primer usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Torej tisto, kar moramo sprejeti, ker bomo v nasprotnem primeru kaznovani. Ta vlada si je sama postavila zelo visoke cilje, a zdaj ne vemo, ali so ti cilji še aktualni ali so se pričakovanja znižala. Res je, da smo bili do zdaj navajeni, da smo najprej dobili reformo na mizo, potem pa smo popravljali, dopolnjevali, trgali in cufali ter jih nato sprejeli ali pa tudi ne. Ta vlada se je reform očitno lotila na drugačen način: najprej nameravane spremembe najavijo in potem počakajo na odzive. Takšen je trenutno moj vtis. Je pa res, da imamo aktualno vlado šele devet mesecev in da niso vse reforme ideja te vlade, ampak posledica obljub prejšnjih vlad. Mi smo se zato, da bomo lahko dobili sredstva iz Načrta za okrevanje in odpornost, v svojem nacionalnem programu, ki smo ga predložili EU, zavezali izvesti vse te reforme. Zdaj jih moramo izpeljati ali pa sredstev ne bo.
Ko se govori o pokojninski reformi, je glavna dilema zvišati upokojitveno starost ali ne. Kakšno je vaše mnenje?
Priporočila OECD, ki govorijo o povečanju starostne meje za upokojitev in podaljšanju delovne dobe, poznamo še 20 let. To ni nič novega. Mi se moramo lotiti reforme zaradi sebe in ne zaradi OECD. A vedno, ko se začnemo pogovarjati o pokojninski reformi, govorimo samo o teh dveh stvareh: delovni dobi in starostni meji. Mislim, da je treba, preden bo padla kakršnakoli odločitev, narediti analizo zadnje reforme. Ta je povečala upokojitveno starost za tri leta. Odkar velja, se je upokojitvena starost dvignila naravno, ker je ukinila možnosti predčasnih upokojitev in ker je izenačila ženske in moške ter uvedla 40 oziroma 20 odstotkov stimulacije za tiste, ki ostanejo na delovnem mestu kljub izpolnjenim pogojem.
Tudi če pogledamo trenutno dejansko stanje: s trga dela se počasi umika skupina, ki je morda še imela beneficiran staž ali možnost skrajšanja delovne dobe. Prihaja nova generacija, ki nima teh zasilnih izhodov, poleg tega na trg dela vstopa znatno pozneje. V trenutni zakonodaji imamo predpisane kumulativne pogoje: 60 let in obenem 40 let delovne dobe. Torej to ne pomeni, da greš pri 60 letih lahko v pokoj, to pomeni, da greš lahko v pokoj, ko boš imel izpolnjena oba pogoja. Tisti, ki je šel v prvo delovno razmerje pri 30 letih, bo upokojitev s polno delovno dobo dočakal šele pri 70 ali pa pri 65 letih, ampak s takimi malusi, da bo močno premislil o takem koraku. Mislim, da nam sploh ni treba ničesar spreminjati, ker nam obstoječa ureditev naravno dviguje upokojitveno starost. Sem pa prepričana, da moramo spremeniti del, ki se nanaša na invalidsko zavarovanje. Pogosto se pozabi, da nam je OECD tudi na tem področju podal več priporočil in nam povedal, kaj je slabo in kaj narobe. Zakaj ne uredimo tega? Zakaj ne popravimo odmernih odstotkov? Nihče tudi ne omenja zmede, ki jo imamo na področju pokojninskih osnov. Mi imamo samopostrežno pokojninskih osnov. Tisti, ki smo v urejenem rednem delovnem razmerju, takem, za katerega velja kolektivna pogodba in zakon, nimamo nobenega izhoda, po drugi strani pa si lahko vsak s. p. izbira svojo prispevno stopnjo, kmetje lahko izbirajo svojo prispevno stopnjo, imamo kup zdravnikov, zobozdravnikov in odvetnikov, ki si sami napišejo, kako revno plačo dobivajo in od nje plačujejo prispevke … Slišati je veliko opozoril, da imajo ženske, kmetice izredno nizke pokojnine, nekatere samo 200 evrov. Ampak tudi če plačuješ samo osnovno zavarovanje za avto, ti ne bodo vrnili kaska. Torej prispevne stopnje bi morali izenačiti in bo potem tudi v pokojninski blagajni več denarja. Pa seveda nižji prispevek delodajalcev, tudi tu imamo rezervo.
Veliko razburjenja je prinesla predstavitev davčne reforme, ki je vnesla strah, da nam bo država obdavčila tudi regres, prevoz in malico. Kaj menite o tem?
Zelo pozorno sem poslušala razlago vlade o namenih reforme. Informacije, ki jih imamo, sem pridobila iz medijskega poročanja, saj na Ekonomsko-socialnem svetu o tem še nismo govorili. Glede na slišano, imam občutek, da regresi, potni stroški in malica le ne bodo obdavčeni ter da se sklepa napačno. Razumela sem, da bo najnižji tako imenovani nulti razred tako visoko postavljen, da tega ne bo niti zajel oziroma da bodo k znesku, ki je zdaj neobdavčen, prišteli še zneske regresa, prevoza in nadomestilo za malico. Tako tistim v najnižjem razredu ne bi bilo treba plačati nič oziroma bi dobili celo nekaj povrnjenega. Ampak menim, da je treba počakati, da bo znanih več podrobnosti. V podrobnostih je običajno hudič. Resnično pa dvomim, da je glavno vodilo te reforme obdavčenje regresa, saj je ta neobdavčen šele štiri leta in je bilo to takrat sprejeto z veliko podporo tako vlade kot finančne ministrice. Je pa res, da je prav ona takrat opozarjala, da se v trenutku, ko uvedemo neki neobdavčen dohodek, začnejo vanj prelivati plače in očitno je, da se to dogaja.
Če se dotakneva zvišanja minimalne plače. V zadnjih dneh slišimo vse več pritožb, da so številni delodajalci znižali variabilni del dohodkov in marsikdo od zvišanja plače nima prav dosti.
Nič novega. V zadnjih treh letih smo minimalno plačo spremenili v treh korakih. To je bila posledica zakona, ki ga je leta 2018 v parlament vložila Levica. V prvem koraku smo dvignili minimalno plačo, v drugem smo izločili dodatke in v tretjem smo dvignili plačo nad minimalne življenjske stroške. Tako je minimalna plača zdaj v okviru 60 odstotkov povprečne plače, kar se priporoča tudi v novi EU-direktivi o minimalni plači. Po tem odstotku smo v vrhu v Evropski uniji. To je dobro, a težava je, ker večina zaposlenih, glede na zadnje podatke kar 70 odstotkov, dobi manj kot povprečno plačo. In težava je v tej veliki zgoščenosti, ne toliko v višini minimalne plače. Ta se je letos dvignila za sto evrov neto, kar je eden najvišjih dvigov kadarkoli. A to je posledica zaostankov v preteklih letih, ki so se nabirali vse od leta 2006. Ljudje, ki hodijo v službo in delajo, morajo dobiti za to plačilo, s katerim lahko živijo. To je naša osnovna filozofija. Je pa pri vsakem dvigu prvi refleks pri delodajalcih enak in začne se nižati variabilne dele plače. Pri tem ne gre za kršitev zakonodaje, kar se včasih napačno interpretira. Delodajalci lahko ukinejo dodatke, ki niso zakonsko določeni, in stimulacija v podjetju je stvar delodajalca. Lahko jo da ali pa ne. Torej, ob vsakem dosedanjem dvigu so se delodajalci najprej odzvali z nižanjem teh dodatkov in so nato potrebovali dva, tri mesece, da se je sistem ponovno normaliziral. Odziv delodajalcev je bil pričakovan in ne vem, od kod to začudenje. Vedeli smo, da se bo to zgodilo, sploh v podjetjih, kjer sindikat ni organiziran.
Dr. Tjaša Redek z Ekonomske fakultete je na podlagi raziskave naredila izračun, da povprečna plača v Sloveniji, tudi če bi razdelili vso ustvarjeno dodano vrednost, ne bi presegla 1400 do 1800 evrov? Imamo dovolj denarja za višje plače ali smo na limitu?
Kakor kdo. Zaostajanje naših plač za evropskimi je povzročilo neke vrste lenobo lastnikov podjetij oziroma delodajalcev. Če nihče ne zahteva višje plače, če naročila prihajajo kot po tekočem traku in če je delovne sile dovolj, potem se ni treba prav pretirano truditi, da tovarna teče. Ob tem pa že vsakokratni dvig minimalne plače povzroči prestrukturiranje gospodarstva. Minimalne plače tiščijo gor tudi ostale plače, in čeprav se nismo izrecno zmenili, da se bodo zvišale tudi ostale plače, se je to zgodilo. To dokazujejo tudi statistični podatki in višina povprečne plače. Posledično podjetja opuščajo tiste programe, ki se jih manualno ne izplača več delati, ali pa jih selijo drugam. Sreča v tem trenutku je, ker v gospodarstvu primanjkuje delavcev, tako da se ti umiki proizvodnje ne poznajo toliko.
Kako komentirate odpuščanja in propade nekaterih večjih podjetij v zadnjem času?
Zapiranje podjetij v Sloveniji, ki smo mu priča tudi zdaj, se dogajajo zato, ker se določenih stvari v Sloveniji ne izplača več proizvajati. In prav je tako. Če bomo delali enake izdelke in nudili enake storitve kot južna Evropa ali pa države bivše Jugoslavije, kot sta BiH in Severna Makedonija, bomo imeli tudi plače take, kot so v teh krajih. Zagotovo so podjetja, ki so ta trenutek na meji vzdržnosti poslovanja in bodo morala iskati druge rešitve, ker je delovne sile premalo. Za manualna dela je potrebnih veliko ljudi, za avtomatizirano proizvodnjo manj. In Slovenija prihaja v fazo, ko so ročna dela predraga, delovne sile pa je premalo. Treba se bo premakniti naprej in glede razvoja sem jaz optimistična. To ni lahko narediti, se pa dogaja.
Takih razlag smo običajno vajeni bolj iz ust predstavnikov gospodarstva.
Ko je vodenje GZS prevzel Boštjan Gorjup, so si v gospodarstvu zastavili cilje, ki jih želijo doseči do leta 2025, in danes smo praktično že na teh ravneh. Dodana vrednost se je v tem času dvignila celo za dvakrat, mislim, da tudi zahvaljujoč dvigom minimalnih plač. Mi imamo v Sloveniji kup podjetij, o katerih se ne piše, velikokrat tudi sami nočejo, da se piše, pri katerih ustvarjena dodana vrednost na zaposlenega ni samo 50 tisoč evrov, ampak 140 tisoč, tudi 200 tisoč evrov, pa so to proizvodna visokotehnološka podjetja. In tam bi plače gotovo lahko bile višje. Ampak če vsa podjetja v okolju delujejo ob povprečni plači tisoč evrov, zakaj bi nekdo, ki si sicer lahko privošči bistveno več, izplačeval dvakrat višjo plačo? Saj mu ni treba. Dejstvo pa je, da Slovenija v razvoju še zaostaja. Če pogledate razpisana delovna mesta, boste videli, da delodajalci iščejo kadre v gradbeništvu in gostinstvu.
Prestrukturiranje, ki ste ga omenili, je običajno enačaj za odpuščanja in prerazporeditve delovne sile. Vi pravite, da bo do teh prestrukturiranj moralo priti, če bomo želeli napredovati. Kakšna je vloga sindikatov pri tem?
Sindikatom se dostikrat pripisuje vloga ali pa javnost percipira, da je naša glavna naloga preprečevanje odpuščanja in obramba delovnih mest. A za moje pojme ne. Odpuščanje, zapiranje podjetij, stečaji in odpiranje novih podjetij … to so naravni procesi v gospodarstvu. To ni nič posebnega. Vsako leto v vsaki državi, tudi tisti najbolj napredni, umre na tisoče podjetij in se odpre na tisoče novih. Če se spomnite krize leta 2006 oziroma pri nas se je vlekla vse do leta 2014, koliko podjetij se je zaprlo? Število brezposelnih je takrat celo preseglo 120 tisoč, razmere so bile dramatične. A deset let pozneje o teh podjetjih, ki so umrla, skoraj nihče več ne govori. Odprlo se je ogromno novih, čeprav smo se ob tem spopadali še z epidemijo. Na zavodu za zaposlovanje praktično ni več ljudi, ki bi bili zaposljivi. Svet se prilagaja in vloga sindikatov ni obramba vsakega delovnega mesta. Nam je v interesu, da so delovna mesta dobra, da so stabilna, ob tem pa sprejemamo, da je treba tisto, kar je za zapreti, tudi zapreti. Zato imamo zakonske določbe, v katerih je zapisano, kaj je delodajalec dolžan narediti, ko zapira podjetje oziroma odpušča. Da ne bom napačno razumljena: za vsakega posameznika je izguba zaposlitve velika tragedija in gre za velike osebne krize. Poznam pa ogromno posameznikov, ki so bili zaposleni v slabih podjetjih, ki so životarila ter niso izplačevala plač in na koncu po težkih mukah zaprla svoja vrata. Velik del teh ljudi danes obžaluje, da ni podjetja zapustil že prej. Usoda jih je usmerila na novo pot, na kateri se uspešnejši in bolj izpolnjeni. Vloga sindikatov pri zaposlovanju in odpuščanju je v bistvu kontrolna funkcija. Skrbimo, da se spoštujejo določila Zakona o delovnih razmerjih in da ljudje dobijo tisto, kar jim pripada. V določenih primerih se da dogovoriti, da delavci prejmejo celo več od tega.
Kaj pa je glavna vloga sindikata?
Zagotavljamo spoštovanje pravic v aktivnih podjetjih, aktivni smo pri kolektivnih pogajanjih na ravni države, v socialnem dialogu na Ekonomsko-socialnem svetu … Vplivanje na zakonodajo pri njenem nastanku je zagotovo ena naših najpomembnejših nalog. Smo pa, roko na srce, bistveno šibkejši v podjetjih, ampak imamo zato zelo objektiven razlog. Naša organizacija, razen na državni ravni, temelji na prostovoljstvu. V podjetjih na lokalni ravni sindikalno delo opravljajo ljudje, ki so amaterji, niso zaposleni kot sindikalisti in to opravljajo v prostem času. Praviloma so izobrazbeno šibkejši, predvsem pa odvisni od delodajalca. Če v nekem podjetju pride do težav, vedno poskušamo v reševanje vklopiti osebo, ki deluje na tem območju, a ni zaposlena v podjetju. A ko se zaženejo sindikalne aktivnosti, bo delodajalec vedno najprej krivil sindikalista, ki je pri njem zaposlen, in delodajalci niso pri tem nič kaj razumevajoči. Naš boj se ne nanaša zgolj na višanje plač. Borimo se proti diskriminaciji na delovnem mestu, aktivni smo na področju enakosti, ki presega zgolj enakost moških in žensk, ampak se dotika tudi invalidov in tujcev, ukvarjamo se z varnostjo in zdravjem pri delu … Pohvaliti se moramo, da smo po 30 letih dosegli sprejem pravilnika o poklicnih boleznih, to je nekaj česar 30 let noben minister ni želel podpisati. Delujemo na področju izobraževanja, kar je po mojem mnenju eno najpomembnejših področij za prihodnost. Z razvojem prihaja dvigovanje zahtevnosti delovnih mest in mi imamo po strukturi polovico zaposlenih, ki nima nobene izobrazbe. Ko bo tak človek ostal brez službe, kaj bo počel? Če bomo zgolj čakali, bomo imeli na zavodu za zaposlovanje 500 tisoč ljudi, v istem trenutku pa na drugi strani ravno toliko potreb.
Videti je, da brez tuje delovne sile slovensko gospodarstvo ne bo zmoglo več. Obenem gre za delovno silo, ki se ne zaveda vseh svojih pravic.
To tudi do zdaj to ni bila neopažena tematika. Delavska svetovalnica, kjer ogromno delo opravlja Goran Lukić, vsak dan sprejema vrste tujcev, ki se jim dogajajo take ali drugačne zlorabe. Mislim, da ne bi smela biti primarna vloga ne Delavske svetovalnice in ne sindikatov, da poskrbimo za te ljudi. Mislim, da je čas, da država poišče mehanizem, prek katerega bo tujce uvajala v Slovenijo in jim bo pomagala pri izobraževanju ter na pravnem področju. K nam ne prihajajo le posamezniki, ampak celotne družine, z vsemi svojimi potrebami. Tujcev je vse več, ocene potreb po novih se gibljejo nekje med 30 tisoč in 50 tisoč ljudmi, ob tem da se spreminja njihova struktura. Če smo bili v preteklosti vajeni tuje delovne sile iz držav nekdanje Jugoslavije, je spekter držav, iz katerih prihaja danes, mnogo bolj pester. Zakon o zaposlovanju tujcev je namenjen temu, da se sproščajo ovire, na katere naletijo tako delodajalci kot tujci, in ne temu, da bi prišlo še več ljudi. Lahko bi se zgledovali po Avstriji, kjer imajo po mestih odprte svetovalnice za tujce in kjer lahko vsak tujec pridobi knjižico z vsemi potrebnimi informacijami, vključujoč podatke o pravicah, ki mu pripadajo, v svojem jeziku.
***Citat: »Moram reči, da si iz vsega tega ne znam ustvariti jasne slike, kam naj bi te reforme vodile.« »Ta vlada se je reform očitno lotila na drugačen način: najprej nameravane spremembe najavijo in potem počakajo na odzive.« Citat: »Dejstvo je, da smo v zadnjih dveh letih imeli najnižje prilive novih upokojencev.« »Mislim, da nam sploh ni treba ničesar spreminjati, ker nam obstoječa ureditev naravno dviguje upokojitveno starost.« »Vsak s. p. si izbira svojo prispevno stopnjo, kmetje lahko izbirajo svojo prispevno stopnjo, imamo kup zdravnikov, zobozdravnikov in odvetnikov, ki si sami napišejo, kako revno plačo dobivajo in od nje plačujejo prispevke …« »Če vsa podjetja v okolju delujejo ob povprečni plači tisoč evrov, zakaj bi nekdo, ki si sicer lahko privošči bistveno več, izplačeval dvakrat višjo plačo?« »Sindikati imamo pri zaposlovanju in odpuščanju kontrolno funkcijo. Skrbimo, da se spoštujejo določila Zakona o delovnih razmerjih in da ljudje dobijo tisto, kar jim pripada.« »Tujcev je vse več, ocene potreb po novih se gibljejo nekje med 30 tisoč in 50 tisoč ljudmi, ob tem da se spreminja njihova struktura.« »Če bomo zgolj čakali, bomo imeli na zavodu za zaposlovanje 500 tisoč ljudi, v istem trenutku pa na drugi strani ravno toliko potreb.« »Mislim, da je čas, da država poišče mehanizem, prek katerega bo tujce uvajala v Slovenijo in jim bo pomagala pri izobraževanju ter tudi na pravnem področju.«***
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
