Žarne niše na Novih Žalah imajo vnaprej določeno pisavo, ki ne vsebuje tipičnih šumnikov, ampak imajo ti le polovico strešice, kar je zmotilo eno od naših bralk, češ da so s tem preimenovali njenega pokojnega otroka. »Za časa življenja je imel svoje ime in priimek, ki sta bila zapisana v rojstno knjigo – in natanko tako bi moralo biti ime zapisano tudi na grobu,« je dejala žalostna mati. Na Žalah so nam pojasnili, da tipske pisave ne smejo spreminjati, saj gre za zahtevo iz projektne dokumentacije projektanta akademika Marka Mušiča, ki ima za novi del pokopališča avtorske pravice. Gospod Mušič pa nam je dejal, da gre za tipizirane črke, avtorsko interpretacijo, ki jo je navezal na Plečnikovo tradicijo.
MOL: Ne gre za prisilo
Po objavi smo pridobili tudi komentar Mestne občine Ljubljana in ministrstva za kulturo. Na MOL ponavljajo pojasnila Žal: »Tipografija napisov je zavezujoča, obvezna je tudi izdelava vzorcev, ki jih projektant Marko Mušič ocenjuje in potrjuje, odstopanja niso dopustna. Gre torej za zaščiteno unikatno tipografijo akademika in Prešernovega nagrajenca, ki je na avtorjevo zahtevo ni dovoljeno kopirati ter uporabljati izven novega dela pokopališča Žale.« Dodajajo še, da ta tipografija ni obvezna pri zemeljskih pokopih v krsti in pri žarnih pokopih v talne grobove. »Občani, ki jim ta tipografija ne ustreza, izberejo ustrezen način pokopa in s tem tudi tipografijo po svojem izboru. Če pa se odločijo za pokop na enotno urejenem prostoru, kot ga določa mestni odlok, torej na prostoru za raztros pepela ali za žarni pokop v kolumbarij, se s tem odločijo tudi za projektantovo tipografijo.« Glede javne rabe slovenščine pa odgovarjajo, da zakon »ne obravnava napisov na nagrobnih obeležjih, ki so na naših pokopališčih tudi v drugih jezikih in pisavah«.
Zakon ureja status jezika, ne njegove kakovosti
Iz Službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo temu pritrjujejo, češ da Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10) ne ureja kakovosti jezika, pač pa le status, to je okoliščine javne rabe, kjer se zahteva raba slovenščine. »To v praksi pomeni, da zakon ne more predpisovati določenih besed, drugih pa prepovedovati. Niti ne more kaznovati z globo tistih govorcev, ki imajo težave denimo z ločili, veliko ali malo začetnico in tako naprej. Te probleme morajo reševati šola, kvalitetni viri, ki jezikovno stvarnost normirajo, in javne debate. ZJRS opredeljuje le status slovenščine v javnosti, zlasti v odnosu do tujih jezikov, ne regulira pa jezikovne ustreznosti in kakovosti slovenščine ter tega področja ne sankcionira.«