Na okrožnem sodišču v Ljubljani se je v torek nadaljevala obravnava tožbe, s katero Primorec, doma na Ajdovskem, od Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (UKCLJ) in njihove zavarovalnice zahteva 349.144 evrov odškodnine ter 960 evrov mesečne rente. Primorcu so morali leta 2019 pri 62 letih na kliničnem centru v Ljubljani amputirati nogo. Prepričan je, da se je amputacija zgodila zaradi nepravilnega zdravljenja in diagnostike osebja kliničnega oddelka za žilne bolezni ljubljanskega kliničnega centra. Očita jim tudi kršitev pojasnilne dolžnosti.
Na ljubljanski klinični center je pred dobrima dvema letoma naslovil odškodninski zahtevek, a ga je njihova zavarovalnica zavrnila, češ da so težki zapleti nastali zaradi antifosfolipidnega sindroma (bolezen, ki povzroča nastajanje krvnih strdkov v arterijah ali venah). Kasneje se je izkazalo, da tega sindroma pri bolniku ni bilo.
"Želeli smo ohraniti življenje pacienta"
V torek so bile pred sodnico poklicane štiri priče iz ljubljanskega kliničnega centra, takrat prisotne na oddelku. Zdravnik specialist radiolog Pavel Kavčič je bil 25. februarja v pripravljenosti, ko ga je pristojni kirurg poklical in mu povedal, da ima pacient mrzle noge. Podrobno je opisal celoten postopek zdravljenja. Endovaskularni (znotrajžilni) poseg je ocenil kot "zelo dobro odločitev" in dejal, da so upali, da bo po uporabi zdravil poseg zadoščal, da se noge revitalizirajo. Obramba ga je povprašala tudi glede očitka tožnika, da se je takrat v katetrskem laboratoriju pil šampanjec, in dr. Kavčič je obtožbo zavrnil, saj da gre za sterilen prostor, kjer bi bilo to nemogoče.
Druga priča, specialistka splošne kirurgije Nadja Alikadič, je dejala, da je gospoda prvič pregledala 15. marca 2019, ker bila poklicana, da poda mnenje. Kot je povedala, je bilo desno stopalo takrat v stanju popolne gangrene in noga se je vidno slabšala. Pričala je, da je kot zelo izkušena zdravnica, ki se s tem ukvarja že 37 let, postavila indikacijo za nadkolensko amputacijo desne noge.
Pacientu je zadevo ustno razložila in imela je občutek, da je razumel. Predlagala mu je, naj o posegu razmisli. Zatrdila je še, da če bi rano zašili z infekcijo, bi to lahko ogrozilo pacienta: "Mi ocenimo, kje je varen rob, da zašijemo v zdravo tkivo." V primeru gangrene lahko skoraj gotovo sledi smrt, želeli so ohraniti življenje in zdravje pacienta, je poudarila. Pacient je soglasje podpisal 19. marca. Ko so nato po operaciji previli desno nogo, so hkrati še levo. Naredili so nekretomijo (kirurško odstranitev odmrlega tkiva) leve noge.
Po številnih preiskavah so nato ugotovili, da gre za popolno nekrozo (odmrtje) tkiva. V primeru ohranitve leva noga ne bi imela več nobene funkcije. S specialisti so ocenili, da bi nogo lahko ohranili visoko pod kolenom. Pacienta so tako seznanili s tem in podpisal je soglasje. A ker je bila mrtvina še vedno prisotna, so kasneje ocenili, da je treba nogo amputirati nad kolenom.
Dr. Alikadić je večkrat poudarila, da je pacient za vse posege podal soglasje in da je ves čas ohranjal pozitivno naravnanost. Odvetnica tožnika Nina Cek je pričo med drugim vprašala, ali bi se kaj spremenilo, če bi jo za mnenje prej poklicali - ali bi lahko preprečili nadkolensko amputacijo. Dejala je, da tega ne more vedeti. Prav tako ni hotela pritrditi vprašanju, ali je bila poklicana prepozno.
"Embolektomija ni vedno prva terapija"
Kot priča je nato pristopil še specialist kardiovaskularne kirurgije Nikola Lakić, ki je takrat bil na položaju vodje koordinatorja, saj je bil dr. Tomislav Klokočovnik (priznani kardiovaskularni kirurg iz Portoroža, nekdanji predstojnik oddelka za kirurgijo srca in ožilja) na odobrenem enoletnem dopustu. Dejal je, da je nemogoče reči, ali je bilo zdravljenje nepravočasno, da pa gora posegov in intervencij, ki so bile izvedene v tistem času, kaže, da so se zelo trudili pacientu pomagati.
Sodnica je opozorila na navedbe dr. Klokočovnika z januarske obravnave, ki je dejal, da če bi bila takoj opravljena embolektomija (odstranitev tromba iz arterije), do takšnega izida ne bi prišlo, in vprašala pričo, ali lahko to potrdi. Dr. Lakić je navedbo zavrnil, češ da ni vedno embolektomija prva terapija, gospod pa je imel še druge (pridružene) težave. Zatrdil je, da se bil proces zdravljenja pri Primorcu povsem korekten in pravočasen.
Na oddelku je takrat kot glavna medicinska sestra delala tudi Borislavka Ivanovič (višja medicinska sestra na Kliniki za kirurgijo srca in ožilja UKCL). Sestre so po navodilih zdravnika asistirale pri previjanju ran. Tožnik je očital nesterilno in premalo pogosto previjanje ran, priča pa je zatrdila, da se glede pogostosti vedno dogovorijo z zdravnikom.
Na predlog odvetnice Nine Cek je sodnica priči predočila list zdravstvene nege med 22. marcem in 27. marcem 2019. Po pregledu so ugotovili, da desna noga v tem času ni bila previta. Odvetnica je vprašala, ali je to normalno, priča pa dejala, da očitno ni bilo potrebno. Prav tako je na dodatno vprašanje obrambe, ali se nogo takoj po amputaciji običajno previje, dejala, da ne.
Obravnava na sodišču se bo nadaljevala v aprilu, ko bo predvidoma izprašan tudi izvedenec medicinske stroke iz tujine, najverjetneje iz Avstrije (oziroma iz nemško govorečega območja), je napovedala sodnica. Takrat bo kot priča predvidoma pristopil tudi odgovorni kirurg.
Spomnimo
Na obravnavi januarja letos je bil kot priča s strani tožnika predlagan tudi priznani kardiovaskularni kirurg prof. dr. Tomislav Klokočovnik, nekdanji predstojnik kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja v UKCL, ki je bil v času dogodka še na poziciji, a že v odhajanju. Na januarski obravnavi je poudaril, da je dogodek "disaster" (katastrofa) in da bi sam vsekakor ravnal drugače. Ko mu je sodnica predložila dodatne dokumente, je poudaril, da mu je "jasno kot beli dan" ter da ga "strašno žalosti, da človek ne more priti do resnice". V primeru, kot je ta, se embolektomija naredi takoj, ne pa opravlja CT slikanje, kot je bilo storjeno, je bil jasen: "Človek pa je tako ostal brez nog in prekrvavitev gotovo ni bila dobra, če je do tega prišlo." Na vprašanje odvetnice, ali bi lahko s tem preprečili takšen izid, torej amputacijo, je dejal, da definitivno. Ob tem je poudaril, da ne obsoja kolegov iz kliničnega centra, sploh pa ne takratnega kirurga, ki je zelo dober in korekten, temveč sam potek dogodkov.
