V četrtek se je na okrožnem sodišču v Ljubljani nadaljevala obravnava tožbe, s katero Primorec od Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCLJ) zahteva 349.144 evrov odškodnine in 960 evrov mesečne rente. Leta 2017 so mu ugotovili anevrizmo trebušne aorte. Sledile so CT-preiskave in ultrazvoki, februarja 2019 pa so ga v UKCLJ naročili na operativni poseg in mu naredili aortoiliakalni obvod. Pri tem so zdravniki ugotovili ishemijo (pomanjkljivo prekrvavitev) obeh nog. Sledilo je še nekaj preiskav, nato pa embolektomija (odstranitev krvnega strdka iz arterije). Dve uri po posegu se je pojavila akutna ishemija obeh stopal in nove tromboze v perifernih arterijah. Zato so bili nujni novi posegi in zaradi številnih vmesnih zapletov so zdravniki ocenili, da je potrebna amputacija obeh nog.
Takrat 62-letni Primorec, ki ga zastopa odvetnica Nina Cek iz Kopra, je pred tem živel aktivno življenje, ukvarjal se je s športom, pohodništvom, plavanjem, kolesarjenjem. Po amputaciji je postal popolnoma odvisen od drugih. Na ljubljanski klinični center je pred dobrima dvema letoma naslovil odškodninski zahtevek, a ga je njihova zavarovalnica zavrnila, češ da so težki zapleti nastali zaradi antifosfolipidnega sindroma (bolezen, ki povzroča nastajanje krvnih strdkov v arterijah ali venah). Kasneje se je izkazalo, da tega sindroma nima.
Sum na izjemno redko bolezensko stanje
Prva priča, ki jo je predlagala obramba UKCLJ, specialistka interne medicine, kardiologije in vaskularne medicine na UKCLJ, je na četrtkovi obravnavi dejala, da so pri bolniku opazili hitro rast anevrizme trebušne aorte. To je predstavljalo večje tveganje, da bo počila, zato je bilo treba hitro ukrepati. Strokovnjaki na konziliju so se odločili za operativno zdravljenje. Za bolnika bi bilo absolutno večje tveganje, če operacije ne bi bilo, je dodala, saj da je bil gospod že čez mejo, pri kateri se odločijo za ukrepanje. Opozorila je, da so v primeru neukrepanja posledice lahko »grozne«, med njimi tudi visoka verjetnost smrti. Dodala je, da so tožeči stranki pojasnili vsa tveganja.
Sprva so sklepali o prej omenjenem antifosfolipidnem sindromu, ki je izjemno redko stanje, je potrdila druga priča, zdravnik specializant kardiovaskularne kirurgije. Pred tem se s tem sindromom še ni srečal. Med dogodkom je bil na travmatološkem oddelku. Ali se je s tožnikom pogovarjal, pa se ob številnih pacientih sprva ni spomnil.
Povedal je, da običajno pacientom pred operacijo predložijo obrazec za soglasje, pred tem pa jim razložijo, kako je videti poseg, in pojasnijo možne zaplete. Če pacienta zanimajo podrobnejše informacije, si za to vzamejo čas. Pacient je obrazec podpisal, prav tako je bil na obrazcu tudi podpis zaslišane priče, ki je tisti dan govorila s pacientom.
Dr. Klokočovnik: Urgirati bi bilo treba nemudoma
Kot pričo, ki jo je predlagal tožnik, so zaslišali tudi priznanega kardiovaskularnega kirurga prof. dr. Tomislava Klokočovnika iz Portoroža, nekdanjega predstojnika kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja v UKCLJ, ki je bil v času dogodka še na poziciji, a že v odhajanju. Kot pričo so ga poklicali, ker se oškodovanec spomni, da ga je dr. Klokočovnik srečal pred kliničnim centrom in mu dejal, da se mu to ne bi smelo zgoditi. Klokočovnik je poudaril, da mu je bilo zelo žal za nekdanjega pacienta, da je dogodek »disaster« (katastrofa) in da bi sam vsekakor ravnal drugače. Ko mu je sodnica predložila dodatne dokumente, je poudaril, da mu je »jasno kot beli dan« ter da ga »strašno žalosti, da človek ne more priti do resnice«. V primeru, kot je ta, se embolektomija naredi takoj, ne pa opravlja CT-slikanja, kot je bilo storjeno: »Človek pa je tako ostal brez nog in prekrvavitev gotovo ni bila dobra, če je do tega prišlo.«
Obramba UKCLJ je med obravnavo opozarjala, da dr. Klokočovnik ni bil poklican kot izvedenec, ampak kot priča, sodnica pa je vztrajala pri vprašanjih, saj so jo zanimali odgovori kardiovaskularnega strokovnjaka. Klokočovnik je večkrat poudaril, da bi bilo treba izvesti embolektomijo, dve ali tri, že takoj, ko je bolnik začutil hladne noge. Na vprašanje odvetnice, ali bi lahko s tem preprečili takšen izid, torej amputacijo, je dejal, da zagotovo. Ob tem je poudaril, da ne obsoja kolegov iz kliničnega centra, zlasti pa ne takratnega kirurga, ki je zelo dober in korekten, temveč potek dogodkov. Zelo mu je žal, da se je to zgodilo, in ko je tisti dan pred kliničnim centrom srečal gospoda, ga je to zelo prizadelo.
