Odločitev o tem, da se zaradi zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida motorji z notranjim zgorevanjem poslovijo, je podprlo 340 evropskih poslancev in poslank, velika večina z levega političnega pola; 279 evropskih poslancev in poslank, večinoma iz desnih strank, je novi ureditvi nasprotovalo, 21 se jih je glasovanja vzdržalo.
Tudi slovenski predstavniki na evropskem političnem parketu so se razdelili glede na politično orientacijo. Milan Zver, Romana Tomc, Ljudmila Novak in Franc Bogovič so glasovali proti, Matjaž Nemec, Milan Brglez, Irena Joveva in Klemen Grošelj pa so novo ureditev podprli. Povprašali smo jih, kako svojo odločitev argumentirajo, v luči pomislekov o pripravljenosti EU na ta korak. Politike, ki so odločitev podprli, smo vprašali, kako bomo zagotovili potrebno infrastrukturo, zadostne količine električne energije, kako ocenjujejo vpliv odločitve na slovensko gospodarstvo in zakaj smo se odpovedali e-gorivom in hibridnim vozilom.
Matjaž Nemec
Matjaž Nemec nam je odgovoril, da raziskave kažejo, da je električne energije v EU že zdaj dovolj, da sklenjeni dogovor sicer ne govori o infrastrukturi, vendar »nalaga EU obveznost, da naslovi pomanjkljivosti infrastrukture prek ustreznih zakonodajnih sprememb«. In sicer s prenovo »uredbe o infrastrukturi alternativnih goriv« ter EU-direktive o »energijski učinkovitosti stavb«. Ob tem je izpostavil tudi, da »proizvajalci že razvijajo avtomobile z dosegom več kot 600 kilometrov. Tako doseg kot hitrost polnjenja baterij električnih avtomobilov se izboljšujeta.« Kot pravi, bodo morale države EU v skladu z načrtom zagotoviti zadostno zmogljivost polnjenja za število električnih avtomobilov na cesti. Prepričan je tudi, da se mora vsa slovenska industrija, tudi tisti del, ki je vezan na proizvodnjo izdelkov za avtomobile z notranjim zgorevanjem, usmeriti v zeleni prehod. »A ta mora biti nujno pravičen, z boljšim spremljanjem in financiranjem nadaljnjih ukrepov za zaščito delavcev v avtomobilski industriji, vključno s prekvalifikacijo,« je dodal.
Milan Brglez
Milan Brglez nam je povedal, da sprejeta ureditev »daje jasen signal trgu in proizvajalcem ter zagotavlja naložbeno predvidljivost za nadaljnji razvoj brezemisijskih vozil, s čimer bodo sčasoma potrošnikom prijaznejša in cenovno dostopnejša. Strinjam se, da z uvajanjem tovrstne podnebne politike sprejemamo vsaj dva ključna izziva, glede zagotavljanja ustrezne podporne infrastrukture in preprečevanja revščine na področju prevoza. Vendar imamo tudi za naslavljanje teh pripravljene rešitve; tako z oblikovanjem Uredbe o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva kot v delovanju socialnega podnebnega sklada.« Dodal je, da »nova Uredba za vzpostavitev infrastrukture za alternativna goriva predpisuje zavezujoče cilje na nacionalni ravni glede ustrezne infrastrukture za cestna vozila (tudi plovila in letala), med drugim predpisano moč javno dostopnih polnilnic in razdaljo med temi«. Omenil je tudi vzpostavitev Socialnega podnebnega sklada, ki »naslavlja socialne učinke novega sistema zmanjševanja emisij ogljikovega dioksida, tudi s ciljem zagotavljanja neposredne finančne podpore za ranljiva gospodinjstva ter ukrepov in investicij za namen zmanjšanja izpustov iz cestnega prometa (kot tudi stavb)«.
Irena Joveva
Irena Joveva poudarja, da je sprejeto besedilo pogosto napačno razumljeno. »Uredba ne veleva popolne preprečitve uporabe avtomobilov z notranjim zgorevanjem po letu 2035, temveč zgolj preprečitev njihove proizvodnje. Torej, avtomobili z notranjim zgorevanjem bodo še vedno lahko prisotni na cestah,« pojasnjuje in dodaja: »Četudi bo do leta 2035 treba zagotoviti čim bolj razširjeno infrastrukturo, je zelo malo verjetno, da bo do takrat večinska uporaba avtomobilov na električno ali vodikovo energijo.« Glede zagotovitve potrebne infrastrukture je pojasnila, da bodo države članice morale razširiti polnilne zmogljivosti tako, da bodo na glavnih cestah vzpostavljena električna polnjenja vsaj na 60 kilometrov, polnilna mesta za vodik pa na 150 kilometrov. Tudi Joveva meni, da bo električne energije dovolj, saj se EU zavzema, da bodo nova vozila bolj varčna, hkrati pa električna energija pridobljena iz obnovljivih virov energije in jedrskih elektrarn. O vplivu sprejetega dogovora na slovensko gospodarstvo pa je dejala le: »Slovensko gospodarstvo se bo tako kot druga gospodarstva v EU moralo prilagoditi razmeram, saj gre pri tem za zaščito našega okolja, zraka in vseh nas ter naših prihodnjih generacij. Pri tem sem prepričana, da bo Slovenija pripravila celostno strategijo zelenega prehoda ter da bo v pogajanjih z Unijo predstavila specifike slovenske mobilnosti.«
Klemen Grošelj
Klemen Grošelj je prepričan, da glede na okoljske trende Evropa nima izbire. Kot pravi, se zaveda, da bo to zahteven investicijski zalogaj. »Določen del ogorčenja s strani industrije vidim tudi kot del pogajalske taktike, da bi v EU oblikovali podobne ukrepe, kot je ameriški protiinflacijski zakon (IRA), ki temelji na subvencijskih ukrepih za zelene tehnologije.« Meni, da se bodo, glede na dogajanje prek oceana, velika vlaganja v električno omrežje na vseh ravneh zgodila z ali brez prepovedi vozil z notranjim zgorevanjem. »Pri tem bi želel poudariti, da je postalo to vprašanje tudi predvolilno in ga Evropska ljudska stranka (ELS), ki se je vidno premaknila proti desni, izkorišča za strašenje volivcev,« je zapisal v odgovoru. O vplivu na slovensko industrijo pa meni: »Slovenska industrija se je v tem okviru že in se bo še bolj preoblikovala ter prilagodila novim razmeram na trgu. Tud če prepovedi ne bi bilo, bi jih v to prisililo prilagajanje evropske avtomobilske industrije na realnost, ki jo IRA oblikuje v ZDA.«
Milan Zver
Pojasnil nam je, da dogovora s svetom ni podprl, ker meni, da bo imel ta ukrep močan ekonomski učinek, ki bo povzročil izgubo na milijone delovnih mest v avtomobilski industriji v EU, to pa pomeni tudi napad na socialno stabilnost. »Ne vem, kakšni so motivi tistih, ki so zasnovali te reforme. Naši konkurenti v svetu se nam dobesedno smejijo, ker sprejemamo takšne enostranske radikalne ukrepe. Nizkoogljično družbo bomo imeli, ko bodo vsi ključni dejavniki, Kitajska, Indija, Brazilija, sodelovali pri tem. Ekološka vprašanja nimajo mej, so generalna, splošna, globalna, planetarna, in tu bi morali vsi stopiti skupaj. Če bo Evropa sprejemala tako enostranske ukrepe, bo to zanjo pomenilo hud gospodarski, socialni in politični udarec,« je dejal Zver.
Romana Tomc
Romana Tomc meni, da je prav, da se Evropa premika v smeri zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida, a lahko tovrstne prepovedi povzročijo številne negativne učinke, tudi tako imenovani havanski učinek, saj bi se lahko zgodilo, da bodo po letu 2035 na evropskih cestah le še stari avtomobili, ker si ljudje novih, električnih ne bodo mogli privoščiti ali pa ti ne bodo na voljo. Opozarja, da bi morala ob uveljavitvi uredbe Evropa proizvesti 20–25 odstotkov več električne energije. »V času, ko se že tako ali tako soočamo z energetsko krizo, pa bi po mojem mnenju take rešitve državam Evropske unije, tudi Sloveniji, naredile več škode kot koristi,« je pojasnila svoje mnenje.
Ljudmila Novak
Ljudmila Novak je prepričana, da bi morali v omejenem obsegu tudi motorjem na notranje zgorevanje ponuditi možnost, da se razvijejo in se zanje najdejo čistejše rešitve. V njeni politični skupini podpirajo prehod v brezogljično družbo, a hkrati menijo, da nekatere rešitve niso dovolj premišljene in lahko naredijo veliko škodo evropskemu gospodarstvu ter tudi potrošnikom.
Franc Bogovič
Franc Bogovič meni, da predlog s trenutno vsebino v določenih točkah zelo ogroža evropsko gospodarstvo ter da za tak prehod po celotni EU preprosto ni dovolj infrastrukture. »Dejstvo je tudi, da si velik del Evropejcev električnih avtomobilov žal ne more privoščiti. Še več, takšna ureditev bo podražila nove avtomobile, stala nas bo na tisoče delovnih mest in pomenila bistveno breme, če ne propad, za osrednjo evropsko industrijo,« je dejal. Meni, da je v EU ob trenutnem predlogu ogroženih več sto tisoč delovnih mest in da je ustvarjanje novih delovnih mest pod vprašajem, saj se nove proizvodnje baterij vzpostavljajo kvečjemu v Kanadi, ZDA in na Kitajskem. Opozarja tudi na ruralne predele, kjer bo infrastrukturo težko zagotoviti, in na starejšo populacijo, ki se bo težko prilagodila ali soočila s sprejetimi spremembami. Bogovič izpostavlja tudi vprašanje dostopa do kritičnih materialov in surovin, ki jih v EU za tako ambiciozne cilje zagotovo nimamo dovolj, in meni, da se na področju energetike selimo iz ene oblike odvisnosti v drugo.
