Pogled mi je uhajal k nadzorni kameri nad nama, zatem sva vstopila skozi neprebojna velika siva vrata. Presenetilo me je, da so nama med obveznim osebnim pregledom začasno odvzeli telefona, šele potem so naju napotili do uprave zapora. Tam naju je čakal prijazen in zgovoren direktor Tomaž Bračko in trije njegovi sodelavci, ki so poskrbeli, da sem zapor zapustila oprtana s številnimi informacijami in vtisi, ki so povsem raztopili moje začetno nelagodje.
Stavba celjskih zaporov je zelo stara. Gre za poslopje nekdanjega minoritskega samostana, ki so ga po uničujočem požaru v začetku 19. stoletja preuredili v avstro- ogrske zapore. Takrat je ves kompleks dobil ime Stari pisker. V zgodovinskem spominu Slovencev, še posebej prebivalcev Celja in okolice, je tesno povezan z obdobjem druge svetovne vojne, saj so na njegovem dvorišču nacisti v letih 1941 in 1942 brez kakršnekoli sodbe ustrelili 374 talcev.
Potreba po selitvi
Sedanji Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, ki je edini mladoletniški zapor pri nas, je bil leta 1964 premeščen iz tedanje kaznilnice KPD Maribor kot poseben oddelek prevzgojnega doma Radeče v celjske zapore . Takrat je sodil pod pristojnost ministrstva za notranje zadeve. Leta 1967 je prešel pod upravo Zaporov Celje in pod pristojnost ministrstva za pravosodje. Po besedah direktorja zavoda Tomaža Bračka zapor že vrsto let pesti prostorska stiska, zato v Celju iščejo primeren prostor za gradnjo novega, a za zdaj neuspešno. Želijo si na obrobje mesta, kjer bi imeli na voljo tudi zelene površine. Trenutno so prezasedeni, imajo 108 zapornikov oziroma pripornikov, čeprav so kategorizirani za 97, v bivalne prostore so prisiljeni nameščati dodatna ležišča. Tudi z varnostnega vidika to ni primerno, saj so zaradi tega tveganja za konflikte med zaporniki večja. V celjskem zaporu so poleg mladoletnikov tudi starejši moški obsojenci, ženskih zapornic v njem ni. V Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje imajo poleg pripora in zaprtega oddelka še polzaprti in odprti oddelek.
Multipraktik
Za varnost v zaporu skrbi 55 pravosodnih policistov, potrebovali bi jih vsaj še šest. Kot pravi vodja oddelka za varnost, poveljnik Roman Kurnik , so zaradi kadrovske podhranjenosti zaposleni lani opravili kar 6.800 nadur. Pravosodni policisti, v tem poklicu je vedno več žensk, zagotavljajo varnost v zavodu, zapornike spremljajo tudi na obravnave na sodišče ter na specialistične preglede v bolnišnico, pri urejanju uradnih formalnostih v različnih ustanovah , tudi na pogrebe svojcev. S pomanjkanjem pravosodnih policistov se soočajo v vseh slovenskih zaporih. »Za ta poklic se lahko odloči vsak, ki ima končano peto stopnjo izobrazbe katerekoli smeri. V osemnajstih mesecih mora poleg tako imenovanega centralnega izobraževanja, ki traja pet mesecev, opraviti usposabljanje tudi v zavodu. Med izobraževanjem kandidati pridobijo širok nabor znanj in veščin. Rad se pošalim, da je pravosodni policist nekakšen multipraktik. Znati mora vsega po malem. Vsako leto v Sloveniji usposobimo od 15 do 20 pravosodnih policistov, toda potrebovali bi jih več,« poudarja poveljnik Kurnik.
To je poklic zame
Pravosodna policistka Maja Korenjak, ki nama je s fotografom Andražem ob prihodu pregledala osebne dokumente in začasno pridržala najina telefona, je v celjskih zaporih zaposlena pet let. »Že zelo hitro sem spoznala, da bo ta poklic pravi zame. Morda tudi zato, ker sem bila že v otroštvu bolj fantovski tip. Delo je sicer zahtevno in odgovorno, a tudi zanimivo. Dan ni enak dnevu. Pravosodni policisti še zdaleč nismo osebe, ki zgolj odklepamo in zaklepamo zaporniške sobe ter se z mrkimi obrazi sprehajamo po zaporniških hodnikih,« pojasni nasmejana Maja. Ob tem priznava, da je kot ženska med zaporniki pogosteje deležna opazk, komentarjev in poskusov provokacij, a večjih težav ni imela. »Že ob nastopu službe sem si ustvarila avtoriteto, ki ne temelji na ustrahovanju, ampak spoštovanju. Tega poklica ne bi priporočala vsakomur. Pomembno je imeti izostren občutek za ljudi, saj se v zaporu srečaš z osebami različnih značajev. Hitro moraš prepoznati, kako z njimi najprimerneje ravnati, kako se odzivati, da po nepotrebnem ne povzročaš dodatnih nevšečnosti. Meni zato pri tem delu poleg strokovnega znanja koristijo tudi življenjske izkušnje.«
Jedla vijake in baterije
Maja si pri svojem delu kdaj reče tudi: »Saj ne more biti res, pa je!« Spomni se mlajše pripornice, ki je jedla sponke in vijake, tudi risalne žebljičke. »Iz njene priporniške sobe smo zato redno odstranjevali stvari, za katere smo predvideli, da bi jih lahko pojedla. A je bila zelo iznajdljiva in je vedno našla še kakšno. Zakaj je to počela, ne vem, a vem, da je tako pridobila našo pozornost. Ker smo se bali, da bo imela zdravstvene težave, smo jo pogosto vozili na pregled v bolnišnico. Na rentgenu so ji v želodcu vedno znova odkrili kakšen predmet. A zaradi tega k sreči nikoli ni imela zdravstvenih težav. Ko sem jo nekega dne spet pripeljala v bolnišnico, sva med čakanjem na sprejem sedeli v čakalnici. In nenadoma sem opazila, da je vzela baterije iz televizijskega daljinca in jih pojedla,« se nenavadne pripornice spominja Maja.
Na streho kot mačka
Pravosodni policisti so prisotni na vseh področjih zaporniškega življenja. Nadzorujejo vhode v zapor in sprejemajo zunanje obiskovalce, v video-nadzornem centru pa dogajanje v notranjosti zaporniške stavbe. Pozorno spremljajo obiske zapornikov in opravljajo preglede paketov za zaprte. V nočnem času opravljajo obhode po celotnem zavodu in preverjajo varnostne sisteme. »Nočne ure so z varnostnega vidika najbolj kritične, saj se v tem času v bivalnih prostorih dogaja marsikaj, česar pravosodni policisti ne zaznajo. Ravno v nočnem času je bilo zaznanih največ izrednih dogodkov, povezanih s poskusi pobega, kar pa ni pravilo,« pojasni poveljnik Roman Kurnik, pri čemer se spomni spektakularnega pobega, ko je gibalno zelo spreten zapornik sredi dneva v le nekaj sekundah kot mačka splezal na streho stavbe in pobegnil. Da so v zaporih prisotne droge, je znano. A so pravosodni policisti vedno znova presenečeni, na kako izvirne načine jo zaporniki skrivajo. Med drugim v zaporniških sobah vrtajo line v steno, v katerih poleg droge skrivajo tudi mobilne telefone, USB- modeme in druge stvari, ki jih pritihotapijo v zavod. »Med pregledom zaporniških sob odkrijemo odprtine, ki jih sicer zakrijejo z zobno pasto. A to naredijo temeljito. Marsikateri mojster keramičar bi jim zavidal njihovo delo,« se pošali.
Pripravljeni na vse
Se pa pravosodni policisti tu in tam soočajo z nasiljem med zaporniki, ti svojo agresijo usmerijo tudi v pravosodne policiste. A se to po besedah Dejana Nemca , ki na zaprtem oddelku dela že 18 let, to dogaja bolj poredko. Tudi sam je doživel napad, ko ga je eden od zapornikov sunkovito potisnil ob steno. S hitrim in z učinkovitim samoobrambnim ukrepanjem mu je preprečil nadaljevanje nasilnega izgreda. »Zapornik se je razjezil, ker nisem ustregel eni od njegovih zahtev. Pomembna naloga pravosodnega policista je, da med zaporniki zna preprečiti nasilništvo. Zato moramo biti pri svojem delu dosledni in vztrajni. Pravila hišnega reda je treba upoštevati. A moramo biti pravosodni policisti pri svojem delu tudi razumevajoči in pravični. Mirno sobivanje med zaporniki in zaposlenimi je večen izziv tako za nas kot tudi zanje. Vsi si moramo prizadevati za to.«
V zaporu do diplome
»Dneve v zaporu si lahko zapolnijo z različnimi dejavnostmi. Za sproščanje fizične energije obiskujejo fitnes, tisti, ki se lažje sprostijo ob branju, zahajajo v knjižnico. Založena je z raznovrstno literaturo. Nekateri zaporniki so med prestajanjem kazni končali fakulteto in diplomirali. Odlično sodelujemo tudi Ljudsko univerzo Celje. Omogočimo jim vključitev v nacionalno poklicno kvalifikacijo za poklice varilec, viličarist, pomočnik kuharja, hišnik in polagalec talnih oblog ,« navaja Roman Kurnik. Tudi sicer si prizadevajo, da so zaporniki na čim bolj koristen način vpeti v lokalno okolje. Med drugim so pomagali pri urejanju kolesarskih poti in drevoredov v mestu. Tovrstne aktivnosti so za kaznjence pomembne tudi s prevzgojnega vidika, saj se pri delu počutijo koristne in zadovoljne, ko vidijo učinke dela.
Duševne stiske
Obsojenci v zaporu doživljajo tudi duševne stiske, po psihološko pomoč se lahko zatečejo k psihologom, socialnim delavcem in pedagogom. »Ker jim je strokovna pomoč na voljo le v dopoldanskem času, smo v večernih urah dobrodošli poslušalci njihovih stisk tudi pravosodni policisti. Če zaznam, da je kdo žalosten ali obupan, si vzamem čas zanj. Pogosto je dovolj le, da ga poslušam. Vzroki za njihove stiske so različni. Nekateri se ne morejo sprijazniti, ker jih je zapustila partnerka ali jih pestijo druge težave,« pravi Dejan in dodaja, da se nekateri v hudi stiski zatekajo tudi k samopoškodovanju. Predlani je eden od zapornikov storil samomor. Imeli so tudi primer gladovne stavke. Zapornik je gladovno stavkal, ker se ni strinjal z razsodbo sodišča. Po besedah vodje oddelka za varnost Romana Kurnika je izrednih dogodkov ter nasilniških izgredov med zaporniki vedno manj. To pripisuje kakovostnemu in učinkovitemu delu vseh zaposlenih v zavodu.