Da je mladi Ukrajinec, perspektivni klarinetist, našel varno zatočišče v naši državi, sta zaslužna Živa Ploj Peršuh, dirigentka, muzikologinja in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra, ter Tomo Peršuh, njen soprog, s katerim sta ob pomoči slovensko-ukrajinske zasedbe uresničila projekt Music for the future oziroma Glasba za prihodnost, v katerem jim je iz Ukrajine uspelo evakuirati 142 mladih glasbenikov s spremljevalci, ki so večinoma njihove mame.
Intervjuji ne zahtevajo prav posebnega uvoda, ampak krajšo napoved, da bralca povabi in uvede v klepet. V tem primeru pa želim njegova avtorica bralcem vseeno nameniti nekaj več besed, preden glavno prevzame sogovornik.
Kaj bi vam rada povedala? Predvsem neizgovorjeno. Včasih, sploh ko beseda nanese na kaj bolj občutljivega, je še toliko bolj zgovorna neverbalna komunikacija. Tako se je v tem klepetu pretočilo tudi precej sporočil iz pogledov, tišin in med vrsticami.
A začnimo pri fantovi želji, da kljub temu, da slovenščino govori šele leto dni, intervju od začetka do konca opraviva v njej. To, kako pogovorljiv je v jeziku, ki ni njegov materni, me je presenetilo. Njegova izgovorjava je lepa, tvori slovnično povsem pravilne stavke, pravi celo, da mu je lažja kot angleščina, s katero si v pogovoru pomagava samo nekajkrat.
Je prijeten, malo zadržan in preprost fant, odkrito navdušen nad Slovenijo. Ko ga naša ekipa po opravljenem intervjuju odpelje na vaje klarineta, med vožnjo komentira, kako lepa je Ljubljana, kako zelena. Navdušujejo ga razgledi, ki jih doseže, ko se sprehaja po višjih obronkih mesta. Vmes nas celo popravi in reče: »Po tej poti bi prišli hitreje.« To jasno naznanja, da je mesto usvojil, predvsem pa, da uživa v njegovem raziskovanju. Veseli me, da se tu počuti dobro.
Posebno rad govori o Ukrajini, njihovih navadah, vremenu, prijateljih, brcanju žoge, glasbenih nastopih, želji, da bi nekoč igral v ukrajinskem orkestru, a pripovedovanje vsake toliko prekine kakšen zamišljen pogled, mestoma tišina, kar razkriva, da boli. Kako ne bi?!
Veseli me, da je na varnem, ne pa da to ne velja za njegovega očeta in brata, ki sta morala ostati v Ukrajini. In še toliko drugih!
Ne bom pozabila, kdaj sem zares dojela, da se je šeststo kilometrov od nas začela vojna. Čeprav sem informacijo dojela že prej, me je dokončno dosegla nekaj dni pozneje na južni ljubljanski obvoznici. Doživljanje intenzivnega dogodka sem takrat delila tudi v svoji kolumni. V njej je glavno vlogo zavzela bela lada, ki se je okretno in počasi vozila po voznem pasu. Gume so ji plesale, zato mi je ukradla še več pozornosti. Ko sem se ji približala dovolj, da sem videla registrsko označbo – bila je ukrajinska, sem otrpnila. Kar nekaj časa sem se pripravljala, da avto prehitim, saj sem slutila, da pogled v njegovo notranjost ne bo preprost.
Zavijem na prehitevalni pas, in ko sta avtomobila vzporedno, se za hip ozrem na lado. V njem sta bila osivela gospa in gospod, zagotovo v svojih 80. letih, zadnji sedeži pa nabasani s prtljago, zraven pa … kužek. Sesuje me.
Ko zdaj, leto pozneje, pred mano stoji ukrajinski pribežnik, me zamaje na podoben način. V glavi mi mrgoli vprašanj. Kako je, ko drži telefon, da bo poklical očeta in brata, ter pri tem trepeta, ali se bosta sploh oglasila, kaj ga ponoči drži budnega, ali je kdo od ljudi, ki so mu blizu, v vojni izgubil življenje ..., a odločila sem se, da pogovor krmariva v spodbudni luči.
Ko sediva ob Ljubljanici ter naju obdajata smeh in vedrost mimoidočih, se oba, kot dva, ki naju razlikuje pomembna okoliščina – jaz živim v državi, kjer vlada mir, on prihaja iz vojne –, občasno zazreva v reko in razmišljava, da je danes lep dan in vse je v redu. Le da v resnici ni ...
Kako se počutite v Sloveniji? Ali se lahko malo predstavite?
Prav uživam. Pri vas je zelo umirjeno. Danes, ko se pogovarjava ob Ljubljanici, je še sončno in toplo vreme, kar mi res ustreza. Imate precej bolj mile zime, kot jih imamo v Ukrajini. Moja strast je glasba, sploh klarinet, ki ga igram. Dober sem sicer tudi v nogometu, ampak ne tako kot z inštrumentom. (smeh) Obiskujem tretji letnik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Nastanjen sem v dijaškem domu v Ljubljani, kjer sem čez teden, med vikendi pa grem v Kočevje, kjer živiva z mamo. Sva se kar navadila na vašo državo. Ne nazadnje je tu tudi nekaj Ukrajincev, mojih glasbenih vrstnikov, ki so nas evakuirali v projektu Music for the future. Seveda sva v stiku tudi z njimi. Najpomembnejše pa nama je, da sva ves čas v stiku z očetom in bratom, ki Ukrajine nista smela zapustiti. Zaradi tega mi je hudo. Skrbi me.
Zakaj sta morala ostati v domovini?
Ker potrebujemo vse sile za branjenje domačega ozemlja, država lahko moške, stare od 18 do 60 let, vpokliče, da se priključijo bojevanju. Bojim se, da bi se to zgodilo njima. Oče bo imel ravno zdaj vojaški zdravniški pregled, na katerem bodo ugotavljali, ali je sposoben za vojskovanje. Grozno!
Kje pa živita vaš brat in oče?
Oče je ostal, kjer smo živeli nazadnje, v Krivoj Rogu, 29-letni brat pa je v Kijevu. Naši sorodniki živijo po različnih predelih Ukrajine, nekateri se namreč niso odločili zbežati. Za zdaj je njuno življenje kolikor toliko stabilno, kolikor je seveda v vojni lahko; oba imata službi, ki jo tudi vsakodnevno opravljata, če zaslišita alarm, ki naznanja možnost napada, pa morata v zaklonišče.
Kako se soočate z vsem tem?
Težko mi je. Oba z mamo naju je strah za njuno varnost. Dolgo se tudi že nismo videli, zato sva bila presrečna, ko sva imela lani novembra možnost, da sva ju obiskala v Ukrajini. Mama bo šla verjetno kmalu nazaj še enkrat, če bodo seveda razmere dovoljevale, jaz, ker sem zdaj dopolnil 18 let, pa ne več. Če se namreč vrnem, ne bom mogel več iz države, saj me kot 18-letnika lahko vpokličejo.
Vam je težko govoriti o vsem tem?
(prikima)
Kje v Ukrajini ste živeli pred prihodom v Slovenijo?
Rodil sem se v Donecku, kraju na vzhodu Ukrajine, blizu Rusije, kjer nemiri vztrajajo že devet let; od leta 2014 je namreč moj rojstni kraj okupiran od Rusov, tako da smo se zaradi tega od tam odselili v Krivoj Rog v osrednji Ukrajini, ki je malo manjše mesto od Donecka. Iz Krivoj Roga pa sem potem marca lani z mamo pribežal v Slovenijo.
Kako bi sicer živeli v svoji domovini, če ne bi bilo vojne, ki vas je prisilila, da ste jo zapustili? Kaj ste sploh radi počeli doma, denimo v prostem času?
Najraje sem hodil na sprehode, kar je bilo, ker sem živel v okoli 130 kilometrov dolgem mestu, še posebej zanimivo. Rad sem igral nogomet, hodili smo tudi na morje. Ampak pomembna stvar, ki »ukrivlja« življenje v Ukrajini, je, da se je vojna začela že prej kot lani februarja, in sicer pred devetimi leti. Gre za tako imenovano donbaško vojno ali vojno v Donbasu, ki predstavlja oborožene spopade med Ukrajino in samooklicanima Ljudsko republiko Doneck in Ljudsko republiko Lugansk.
Če ste potem, ker šolo obiskujete v Ljubljani, največ v tem mestu, kako vam je všeč slovenska prestolnica, se znajdete v njej?
Nad Ljubljano sem navdušen, tudi zato, ker me najbolj spominja na domače kraje. V Ukrajini sem namreč živel v dveh večjih mestih z milijonom in pol milijona prebivalcev, kar sta precej velika kraja, tako da sem bolj mestni tip človeka. Vaša prestolnica mi povsem ustreza in se v njej znajdem. Uporabljam avtobus, znam priti od točke A do B, velikokrat razdalje sicer premagujem peš. V Kočevje grem pa z vlakom, mi je tako lažje in udobneje kot z avtobusom.
Kako poteka vaš dan?
Glavnino ga zavzame šola; pouk traja od osmih do štirih, včasih do šestih, če prištejem še vaje z inštrumentom. Potem se odpravim v dijaški dom, včasih peš, drugič z avtobusom, nato je čas za večerjo, sledi spanje, tako da za kaj drugega skoraj ni časa. Prosti so bolj vikendi, ko grem tudi na kakšen izlet; tako sem obiskal in spoznal vašo Obalo, Benetke, Trst …. Vmes se občasno povežem še s svojimi ukrajinskimi prijatelji. Stike ohranjamo večinoma prek družbenih omrežij. Nekaj od njih jih je ostalo v Ukrajini, nekateri pa so zbežali na Poljsko, v Anglijo in drugam po Evropi.
Kako pa doživljate Slovence?
To je težko vprašanje. (smeh) Dojemam vas kot zelo odprte, dostopne. Pa zelo prijazne! Všeč mi je tudi, ker imamo podoben jezik. Nekatere besede celo zvenijo podobno, denimo razumem besedi »ti« in »vi«. Slovenščina mi kot jezik ni težka, angleščina je v moji očeh precej bolj zahtevna. Govorim sicer ukrajinsko, rusko, v šoli pa se učim še nemščine in angleščine. Do zdaj sem se dodobra seznanil tudi z ljubljanskim slengom, vendar mi je bolj všeč knjižna slovenščina. (smeh)
Kaj bi bile vaše besede našim bralcem ob obletnici začetka vojne v Ukrajini?
Cenite mir, tega, da ni vojne, ni krvi, strahu, bežanja. To! Pa da je vaša država res lepa – uživajte v njej.
Spremljate politiko, vas zanima?
Seveda, to je pomembno, pri čemer ne morem razumeti Rusov in tega, kar (nam) počnejo. Vojna je absurd. Ne morem verjeti, da se dogaja v 21. stoletju sredi Evrope.
Bi se radi vrnili v Ukrajino?
Oh, seveda! Vsak dan berem novice, spremljam dogajanje v domovini in čakam ... Moje hrepenenje je vrniti se v Doneck, kjer zaradi nemirov nisem bil že devet let. Želel bi si tam končati šolo in doseči sanje – postati klarinetist v orkestru. Rad bi samo, da bi moja družina mirno v svoji domovini zaživela skupaj. Je to mogoče?!
