Svoj glas lahko oddate preko glasovnice, ki je bila objavljena v časopisu Novice Svet24 ali na elektronski naslov uredništva redakcija@svet24.si. Z enega poštnega naslova lahko glasujete le enkrat.
1. Jurij Juhant, oskrbnik Zavetišča za zapuščene živali Horjul
Že več kot deset let predano in z vso ljubeznijo skrbi za zapuščene kužke in mucke, ki ga obožujejo. Nekdanji ekonomist je pisarniško službo zamenjal za delo z živalmi – migajoči repki in zadovoljno predenje njegovih kosmatincev v (začasni) oskrbi mu prinašajo veliko večje zadovoljstvo, kot si je kdaj predstavljal. Živali izjemno spoštuje in občuduje, težko pa prenaša ljudi, ki se do njih neprimerno obnašajo. Da bi ljudi ozavestil o delu v zavetišču in zavrženih živalih, na Facebooku objavlja filmčke, ki to tematiko prikažejo v lepši in bolj veseli luči, kot smo je vajeni. Njegovo delo je ne le fizično naporno, ampak tudi pravi čustveni vrtinec, ko spremlja zgodbe nesrečnih živali in hudobnih ljudi. »Ko je za žival poskrbljeno, pa na koncu odtehta vse,« razloži, zakaj ne bo zlahka vrgel puške v koruzo, ampak bo naredil prav vse, da bo poskrbel za vse repke, ki pridejo k njemu po pomoč. »Živali so res čudovite in ti ogromno dajo,« pravi.
2. Olga Hočevar, predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Polzela
Mnogi se je spomnijo kot učiteljice fizike in tehnike, spet drugi kot dolgoletne pomočnice ravnateljice, ki ji zaradi odprtosti in dostopnosti ni ušla niti ena sama malenkost v šoli. Nikoli se ni držala zgolj ustaljenih smernic poučevanja, temveč je na učiteljski poklic gledala širše. Videla in slišala je najbolj tihe, najbolj ranljive, ki so bili zaradi takšnih ali drugačnih stisk v družinah potisnjeni na rob razreda. Če se je le dalo, jim je zagotovila brezplačno ekskurzijo, potrebščine ali druge malenkosti. Po upokojitvi leta 2006 se na tej poti ni ustavila. Kot predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Polzela velik del prostega časa posveti dobrodelnosti. Z drugimi prostovoljci ima velik čut za starejše občane. S posebnimi akcijami vedno znova poskrbijo tudi za nasmeh otrok. Kot pravi Hočevarjeva, je zgolj lokomotiva, ki za sabo vleče vagone, ki so bistvenega pomena.
3. Milan Ninić, ustanovitelj Humanitarnega društva Enostavno pomagam
Prihaja iz Celja in je inženir radiologije, ki ga odlikuje skrb za sočloveka. Je dolgoletni prostovoljec, ki je za svoje delo prejel že več priznanj (priznanje Republike Slovenije za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti, bronasti grb Mestne občine Celje, naziv naj prostovoljec v javni upravi …). Leta 2014 je ustanovil Humanitarno društvo Enostavno pomagam, ki je prepoznavno po številnih dobrodelnih projektih, od zbiranja denarja za otroke z redkimi neozdravljivimi boleznimi do zbiranja pomoči za družine s socialnega roba. Vsak december se društvo s predsednikom Milanom Ninićem posebej trudi, da bi v akciji Božičkova tovarna daril obdarili čim več otrok iz socialno ogroženih družin. Letos je v osmi akciji darila prejelo 1570 otrok.
4. Marija Kovačič, voditeljica Župnijske karitas Zreče
V Župnijski karitas Zreče je dejavna že približno 30 let. Prostovoljci občanom nudijo raznovrstno pomoč. Obiskujejo bolne in invalidne ter jim s pesmijo in z lepo besedo polepšajo dan. Ob miklavževem vsako leto obdarujejo približno 300 otrok. Odzivajo se tudi na finančne stiske občanov. Ker so se začele pojavljati vse večje potrebe po finančni pomoči, so leta 1998 organizirali prvi dobrodelni koncert Dobrota opogumlja, ki je prerasel v tradicionalnega. Letos marca bo že petindvajseti. Izkupiček koncerta namenijo za plačilo položnic ljudem v socialni stiski. Vsako leto peljejo starejše občane na Brezje, junija pa na vseslovensko romanje. Zadnjih 15 let prinašajo svete hostije bolnikom bodisi v njihove domove bodisi v Lambrechtov dom za ostarele v Slovenskih Konjicah. Marija je dejavna tudi v Katoliškem kulturnem društvu Zreče in Kulturno-umetniškem društvu Jurija Vodovnika Zreče.
5. Dragica Mirnik, predsednica Medobčinskega društva delovnih invalidov Celje
Po njeni zaslugi je bilo Medobčinsko društvo delovnih invalidov Celje eno redkih, če že ne edino, ki je bilo v času epidemije ves čas dejavno pri pomoči svojim članom tako s pogovorom kot z urejanjem dokumentacije za finančno pomoč. Člani društva in tudi drugi jo poznajo kot človeka, ki nikoli ne odreče pomoči ljudem v širši okolici. V zadnjih letih je s pomočjo Slovenca, živečega v Nemčiji, organizirala dostavo več kot 220 invalidskih vozičkov, tudi električnih, ter bolniških postelj po vsej Sloveniji tistim, ki so jih potrebovali. Njeno društvo sprejema tudi obleke, obutev in občasno tudi pohištvo, ki jih Mirnikova s sodelavci odnese tistim, ki jih potrebujejo. Je tudi voznica v projektu Prostofer, vsako leto s sodelavci izdela darila, piškote in jih odnese v različne domove za starejše, v društvu izdelujejo tudi copatke, ki jih bodo podarili novorojenčkom v občinah Vojnik, Štore in Dobrna. Je zagovornica pravic invalidov in izjemen člen na širšem Celjskem, ko je govora o občinah po meri invalidov.
6. Albina Karmuzel, predsednica Občinske zveze prijateljev mladine Šentjur
Že več kot tri desetletja skrbi za lepši jutri mladih in otrok. Do zdaj je vodila številne akcije, s katerimi je pomagala bolnim in prikrajšanim. Med drugim je številnim otrokom nasmeh narisala na obraz s pomočjo akcije treh zimskih botrov ali s tem, ko jim je pomagala, da so lahko odšli na letovanje na morje ali da so pridobili štipendijo. Pred kratkim je omogočila, da je lahko 25 otrok šlo na smučanje v Kranjsko Goro. Zveza, ki jo vodi, sodeluje v akciji obnove hiše v občini Dobje, v kateri v težkih razmerah živita osnovnošolec in njegova mama samohranilka. Kaj je tisto, kar najbolj osmisli njeno dobrodelno poslanstvo? Prejemnici Ipavčeve plakete, ki jo podeljuje Občina Šentjur, ogromno pomeni občutek, ko ljudje ugotovijo, da niso sami na socialnem dnu. Številni, ki prejmejo pomoč, se nato zaposlijo, se postavijo na svoje noge in začnejo reševati svoje težave.
7. Ivanka Tofant, koordinatorica programa Starejši za starejše Društva upokojencev Štore
Doma je iz Kompol je že 17 let koordinatorica programa Starejši za starejše, ki deluje pod okriljem Društva upokojencev Štore. Povedala je, da so številni starejši zelo osamljeni in si želijo pogovor s sočlovekom. Program, ki ga koordinira Tofantova, jim zagotavlja tudi nekaj materialne pomoči, 36 prostovoljcev namreč vsak mesec dostavi pakete hrane približno 70 starostnikom. Hrano zagotovi Slovenska banka hrane, ki ima v Štorah eno od svojih skladišč. »Prostovoljci spremljajo dogajanje v vseh manjših krajih v občini, zato lahko pomagajo starejšim, ki potrebujejo kakršnokoli pomoč,« je ponosno dejala sogovornica, ki zadnje leto opravlja še naloge predsednice Društva upokojencev Štore, prej je bila podpredsednica omenjenega društva. Svoj čas rada podari drugim, saj s tem osrečuje tudi sebe. Občanki Štor, v kateri je že od mladih nog prisoten čut za sočloveka, je Slovenska filantropija lani podelila priznanje za naj mentorico prostovoljcev.
8. Bojan Glavač, kmet in član PGD Beltinci
Bojan Glavač iz Beltincev in njegova družina že 15 let pomagata družinam in posameznikom, ki živijo v pomanjkanju. Priskočiti na pomoč ljudem okoli sebe, ne da bi za to pričakovali karkoli v zameno, je zanje nekaj najbolj samoumevnega. A pri tej pomoči se vedno držijo pravila, da jim jo izročijo sami. Neki družini na Ptuju so s tovornjakom odpeljali drva in hrano v vrednosti vsaj 200 evrov. Spet drugič so družini v Ljutomeru, ki ni imela za kurjavo, darovali kurilno olje in prav tako dobrine, h katerim je prispevala še njihova soseda. Ena uspešnejših in večjih akcij v zadnjem času, ki jih je izvedel skupaj s prijatelji v okviru PGD Beltinci, je bilo zbiranje pomoči prizadetim po potresu v Petrinji. »Novico, da zbiramo pomoč, smo objavili na Facebooku in razširila se je kot blisk. Zbrali smo za dva vlačilca hrane, novih in lepih oblačil ter odej,« pripoveduje Bojan Glavač in za konec doda: »Ni sreča v zbiranju denarja, a če ga imaš zase dovolj, lahko pomagaš še drugim. In še nekaj je, kar zdaj že zagotovo vem, da se dobro z dobrim vrača.«
9. Marija Pušenjak, članica župnijske karitas in območnega združenja Rdeči križ
Ljutomerčanka Marija Pušenjak pravi, ji je bila dobrodelnost privzgojena že v otroštvu, saj je imela dober zgled pri starših in babici. »Doma nismo nikoli živeli bogato, smo pa to, kar smo imeli, znali deliti,« pove 67-letnica. Pred 32 leti je bila pobudnica dobrodelnega kulturnega večera ob materinskem dnevu, na katerem zbirajo denar in bila med ustanovitelji Župnijske Karitas Ljutomer, katere članica je še danes. Aprila bo minilo šest let, odkar v prostorih območnega združenja Rdečega križa Ljutomer vsak teden eno uro in pol vodi skupino za samopomoč. Redno obiskuje tudi bolne, ostarele in osamljene ter jim z lepo besedo ali drobno pozornostjo polepša dan. »Vse te dejavnosti bogatijo moje življenje in res lahko povem, da dolgega časa ne poznam,« pripoveduje Pušenjakova, ki še pravi, da je zanjo dan, ko ne naredi česa dobrega, izgubljen. »Rada poudarim, da je dobrota zlata veriga, ki povezuje človeštvo, saj bogati mene in tistega, ki mu dajem.«
10. Boris Muhič, nekdanji policist
Za Sobočana Borisa Muhiča lahko rečemo, da je vezni člen med tistimi, ki pomoč potrebujejo, in tistimi, ki jim želijo pomagati. Ko se je upokojil, mu je prijateljica predstavila primer starejše gospe, ki se je znašla v stiski. Takrat se je z objavo na družbenem omrežju obrnil tudi na druge, bil deležen množičnega odziva in akcija pomoči je stekla. Sledile so druge prošnje za pomoč in poslanstvo se je nadaljevalo. Sodeluje z Društvom Mozaik iz Murske Sobote, lokalnimi skupnostmi in strokovnimi službami. Nanj se obračajo ljudje, ki bi otrokom iz socialno ogroženih družin radi plačali malico, kosilo, praznovanje rojstnega dne, maturantski izlet, on pa nato naveže stik s šolami, da izberejo učenca ali dijaka, ki to potrebuje. Skupaj s somišljeniki je pomagal tudi trem ukrajinskim družinam, ki so se pred vojno zatekle v našo regijo. V enem tednu so jim opremili stanovanje. Ko so odhajali, je za njimi na hodnik prišla nekajletna deklica. »Mamico je odrinila stran in v slovenskem jeziku rekla hvala lepa ter začela jokati. Šele takrat vidiš, kaj otrok čuti in kako je hvaležen,« opiše.
11. Branko Šuster
Branko Šuster je upokojeni likovni pedagog, slikar in kipar iz Novega mesta. Na njegovo večletno pomoč starejši sosedi, ki je zaradi bolezni ostala brez nog in kljub temu vztraja pri samostojnem življenju, nas je opozorila njegova znanka. Sam pa se s tem, pravi, ne bi hvalil, saj je tovrstna pomoč zanj nekaj samoumevnega. »Že prej, preden jo je doletela bolezen, smo si pomagali, kot si pač pomagajo dobri sosedje. Potem pa, ko se zgodi nekaj hudega, se človek ne more delati, da tega ni. Pomagam. Pred epidemijo je bilo tega še več, zdaj pa se gospa zelo boji za svoje zdravje in je druženja manj, ji pa vsaj trikrat na teden pomagam pri vsakodnevnih opravilih, ji nasekam drva in podobno. In nisem edini, tudi drugi ji pomagajo,« pravi o pomoči invalidni sosedi.
12. Marija Škof, upokojenka in članica Rdečega križa
Za 68-letno Marijo Škof sosedje pravijo, da je večna mladenka – spretno se suka po kuhinji, mimogrede sprejema klice Rdečega križa, pevskega zbora, društva podeželskih žena, župnišča …. »V srcu me je rezalo, ko so začele pred 30 leti Kolpo prečkati trume beguncev iz Hrvaške in Bosne. Kako pomagati ljudem, ki so ostali brez vsega?« se spominja. Danes razvaža hrano in oblačila ljudem, ki so potrebni družbene pomoči. »Med starejšim in osamljenimi je vse več lačnih, za katere je beseda ali dve pogosto prava duševna hrana,« se Marija dotakne dela prostovoljke na terenu. Nekaj let je bila aktivna krvodajalka, ves čas pa pomaga pri izvedbi krvodajalskih akcij in drugih nalog, v dveh mandatih je bila tudi predsednica krajevnega odbora Rdečega križa. »Nekdo mi je nekoč rekel, da mi je prostovoljstvo položeno v zibelko. Verjetno, a da ostaneš na tej poti, te morajo, po moje, voditi poti krutih usod,« svoj pogled na prostovoljstvo razkrije Marija.
13. Stanka Pucko
Petinosemdesetletnico bi si marsikdo predstavljal kot bolj onemoglo gospo na postelji, a s Stanko Pucko iz Župeče vasi v občini Brežice, upokojeno učiteljico razrednega pouka, ni tako. Za svoja leta je še zelo vitalna in energična, predvsem pa bistrega duha in srčnosti. In še vedno rada pomaga drugim, če le more. Stanka je ena od dejavnejših v skupini Starejši za starejše v Društvu upokojencev Brežice. Že vrsto let. Najraje obiskuje osamljene, bolne, pozabljene in jim tako polepša dan. Odlikujejo jo nevidna drobna dobra dela. »Marsikdo bi zamahnil z roko in rekel, da to ni nič. A jaz vem, kako ljudem, zlasti starejšim, manjka bližine in topline, manjka pogovor o čisto vsakdanjih stvareh. Večina jih ima majhno pokojnino in živi zelo skromno, a pogrešajo tudi lepo besedo, nasmeh, objem. To pa tako malo stane,« pripoveduje Stanka Pucko.
14. Božo Kostadinovski
»Moje poslanstvo je pomagati ljudem, ker čutim neizmerno veselje in zadovoljstvo, kadar vidim nasmeh na obrazu ljudi.« To so besede Boža Kostadinovskega, človeka velikega srca, dobrotnika, ki je v zadnjih nekaj letih s prijatelji in somišljeniki ob podpori številnih ljudi in donatorjev izpeljal več uspešnih dobrodelnih akcij. Je tudi ustanovitelj in predsednik humanitarnega društva Srčni lev, koordinator v društvu Pomagajmo slovenskim otrokom in osebnost leta 2021 po izboru gledalcev novomeške televizije Vaš kanal. Njegova energija in želja pomagati sta nalezljivi, z odprtostjo in iskrenostjo je našel pot do ljudi, potrebnih pomoči, in uspelo mu je pridobiti zaupanje tistih, ki zanje darujejo. »Za vsak evro vem, kam je šel, in to lahko tudi dokažem,« poudarja Božo. Na tiste, ki potrebujejo pomoč, ga velikokrat opozorijo znanci, pokličejo ga tudi ljudje, ki so obupani, sodeluje s šolami in centri za socialno delo.
15. Marjan Skok, gostinec s Ptuja
Ptujčani pravijo, da ni področja, kjer do zdaj Marjan Skok ni pomagal. Ko je treba kaj skuhati, kakšnemu društvu ali komu drugemu, je vedno zraven. Ljudem v stiski pomaga že dobra tri desetletja, tudi v sodelovanju s socialno službo. Začelo pa se je po kratkotrajni slovenski osamosvojitveni vojni, ko so iz Bosne in Hercegovine prišli prvi begunci in je skrbel za njihovo prehrano ter jim pomagal skozi stiske, s katerimi so se soočali. Danes s hrano oskrbujejo nekaj deset starejših, tudi hrano, ki ostane v gostilni, vedno razdelijo. Ponosen je, da je leta 1995 z lastnimi sredstvi poskrbel za prvi asfalt na cesti na Kočice v občini Žetale. »To sem dal kraju, to je solidarnost, da ne pozabiš na svoje korenine in narediš nekaj dobrega za napredek v svojem okolju,« pove Skok in doda, da ga je življenje naučilo, da na svetu nismo sami ter da si bogat, če kaj daš od sebe in pomagaš drugim, ki si sami ne morejo pomagati.
16. Zdenka Golub, upokojena učiteljica
Zdenka Golub zna prepoznati dobro v ljudeh, sliši stisko in nemoč ljudi ter poskuša spremeniti svet. Pomagala je ženskam, da so se osvobodile spon nasilja in da so stopile na samostojno pot, nudila pomoč otrokom in starejšim. Že 25 let je dejavna v Karitasu Sveta Trojica v Podlehniku, pa tudi v cerkveni in lokalni skupnosti. »Pisala sem in še vedno pišem prošnje za službe, predvsem ženskam, da se lahko izkopljejo iz hudega, prošnje za socialne in druge pomoči. V okviru Karitasa in Rdečega križa pomaga tudi otrokom in starejšim, da okusijo počitnice v okviru organiziranih letovanj, marsikateremu osnovnošolcu pa je omogočila udeležbo šole v naravi tako, da je poiskala donatorje za plačilo stroškov. »Socialni čut je prirojen, ne moreš ga privzgojiti,« meni Golubova, ki je zrasla na obrobju Haloz v Tržcu pri Vidmu. Pravi, da prostovoljstvo od človeka zahteva obilo časa, plačila zanj pa ni: »Iskrena hvaležnost človeka je največ, kar lahko prejmeš, in je poplačilo za ves trud ter motivacija za nadaljnje delo.«
17. Ignac Habjanič, upokojenec in zbiratelj zamaškov
Ptujčan Ignac Habjanič je začel zbirati zamaške, ki jih nato prodajo, izkupiček od tega pa namenijo v dobrodelne namene, že leta 2012. V tem času je pomagal 22 otrokom. Z njegovo zavzetostjo in angažmajem je bilo zbranih več kot 71 ton zamaškov, ki bi sicer končali v smeteh. »Raje tako porabim čas, kot da bi hodil po gostilnah,« pravi Ignac. A ne zbira zgolj zamaškov. Ker mnogi vedo, kako aktiven je, mu pogosto prinesejo tudi uporabna oblačila, ki jih z veseljem razdeli. Do informacij o pomoči potrebnih praviloma pride tako, da kontaktirajo z njim njihovi sorodniki, znanci, prijatelji. Praviloma so za pomoč, ki jo nesebično nudi, ljudje zelo hvaležni. »Ko gledaš te otroke, ki niso nič krivi in nič dolžni, pa imajo težave, se ti zasmilijo. V spominu ti ostane vsaka zgodba. Spominjam se denimo deklice Brine iz Medvod, ki so ji rekli, da ne bo nikoli hodila. A tudi s pomočjo denarja od prodaje zamaškov je odšla v Ameriko in po nekaj operacijah danes deklica hodi. Takih primerov je na žalost preveč in vsem preprosto ne moreš pomagati.«
18. Stanko Močnik, vodja strokovne službe civilne zaščite v Cerknem
Cerkljana Stanka Močnika je lansko poletje slovenska javnost spoznala kot nočnega vodjo največje slovenske protipožarne intervencije na Krasu. Čeprav so za njim desetletja prostovoljstva v gasilski organizaciji, je bila to zanj najbolj odgovorna preizkušnja. Neizmerno je hvaležen vsem, ki so varno in brez poškodb obvarovali imetje domačinom. »Pomagati ljudem v stiski je nekaj najbolj plemenitega. Je bistvo človeka,« je povedal kot član Rdečega križa Idrija Cerkno. Še veliko več bi lahko povedal o gasilstvu, vodenju akcij in pomoči ob požarih in naravnih ujmah. Je dolgoletni prostovoljni poveljnik Gasilske zveze Cerkno z devetimi odlično usposobljenimi in opremljenimi prostovoljnimi društvi ter prav tako prostovoljni poveljnik severnoprimorske gasilske regije. Brezmejno je ponosen na gasilce, člane najbolj množične prostovoljske organizacije v Sloveniji.
19. Silva Ferletič in Kuba, prvi Tački pomagački v slovenski Istri
»Pes je živo bitje – mehko, toplo, odzivno, prijazno in pomeni za uporabnike, s katerimi delamo kot terapevtski pari, posebno doživetje,« bistvo svojega prostovoljnega dela opiše Silva Ferletič iz Marezig. Kot dolgoletna članica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je s psičko Kubo skoraj 12 let risala nasmehe na obraze otrok, odraslih in starostnikov v slovenski Istri. Je članica različnih odborov društva, mentorica številnim pripravniškim parom, a najpomembnejše je njeno terapevtsko delo s črno labradorko Kubo v Obalnem domu upokojencev Koper, VDC Koper in OŠ Koper, kjer sta pustili veliko sledi. »Videti in občutiti njihove odzive, sodelovanje, zaupanje, veselje, ko se razbremenijo napetosti in strahov – velika sreča je za prostovoljca, ki mu je dano to doživeti,« dodeli smisel svojemu poslanstvu.
20. Ivo Boscarol, inovator in podjetnik
Ivo Boscarol je lani prodal večinski delež v podjetju Pipistrel, ki ga je ustanovil in 33 let uspešno vodil. Zajeten delež kupnine, 25 milijonov evrov, je nakazal občini Ajdovščina, za nov zdravstveni dom z urgentnim centrom in reševalnim helikopterjem, izgradnjo muzeja letalske zgodovine in ozelenitev Ajdovščine. Gasilcem, ki so pomagali gasiti požar na Krasu, je podaril 1,5 milijona evrov in podvojil znesek, ki jim ga je namenila država. Zaposlenim v Pipistrelu je kot najbolj zaslužnim za uspeh namenil tri evre za vsak dan, ko so bili zaposleni v podjetju. Nekaj donacij so prejele tudi druge ustanove za projekte, ki jih same ne bi uspele izvesti, Boscarol pa finančno podpira tudi slovenska zagonska podjetja z dobrimi idejami. »Donacija je pravica in dobra volja vsakega. Ni obveza. Če pa čutiš, da je nekje neka potreba, ti da tudi zadovoljstvo, da si naredil nekaj dobrega,« je o svoji dobrodelnosti povedal priljubljeni podjetnik.
21. Majda Smrekar, ustanoviteljica Humanitarnega društva Kid
Majda Smrekar je predsednica novogoriškega Humanitarnega društva Kid. Lani so pomagali ukrajinskim beguncem, organizirali številne dobrodelne akcije in prireditve za otroke, na različne načine so pomagali upokojencem ... Konec februarja so v do zdaj največji humanitarni akciji društva v petih dneh zbrali 14 ton pomoči za Ukrajino, od hrane, higienskih pripomočkov in zdravil do gasilnih aparatov. Majda je vsak dan skrbela za organizacijo, pomagala je pri deljenju kosil in beguncem posredovala informacije o tečajih slovenskega jezika, vpisih v šolo. Društvo je pomagalo tudi pri nastanitvi 21 ljudi. Društvo Kid bo letos praznovalo 15. rojstni dan, Majda Smrekar pa je njegova gonilna sila. V zadnjem času pomagajo tudi upokojencem v stiski. Ni preprosto priti v stik z njimi, to jim uspeva z diskretnostjo in uvidevnostjo. »V vsaki stolpnici so po trije, štirje taki primeri,« pove Majda. »Vedno mi je bilo težko gledati ljudi, ki so imeli manj sreče v življenju,« na vprašanje, kaj jo žene, da vsak dan pomaga ljudem v stiski, odgovori Majda Smrekar.
22. Vesna Krošlin Grlj, prostovoljka Slovenske filantropije
Vesna Krošlin Grilj je čut za pomoč sočloveku v velikih požirkih pila že od staršev. Prostovoljstvo jo je prvič zares poklicalo, ko se je začela vojna na Balkanu. Sledilo je leto 2015 in prihod beguncev iz Sirije, ki jih je v Dobovi pričakala tudi Vesna Krošlin Grlj, lani pa se je zgodila vojna v Ukrajini, ki je v Nastanitveni center Debeli rtič pripeljala prestrašene matere in otroke. V veliko oporo jim je tudi Vesna, ki za »naše« Ukrajince skrbi, kot da so njena družina. Čeprav je zaposlena kot prostovoljka Slovenske filantropije, zanjo pomoč sočloveku ne pozna delovnega časa. »Starši so me že od malega vzgajali, da je sočutje pomembno ne le za sočloveka, ampak tudi za nas same, saj obogati oba. Kot otrok sem bila zelo čustvena in sem si svet predstavljala kot rožico. Čeprav sem spoznala, da ni tako, si prizadevam, da bi svet tak postal,« pove o svojem poslanstvu.
23. Larisa Štoka, učiteljica, predsednica društva Palčica Pomagalčica
Trmasta in vztrajna je Larisa Štoka, v njenem srcu pa nikoli ne zmanjka prostora za otroke, ki jim je usoda namenila trpek boj z boleznijo. Društvo Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki je nastalo leta 2019 in ob zgodbi Krisa Kudicha v dobrodelnosti združilo celotno Slovenijo. Z denarjem, ki so ga zbrali, pa niso pomagali samo njemu, ampak so višek sredstev premišljeno in vselej transparentno namenjali številnim drugim otrokom z različnimi vrstami zdravstvenih težav. Od aprila 2021 pa je Larisa Štoka s svojo srčno ekipo na novi misiji. Tokrat je v središču njenih akcij Urban Miroševič, deček, ki za to, da bi lahko normalno hodil in govoril, potrebuje drago gensko terapijo. Čeprav zbiranje pomoči poteka počasneje kot pri Krisu, je Larisa je prepričana o uspehu. »Če vsakemu otroku v mozaik njegovega življenja dodam vsaj majhen svetlikajoč se kamenček, sem ponosna in hvaležna, da mi je bilo to omogočeno,« pravi Primorka in verjamemo, da bo tudi tokrat uspešna.
