"Vse reforme imajo posreden ali neposreden vpliv tudi na davke in obratno. Tako je to precej komplementaren in povezan proces, ki smo se ga lotili na različnih področjih. To je ključna stvar, zaradi katere smo tukaj," razlaga minister za finance Klemen Boštjančič. Pravi tudi, da ni tiho. "Seje vlade in razprave o različnih temah pred njimi so običajno zelo živahne. Zanesljivo sem najbolj glasen minister," pravi. Na položaju ministra za finance se počuti dobro.
Ker je ena ključnih nalog ministra za finance brzdanje apetitov za dodatno proračunsko porabo, kritiki odločen glas ministra za finance pogrešajo tudi v javnosti?
Sem v skupini ministrov, ki zagovarjamo stališče, da razprave na sejah vlade in pred njimi, tudi v primeru nestrinjanja, ostanejo znotraj vlade. Mislim, da za vlado in tudi družbo ni dobro, da se o določenih razpravah in tudi nesoglasjih razpravlja v javnosti in poroča v medijih. Tega v nobeni organizaciji ne sme biti. Razprave so torej zelo pestre, kot minister velikokrat nasprotujem določenim ukrepom, predlogom. Za to so vedno podlage in razlage. V tem kontekstu kot minister in ministrstvo za finance delujemo zelo konsistentno. Jasno je, kaj podpiramo in česa ne. Zelo dobro se ve, da bomo kot ministrstvo vedno zagovarjali reforme, ki so celovite, premišljene in imajo na koncu merljive učinke. Verjamem, da je v javni upravi na različnih področjih vrsta anomalij, da imamo veliko notranjih rezerv, kar z reformami tudi naslavljamo.
Da bi prepričali dvomljivce, lahko poveste kak konkreten primer, ko ste potegnili zavoro?
Takih primerov je zelo veliko, posamezni resorji nam dnevno pošiljajo svoje predloge. Tisto, česar se v osnovi na ministrstvu držimo, je proračun. Pogajanja o njem so pestra, takrat se z različnimi resorji pogajamo o njihovih potrebah, kje zakonske podlage zanje so, kje jih ni. Ko je proračun enkrat zaprt, so stvari za ministrstvo za finance precej jasne. Tako vsak teden pri vrsti ukrepov vlečemo zavoro.
Katerega ministra morate največ ustavljati?
Kar lahko rečem, je, da smo do vseh enaki, da kot minister za finance pristajam edino na težo argumentov, na izračune. Na ministrstvu za finance ves čas računamo. Ko iz resorjev dobivamo predloge, jih dvakrat ali trikrat preverimo, da jih lahko potrjujemo na podlagi argumentov.
Fiskalni svet kljub temu ni zadovoljen. Skrbi ga nerealno načrtovanje proračuna, pri tem ugotavlja, da sedanja vlada ni nič boljša od prejšnje, kar pomeni, da nadaljuje prakso, da si s preveč napihnjenim proračunom ustvarja prostor za dodatno porabo?
Osebno kot minister in ministrstvo za finance spoštujemo in cenimo fiskalni svet in ga vidimo kot organ, ki nam pomaga, da ohranjamo vzdržne javne finance. Ne glede na to ni nič nenavadnega, da imamo različne poglede. Kako sta bila pripravljena rebalans proračuna za leto 2022 in proračun za leto 2023, smo večkrat pojasnili. Glavna stvar, kjer imamo v resnici različne poglede, je poraba sredstev za investicije. Fiskalni svet je opozarjal, da so v rebalansu za leto 2022 ta sredstva ocenjena previsoko, mi smo jasno razložili, da ministrstvo za finance planira na podlagi zakonov in na podlagi ocen za porabo posameznih resorjev. Tudi na ministrstvu smo se zavedali, da v letu 2022 zelo verjetno poraba pri investicijah ne bo tako visoka, kot je bila predvidena v rebalansu. Če so posamezni resorji obljubili, da bodo do konca leta izvedli določene investicije, jim ne moremo nasprotovati. Dejstvo je tudi, da je relativno visok znesek sredstev za investicije bil uporabljen kot oblika pritiska, da bi zagotovili maksimalno porabo evropskih sredstev. Zagotoviti je treba, da ta sredstva ne ostanejo neporabljena. Povedati je treba tudi, da so pravila glede namenskosti porabe teh sredstev zelo jasna in stroga. To pomeni, da jih ni mogoče porabiti za nič drugega kot za te investicije. Strah, da si odpiramo fiskalni prostor, da bomo nebrzdano trošili, je popolnoma neupravičen.
Kritičen je tudi profesor Mojmir Mrak. Zanj je nesprejemljivo, da bodo, kakor je povedal predsednik vlade, dogovori o dvigu plač za posamezne skupine javnih uslužbencev povečali javno porabo. Profesor opozarja, da sedanja vlada nadaljuje "finančni divji zahod" prejšnje vlade?
Finančni učinek povišanja plač znaša dobrih 600 milijonov evrov. To smo ves čas tudi pojasnjevali. V ta znesek je vključena rast plač javnih uslužbencev za 4,5 odstotka s 1. oktobrom 2022 in napredovanja javnih uslužbencev za en plačni razred od 1. aprila letos. Vključeni so tudi dogovori s posameznimi skupinami, ki so ostali odprti iz časov prejšnjih vlad. Ves čas smo tudi govorili, da bomo, preden se bomo lotili celovite plačne reforme javnega sektorja, najprej rešili, ali pa dali z mize stvari, ki so bile odprte iz preteklosti. V tem okviru smo naslovili vprašanja dviga plač pomočnic vzgojiteljic in določenega dela zaposlenih v zdravstvu. Zaradi tega ne gre za dodatno ali nebrzdano trošenje. Absolutno verjamem, da je sistem plač v javnem sektorju slab. Vanj so med drugim vgrajena avtomatska napredovanja, s katerimi plače zaposlenih v javnem sektorju avtonomno rastejo, poleg tega je vrsta pravic zapisanih še v kolektivne pogodbe. Tako imamo zelo zapleteno situacijo, ki jo želimo nasloviti z reformo sistema plač v javnem sektorju. Njen cilj je vzpostaviti preprost sistem, ki bo naslavljal ugotovljene slabosti prejšnjega, predvsem pa povečanje učinkovitosti. Samo eno anomalijo bom povedal, v tem kontekstu se strinjam z vsemi kritiki: v javnem sektorju ni nič nenavadnega, da imajo ljudje dopusta tudi več kot 40 ali 50 dni. Tega zasebni sektor ne pozna. To je samo ena od stvari, ki jih je treba nasloviti. Znotraj sistema nagrajevanja v javnem sektorju jih je še bistveno več.
Med tistimi z zelo veliko dopusta so recimo tudi zdravniki?
Drži. Zelo razumem sindikate, katerih primarni interes je višina plač in posamezni dodatki. Vlada pa je tista, ki mora pri pogajanjih vztrajati pri zahtevah za povečanje učinkovitosti. Del učinkovitosti so tudi dnevi dopusta. To pa zdaleč ni edina in najbolj pomembna stvar.
Računsko sodišče je dvakrat opozorilo, da nihče nima podatkov, koliko in kaj posamezni zdravnik naredi za plačo, ki jo prejema kot zaposleni v javnem sektorju?
Drži. To so vse ključne stvari, ki jih je treba nasloviti znotraj zdravstvenega sistema.
Torej lahko pričakujemo, da bo zdravstvena reforma ena tistih, kjer boste vi kot minister za finance res glasni?
Večino svojega življenja sem se ukvarjal s prestrukturiranji v zasebnem sektorju. V javnem sektorju, kjer stvari tečejo drugače, 20 ali 30 let kot država dejansko nismo zmogli izvesti nobene resne reforme. Niti zdravstvene, niti pokojninske, niti reforme finančnega sistema, niti šolske reforme. Kateregakoli področja se dotaknemo, ugotovimo, da so spremembe nujne. Zelo vesel sem, da so po pol leta, ko smo se pretežno ukvarjali z energetsko krizo, reforme tisto, v čemer pretežni del vlade vidi svoje poslanstvo.
Ker ste omenili zasebni sektor, tam velja, da se v zameno za to, da se nekaj da, od nasprotne strani tudi nekaj dobi?
Ta opazka je na mestu. To ni lahko, je pa v veliki meri tudi odvisno, kako se pogajaš. Težko je pričakovati, da se bo 190 tisoč javnih uslužbencev oziroma njihovi sindikati poenotil, vedno bo nekdo prepričan, da je dobil manj ali je njegovo delo vredno več v primerjavi z nekom drugim. Osnovni principi pa morajo biti enaki za vse. To je bistvo, ko govorim o učinkovitosti. Kakršenkoli dogovor mora biti vezan na učinkovitost. Četudi bo posamezna reforma na kratek rok stala več, bo morala vključevati tudi strukturne ukrepe, ki bodo na dolg rok predvsem skozi večjo učinkovitost nižali stroške. Brez teh ukrepov reforme ne bo.
Predvsem dogovor s sodniki, ki jim za dodatek 600 evrov ni bilo treba nič dati, je spodbudil sindikate, ki zastopajo več skupin javnih uslužbencev, da zahtevajo dvig plač?
Edina izjema od oktobrskega dogovora s sindikati javnega sektorja je dogovor o dodatkih sodnikom in tožilcem. To je začasen ukrep, ki bo veljal do izvedbe plačne reforme. Za to smo se odločili, ker so sodniške plače zaostajale za plačami funkcionarjev drugih dveh vej oblasti. Zelo mi je žal, da je ta dogovor dal vtis, da je lov vseh mogočih skupin na višje plače in na višje dodatke odprt. Vlada bo te zahteve naslovila enotno. Odgovor je v celoviti prenovi sistema plač v javnem sektorju. V tem okviru vse sindikate in vse interesne skupine javno pozivam, naj se ne obračajo na vlado samo z zahtevami za višje plače ali različne dodatke glede na specifike poklicev, ampak tudi s predlogi za povečanje učinkovitosti.
To je torej vaše sporočilo vsem, ki so se po odobritvi dodatkov za sodnike in tožilce oglasili z zahtevami za dvig plač?
Ko poslušam ali berem te dodatne zahteve, bi težko rekel, da so nesmiselne, marsikdo ima argumente, ampak sistem je kompleksen, ni mogoče reševati vsake zahteve posebej. V resnici moramo resetirati cel sistem in ga na novo postaviti ter v tem okviru doseči dogovor s posameznimi skupinami. Ta reforma se je v resnici že začela.
Finančni trgi oziroma tuji posojilodajalci očitno tudi niso zelo zadovoljni z javnofinančno sliko, saj so pribitke za novo zadolževanje slovenske države že povečali bolj kot recimo za Italijo in Španijo, ki zaradi svoje visoke zadolženosti veljata za zelo kritični članici z evrom?
To ne drži. Položaj Slovenije na finančnih trgih je zelo dober. Od drugih držav in od vrste investicijskih bank sem slišal, da je na tem področju Slovenija res dobra in naš položaj na finančnih trgih nikakor ni slab. Dejstvo je, da so se v letu 2022 po vsem svetu bistveno spremenile okoliščine, v katerih države izvajajo svoje programe financiranja. Zahtevan donos na slovenske obveznice, ki je v letu 2022 zelo narasel, je predvsem posledica zvišanja referenčne obrestne mere, ki je enaka za vse države. To je glavni razlog, zakaj danes plačujemo nove kredite dražje, kot smo jih v preteklosti. Draži se zadolževanje vseh držav, sta pa dva razloga, zakaj je kreditni pribitek za Slovenijo višji in bolj narasel v primerjavi s Španijo in Italijo. Eden je relativno nižja likvidnost. Na sekundarnem trgu obveznic je namreč Slovenija bolj prizadeta kot države, ki imajo večje trge. To je cena majhnosti, če hočete. Drugi razlog za višji kreditni pribitek pa je, da geopolitično sodimo med države srednje in vzhodne Evrope, to pomeni, da smo bliže Ukrajini kot Španija in Italija. Čeprav so bonitetne ocene Slovenije in nekaterih držav srednje in vzhodne Evrope boljše kot za omenjeni državi, smo za kapitalske trge v nekoliko slabšem položaju kot zahodnoevropske države. Če povzamem: pribitek za slovenske obveznice je višji zaradi percepcije likvidnosti sekundarnega trga in zaradi bližine vojne v Ukrajini, kakorkoli se to sliši čudno.
Slovenija je ves čas že majhna, to ni nič novega.
Naj natančneje pojasnim. Trg je bil v zadnjih letih zelo likviden. Povpraševanje po obveznicah je bilo veliko, tako ni bilo presežne ponudbe. V zadnjih mesecih se zelo veliko govori o tem, da bo Evropska centralna banka (ECB) posegla na trg sekundarnih obveznic, ne samo, da bo prenehala odkupovati obveznice, ampak da bo celo začela deloma prodajati tiste, ki jih že ima. Tako se bo na sekundarnem trgu pojavila presežna ponudba državnih obveznic. V tem okviru so slovenske obveznice manj likvidne. To je zelo pomembno, zato res veliko delamo na tem, da bodo takrat, ko se bo to zgodilo, še vedno zaželene. Ne želimo pasti v kategorijo problematičnih držav. Če želimo ohraniti zaupanje finančnih trgov in tako ugodne bonitetne ocene, moramo pogumno zastaviti in izvesti strukturne reforme. Ker so vse stvari zelo povezane, so to tudi pričakovanja finančnih trgov. Napovedali smo, da jih bomo izvedli. To nam verjamejo, zato bodo v prihodnjih mesecih in letih tudi posebej pozorni na to, kaj smo naredili in česa nismo.
Za državljane vzbuja skrb rast javnega dolga, ki je presegel že 41 milijard evrov, letos je predvidena nova zadolžitev v višini pet milijard evrov. Še zmeraj se spomnijo let 2012 in 2013, ko je bila Slovenija v nemilosti finančnih trgov, takrat je nominalni javni dolg bil za slabih deset milijard evrov nižji kot danes, nižji je bil tudi glede na BDP. Državljani se teh časov spomnijo po varčevalnih ukrepih in prodaji državnega premoženja. Kaj boste naredili, da se to ne ponovi oziroma kako boste preprečili, da tokrat ne bo primež finančnih trgov še hujši?
Kriza pred dobrimi desetimi leti je imela drugačno ozadje. Takrat je Slovenija izgubila zaupanje mednarodnih finančnih trgov predvsem zaradi stanja v bančnem sektorju. Vedelo se je, da banke potrebujejo zelo veliko svežih sredstev, ni pa se točno vedelo, koliko niti kdo bo to dokapitalizacijo izvedel. Danes so razmere povsem drugačne, ker ima Slovenija tudi s percepcije mednarodnih trgov relativno močan in odporen bančni sektor. Je pa tudi res, da se mednarodni trgi ne odzivajo na interne razprave in prerekanja v posameznih državah. Večkrat sem opozoril, da je zelo dobra šola za vse države, kar se je zgodilo Veliki Britaniji avgusta in septembra lani. To je primer, kako se lahko kapitalski trgi odzovejo na nepremišljene poteze posameznih politik ali vlad.
Lahko spomnite, kaj so lani naredili Britanci?
Sprejeli so obsežno davčno reformo, ki je na dolg rok pomenila zmanjševanje davkov, predvsem davkov najbolj premožnih. Na dolg rok so šli zmanjševat davčne prilive z razlago, da bo gospodarska aktivnost toliko narasla, da bo ta izpad kompenzirala. Finančni trgi jim tega niso verjeli oziroma so se odzvali tako negativno, da so tako rekoč skozi noč pribitki na britanske obveznice nekajkrat narasli, kar se je končalo z odstopom predsednice vlade. Če bi se kdo pozanimal, kako Slovenijo ocenjujejo investicijski vlagatelji, bi ugotovil, da nas vidijo zelo pozitivno, so pa del tega tudi napovedane reforme.
Med njimi je davčna tista, ki je v pristojnosti ministrstva za finance. Lani ste začeli z delno reformo?
To dejansko ni bila reforma, ampak razveljavitev. Že pred volitvami je stranka Gibanje Svoboda razlagala, da davčna reforma, ki jo je sprejela Janševa vlada, škodljiva za Slovenijo, saj na dolg rok zmanjšuje davčne prilive za 750 do 800 milijonov evrov, česar naš proračun ne prenese. Ni dvoma, da je bila všečna, uvedena je bila tik pred volitvami, v osnovi pa je bila zelo podobna temu, kar so naredili Britanci pol leta kasneje. Pri pripravi novele zakona o dohodnini smo znotraj Ekonomsko-socialnega sveta aktivno sodelovali s socialnimi partnerji, da bi dosegli čim večji konsenz. Tako je končni rezultat nekoliko drugačen, kot smo ga napovedovali. Vrsto stvari smo obdržali vrsto stvari pa smo uvedli na novo. Če kaj, nam nihče ne more očitati, da nismo bili res transparentni, prisluhnili smo vrsti predlogov socialnih partnerjev in tudi opozicije.
Socialni partnerji usklajevanja ne vidijo tako pozitivno kot vi, saj je kar 13 delodajalskih združenj skupaj z državnim svetom vložilo zahtevo za presojo ustavnosti novele zakona o dohodnini.
Ker prihajam iz drugega sveta, do prevzema funkcije ministra za finance pred sedmimi meseci nisem bil v politiki, sem v resnici presenečen in razočaran, saj sem pri velikem delu teh usklajevanj sodeloval. Da se pod zahtevo za ustavno presojo podpiše vrsta organizacij, katerih predstavniki so na sejah Ekonomsko-socialnega sveta jasno povedali, da podpirajo predlagane davčne spremembe, je zame milo rečeno licemersko. V veliki meri gre spet za politični spin-off, za biti proti vladi.
Kakšen je sploh delež davkov glede na bruto domači proizvod (BDP) v Sloveniji, kaj ta delež pomeni v primerjavi s sosednjo Avstrijo, ki tistim, ki z davčnim bremenom v Sloveniji niso zadovoljni, velja za zgled? Kateri so dodatni davčni viri v Sloveniji, boste obdavčili premoženje, zlasti nepremičnine?
Po podatkih Evropske komisije je Slovenija po obremenitvi z davki pod povprečjem EU. V Sloveniji znaša delež davkov 37,6 odstotka v BDP, povprečje EU je 40,2 odstotka, v Avstriji pa 42,1 odstotka. Evidentno je, da je delež davkov in prispevkov v BDP v Sloveniji v primerjavi z Avstrijo in večino držav, s katerimi se želimo primerjati, nižji. Pri tem pa je zelo pomembno povedati, kakšna je ekonomska struktura davkov in prispevkov. Ta pa v Sloveniji ni posebno ugodna, saj imamo visoko obdavčitev dela. Imamo najvišjo obremenitev dela s prispevki za socialno varnost med vsemi državami EU, na drugi strani pa imamo recimo zrelo nizko obdavčitev premoženja. Evropska komisija, OECD in druge mednarodne organizacije nam svetujejo, da moramo pripraviti ustrezno davčno reformo ob prizadevanju za skupno dobro, ki bo absolutno naslavljalo to, da bomo zagotovili konkurenčno prednost, to je dodano vrednost za investicije. Pripraviti moramo tako zakonodajo, da bo spodbuda za podjetništvo, gospodarsko klimo in zaposlenost v Sloveniji.
Premoženje oziroma nepremičnine so skušale obdavčiti že prejšnje vlade, pa jim je spodletelo, med drugim zaradi nepopolnih evidenc, vrednotenja?
Premoženje ali nepremičnine so res trd oreh in tako nočem nič napovedovati vnaprej. Izhodišč še nismo dali naprej, samo pojasnjujemo, katera področja hočemo nasloviti z davčno reformo. Imeti želimo zelo odprt dialog s socialnimi partnerji ravno zaradi tega, kar se je zgodilo v primeru novele zakona o dohodnini. V letošnjem letu nas čaka zelo intenziven socialni dialog, preko katerega bomo, upam, prišli do kompromisa. Če se na nekaterih področjih davki znižujejo oziroma so pričakovanja, da se bodo znižali, bo potrebno na drugi strani tudi razumevanje, da je nekje še prostor za zvišanje. Številke o povprečni obremenitvi z davki v Sloveniji so jasne. Kar se tiče evidenc, te so po podatkih, ki jih imamo predvsem z geodetske uprave, zdaj zelo dobre. Te ne bi smele biti problematične. Pri obdavčitvi nepremičnin zagovarjam to, da je vezana na vrednost.
Kaj pa načrtujete za samostojne podjetnike normirance, o katerih je bilo lani zelo veliko govora?
Ves čas poudarjamo, da želimo, da postane redna zaposlitev primarna tako za delodajalce kot za delojemalce. Želimo, da redna zaposlitev postane zaželena zaposlitev. Idejo za poenostavitev tudi na področju davkov podpiram. Ko je bil sistem normirancev pred desetimi ali 15 leti uveden, je bil namenjen majhnim podjetnikom, obrtnikom, ki vstopajo na trg, da bi jim čim bolj poenostavili administrativne postopke. Skozi leta se je to izrodilo v sistem, kjer nastopajo ljudje s področja dela v medicini, to so zdravniki, ki popoldne delajo pri zasebnikih, s področja svetovanja, intelektualnih storitev. To so dejavnosti, katerim ta sistem v osnovi ni bil namenjen. V veliki meri smo te anomalije naslovili v noveli zakona o dohodnini v letu 2022. To je področje, kjer smo prisluhnili tudi opoziciji.
Pri sprejemanju zakona o finančni upravi je nenavadno, da namerava koalicija zaradi člena o tajnem sledenju na ustavno sodišče vložiti pobudo za oceno ustavnosti lastnega zakona.
Zakon o finančni upravi je bil sprejet po rednem postopku. V tem postopku ni bilo nobenih pripomb glede nobenega člena, tudi tistega, o katerem sprašujete, ne. Glede zakona in tudi tega člena sta se opredelila tako zakonodajnopravna služba državnega zbora kot služba vlade za zakonodajo. Nihče v tem členu ni videl problema. Ta člen je postal problem relativno pozno, ko so se začeli v določenem trenutku pojavljati članki o njem. Gre za tematiko, ki je zelo strokovna in se jo je izrazito spolitiziralo. To je tipičen primer politizacije strokovnega vprašanja. Na ministrstvu za finance smo se ves čas borili proti temu, da bi to postalo spolitizirano vprašanje. Vztrajali smo, da se pogovarjamo na podlagi strokovnih argumentov, kakšna je ureditev v drugih državah, kakšne so zakonske podlage v drugih državah, zakaj to finančna uprava potrebuje, za kakšne postopke gre. Na zadnjem koalicijskem usklajevanju, ki smo ga imeli nedolgo pred zadnjim glasovanjem v državnem zboru, na katerem je bil zakon potrjen, sem izrecno prosil koalicijske partnerje, da pogledamo na ta člen s strokovnega vidika in se pogovarjamo s strokovnimi argumenti. Predlagal sem, da bom jaz prišel na pogovor s svojo ekipo z ministrstva in iz finančne uprave, oni s svojo ekipo in vsemi, ki imajo pomisleke. Rekel sem jim, da bomo predlagali, da gre ta člen ven, če ne bomo znali s strokovnimi argumenti obrazložiti, zakaj je v zakonu. Vesel sem, da je bil v koaliciji posluh za ta predlog. Res sem vesel, da nam je uspelo zadevo, ki je bila izrazito spolitizirana, spraviti na strokovno raven. To, da se pogovarjamo o strokovnih argumentih, si bom prizadeval pri vseh stvareh.
Vendarle so dvomi očitno ostali, sicer ne bi koalicija napovedala ustavne presoje lastnega zakona, kar tudi ni ravno dobra popotnica pred sprejemom reformnih zakonov.
Sledili smo odločbi ustavnega sodišča, da lahko predlaga ustavno presojo zakona tudi tretjina poslancev. Dva ustavna pravnika sta povedala, da to drži in da za to ni nobenih ovir. Nobenega ustavnega pravnika pa še nisem slišal, da bi temu nasprotoval. Mi smo absolutno prepričani, da ta člen ustavno ni sporen, ampak da bi se izognili dvomom in očitkom, ki smo jih poslušali, da razblinimo čisto vse pomisleke, tudi te, da poskušamo nekaj uvesti netransparentno, smo se odločili, naj zadevo presodi še ustavno sodišče. Ne bi si seveda želel, da to postane praksa, ustavno sodišče temu tudi ni namenjeno.
Ministrstvo za finance je pristojno za izvajanje nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Pri izvajanju tega načrta ne gre vse gladko, rok za porabo teh sredstev pa je zelo kratek, čas je samo še do konca leta 2026?
Res je, da izvajanje tega načrta ni optimalno. Osnovne težave segajo v čas njegove priprave. Ker je bil slovenski načrt sprejet pod velikim časovnim pritiskom, so bile določene zaveze, reforme in ukrepi, ki jih je treba izvesti, sprejeti relativno nepremišljeno. Ukvarjati se s tem, zakaj so bili postavljeni milo rečeno tako zelo ambiciozni mejniki, je nesmiselno in za Evropsko komisijo nepomembno. Zdaj je treba narediti, kar je mogoče, da ta sredstva porabimo. Urad za okrevanje in odpornost v okviru ministrstva za finance drži roko nad izvajanjem celotnega programa. Pred kratkim smo to problematiko dvignili na raven vlade. Enkrat mesečno zdaj na seji vlade to točko posebej obravnavamo. Obravnavamo zaostanke, razloge zanje, pojasnila posameznih resorjev. Začeli smo vršiti izrazit pritisk na posamezne resorje, naj usmerijo vso energijo v izvajanje tega načrta. Seveda so glede tega velike razlike tudi med posameznimi resorji.
Slovenija ima na podlagi NOO v evropskem mehanizmu za okrevanje in odpornost na voljo 2,5 milijarde evrov (oziroma 2,2 milijarde evrov po novih izračunih), od tega je 1,8 milijarde evrov nepovratnih (oziroma 1,5 milijarde evrov po novih izračunih) sredstev in 705 milijonov evrov posojil. Bo do konca leta 2026 lahko izvedla vsaj tiste naložbe, za katere so predvidena nepovratna sredstva?
Če ne bo spremenjen rok, je leto 2026 skrajni rok za porabo teh sredstev. Že lani smo v Sloveniji izrazito zaostajali za načrtom, ki je narejen po mesecih in letih. Res bi bilo nesprejemljivo in žalostno, če niti nepovratnih sredstev ne bi porabili. Izzivi so resni, v veliki meri so vezani tudi na infrastrukturne projekte. Veliko ciljev je vezanih na gradnjo zdravstvenih objektov, kulturnih objektov. Vemo, da so ti postopki zelo dolgotrajni. V resnici gre za veliko stvari, ki so povezane tudi z reformami, ena od njih so stanovanja. Ni samo problem sredstev, ampak tudi, kako bomo skrajšali postopke tako, da sprememba prostorskih načrtov občin ne bo več trajala tri leta in potem bodo potrebna še naslednja tri leta za gradnjo.
